Jedro

Kadar je sporna odločba, ki je predmet upravnega spora, delno odpravljena, ni več sporna celotna odločba, ampak samo tisti del, ki ni bil odpravljen. Revident dovoljenosti revizije zato ne more izkazovati z odpravljenim delom odločbe.

Kadar Vrhovno sodišče o določenem pravnem vprašanju že sprejme stališče, ne gre več za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniku dne 3. 4. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke kot pravnega naslednika izbrisane družbe L. podjetje za trgovino in posredovanje, d.o.o., zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2006, s katero je bila odločba Davčnega urada L. z dne 24. 5. 2002, v točkah II.1. in II.2. odpravljena, v preostalem delu pa je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je bilo ugotovljeno (in odmerjeno) plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 v znesku 2,620.583,00 SIT (točka I. izreka), poleg tega pa je bilo tožeči stranki naloženo plačilo zamudnih obresti v skupnem znesku 5,327.282,00 SIT (točki II.1. in II.2. izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih odločbah (na primer v sklepih Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka navaja, da je revizija v obravnavani zadevi dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker skupni znesek obveznosti tožeče stranke presega 20.000,00 EUR, saj znaša 7,947.865,00 SIT oziroma 33.165,85 EUR. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan. Zaradi delne odprave prvostopne davčne odločbe vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ne znaša 33.165,85 EUR, ampak le 10.935,50 EUR, kolikor znaša višina davčne obveznosti iz točke I. izreka prvostopne odločbe, ta znesek pa ne presega 20.000,00 EUR.

6. V 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Tožeča stranka navaja še, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tudi zato, ker zamudne obresti, ki so se natekle do izvršljivosti prvostopne odločbe presegajo znesek 20.000,00 EUR. Tudi ta pogoj ni izkazan. Ker je bila prvostopna odločba odpravljena v delu, kjer je bilo tožeči stranki naložen v plačilo znesek zamudnih obresti, te niso več predmet upravnega spora, zato z njihovo višino tožeča stranka ne more izkazovati pogoja za dovoljenost revizije, kot je že bilo obrazloženo v prejšnji točki te obrazložitve.

8. Tožeča stranka navaja tudi, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker neugotovitev nastopa zastaranja predstavlja hudo kršitev, ki je ne sme sme storiti noben organ, še manj pa upravno sodišče. V 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, ni naveden pogoj za dovoljenost revizije, ki ga zatrjuje tožeča stranka – hude kršitve, ki jih ne sme storiti noben organ, še manj pa upravno sodišče. Če pa tožeča stranka s to navedbo kot pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi šteje zastaranje odmere davčnih obveznosti v času odločanja o pritožbi v upravnem postopku ter tožbi v upravnem sporu, pa ji Vrhovno sodišče pojasnjuje, da glede zastaranja odmere davčnih obveznosti obstaja ustaljena upravno-sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sodba X Ips 650/2005 z dne 11. 9. 2008), po kateri zastaranje odmere davčnih obveznosti ne more nastopiti po izdaji prvostopne odmerne odločbe. Zato domnevno zatrjevano pravno vprašanje ni več pomembno v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Ker tožeča stranka v reviziji ni izkazala nobenega izmed pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.