Jedro

Potrošnik je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene, ki niso povezani z njeno poklicno ali pridobitno dejavnostjo. Kateri potrošniki dejansko predstavljajo povprečne potrošnike, pa je treba presoditi v vsakem primeru posebej glede na ciljno skupino, kateri je blago namenjeno oziroma, ki kupuje izdelke pri tožeči stranki. Zaradi zahteve po enakopravnem obravnavanju vseh potrošnikov je merilo pri presoji, ali je bila označitev cen nedvoumna, lahko prepoznavna in tudi čitljiva, standard povprečnega potrošnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pravni osebi A., d. o. o., po prejemu odločbe prepovedala uporabo nepoštene poslovne prakse z označevanjem izdelkov s cenami, ki imajo različno višino in krepost numeričnih znakov, kot npr. ko je v prodajalni B. poslovalnica ..., za izdelek multifunkcijska ruta označila ceno za Nemčijo 2,00 EUR, z višino cca. 8 mm ter krepko poudarjena, pri čemer je označena cena za Slovenijo 2,50 EUR z višino cca. 4 mm - nepoudarjeno; izdelek dekoracijska figura označila s ceno za Nemčijo 2 EUR z višino cca. 5 mm ter krepko poudarjena, pri čemer je označena cena za Slovenijo 2,30 EUR z višino cca. 2,5 mm - nepoudarjeno; izdelek škatla za shranjevanje je označila s ceno za Nemčijo 8 EUR z višino cca. 6 mm ter krepko poudarjena, pri čemer je označena cena za Slovenijo 9 EUR z višino cca. 3 mm - nepoudarjeno; izdelek aparat za smoothie označila s ceno za Nemčijo 15 EUR z višino cca. 10 mm ter krepko poudarjena, pri čemer je označena cena za Slovenijo 17 EUR z višino cca. 5 mm - nepoudarjeno, s čemer je pravna oseba ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komuniciranja uporabila zavajajočo poslovno prakso z zavajajočo opustitvijo s tem, ko je dvoumno navedla bistvene informacije, to je ceno izdelka, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je tržni inšpektor dne 10. 9. 2020 opravil inšpekcijski nadzor v prodajalni B. poslovalnica ... in iz ponudbe zavezanca izbral pet naključno izbranih izdelkov kot izhaja iz izreka odločbe. Tožnik kot zavezanec je bil na podlagi 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) pozvan, da v roku 5 dni od dneva inšpekcijskega nadzora predloži pojasnilo glede navajanja cen v dvojni višini ter krepko poudarjeno za cene, ki v Sloveniji ne veljajo. Tožnik je podal 15. 9. 2020 pisno izjavo, da se sedež koncerna A. in večina vseh poslovalnic, gledano na ravni Evrope, nahaja v Nemčiji, zato je označevanje cen na izdelkih prilagojeno nemškemu trgu. Tožena stranka pripombam tožnika ni sledila. V Pravilniku o načinu označevanja cen blaga in storitev (v nadaljevanju Pravilnik) je jasno navedeno, da označitev cen mora biti nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu. Cena je nedvoumno označena, če je ni možno zamenjati s ceno drugega blaga, ki se nahaja v neposredni soseščini. Slednje v predmetni zadevi ni sporno, ker so cene označene tako, da jih ni mogoče zamenjati s ceno drugega blaga, ki se nahaja v soseščini, sporno je, da jih zaradi velikosti in poudarjenosti mogoče zamenjati s ceno, ki ne velja za potrošnike v Republiki Sloveniji. Za veljavno ceno v Republiki Sloveniji mora tako povprečen potrošnik opraviti podroben pregled etikete z označenimi cenami posameznega izdelka. Cena izdelka za povprečnega potrošnika tako ni lahko prepoznavna, ampak dvoumna. Pri zavajajoči poslovni praksi je pomembno, kakšen vtis ima informacija na potrošnika. Tožena stranka se sklicuje na 4. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Izpodbijana odločba temelji na določbi 12. člena ZVPNPP.

3. Po pritožbi zavezanca – tožnika je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil (1. točka izreka). Izpodbijano odločbo je v 1. točki izreka spremenil tako, da se besedilo na koncu tretje vrstice: „kot npr. ko je“ izbriše (2. točka izreka). Stroške pritožbenega postopka nosi stranka sama (3. točka izreka odločbe). Pri preizkusu zadeve je pritožbeni organ ugotovil, da je prvostopenjski organ razjasnil vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, zato se strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega organa kot tudi z odločitvijo na podlagi takšnih ugotovitev. Glede navedb tožnika, da izpodbijana odločba predstavlja kršitev 14., 22., 23., 33. in 74. člena Ustave RS ter 6., 13. in 14. člena EKČP in 1. člena Protokola 1 EKČP ter določb PDEU, pritožbeni organ ugotavlja, da gre za posplošene navedbe in jih kot takšne ni mogoče obravnavati, poleg tega sploh ni mogoče ugotoviti v kakšni vsebinski povezavi so z izpodbijano odločbo. Glede 2. točke izreka pritožbeni organ pojasni, da v izreku izpodbijane odločbe ni navedeno na katero prodajalno se ukrep nanaša, je v ta namen pritožbeni organ v skladu z določbo prvega odstavka 251. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) 2. točko izreka izpodbijane odločbe spremenil tako, kot izhaja izreka odločbe.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu in izpodbija prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo. Tožeča stranka izrecno navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila 6., 7. in 8. člen Pravilnika kot tudi 6. člen ZVNPP ter posledično 8. člen ZUP. Izrecno uveljavlja tudi kršitev temeljnih načel in ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin iz 14., 22., 23. 33. in 74. člena Ustave RS kot tudi 6., 13. in 14. člena EKČP ter 1. člena Protokola. Iz prvostopenjske odločbe je razvidno, da se tožeči stranki očita, da je „dvoumno navedla bistvene informacije, to je ceno izdelka“. Po mnenju tožeče stranke je takšen izrek nezakonit in bi bilo potrebno izpodbijano odločbo v celoti razveljaviti. Sporno je ali je bila označitev cen nedvoumna ali pa je bila označitev cen dvoumno in zaradi navedenega ravnanja tožeče stranke predstavlja kršitev predpisov. Sklicuje se na prvi in drugi odstavek 8. člena Pravilnika. Tožeča stranka tudi ugotavlja, da sta izreka izpodbijanih odločb v nasprotju z obrazložitvijo in da se odločbe sploh ne da preizkusiti. Takšni odločbi predstavljata kršitev 8. člena Pravilnika. Oba organa ignorirata predpis, ki izrecno določa kdaj je cena označena nedvoumno in tožečo stranko poskušata prepričati, da so njene cene dvoumne, čeprav istočasno sam organ ugotavlja, da sploh ni sporno, da cene tožeče stranke niso bile dvoumne. Tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in zasliši direktorja tožeče stranke. Predlaga, da se tožbi ugodi in prvo in drugostopenjsko odločbo odpravi v celoti. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Sodišče je na seji dne 1. 3. 2023 sprejelo sklep, opr. št. II U 47/2021, da v zadevi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)1 odloča sodnica posameznica, glede za predmetno zadevo relevanten obseg in vrsto dejanskih ter pravnih vprašanj, saj je prvenstveno sporna pravilnost izvedenega postopka za izdajo izpodbijane odločbe.

7. Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere imajo stranke pravico, saj se šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

8. Tožeča stranka je na naroku vložila pripravljalno vlogo, katere vsebino je na glavni obravnavi povzela. Navaja, da se v predmetni zadevi ustvarja imaginarna težava, saj povprečen potrošnik predstavlja običajno (razumno) obveščeno in razumno pozorno in pazljivo osebo. Takšna oseba pa nedvomno ugotovi katera cena na izdelkih, ki jih trži tožeča stranka velja za potrošnika, še zlasti ob ostalih napisih in označbah glede cen, kateri vsi opozarjajo potrošnika, da v Sloveniji velja cena zraven katere je kratica SLO. Glede na to, da je Višje sodišče v Ljubljani že (sodba št. II Cp 1237213 z dne 9. 10. 2013) izrecno pojasnilo, da pri povprečnem potrošniku ne gre za osebo, ki je neinformirana, ki je nepazljiva in ki rabi dodatno obrazložitev, temveč je izrecno pojasnilo, da gre pri potrošniku za običajno razumno obveščeno, razumno pozorno in pazljivo osebo, je mogoče ugotoviti, da v konkretnem primeru očitek, kot se podaja, ni utemeljen in da očitki upravnega organa niso povezani v zvezi z dejanskim povprečnim potrošnikom. Glede povprečnega potrošnika pa tožeča stranka opozarja tudi na sodbo sodišča Evropske unije, ki skladno z ustaljeno sodno prakso razume povprečnega potrošnika kot na enak način kot tudi Višje sodišče v Ljubljani (sodba C-220/98 z dne 13. 1. 2000 v zadevi Este Lauder - točka 27 in 30, sodba C-44/01 z dne 8. 4. 2003 v zadevi Pippik Augenoptik - točka 55 in sodba C-356/04 z dne 19. 9. 2006 v zadevi Lidl Belgium - točka 77 in 78).

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo z dne 1. 10. 2020 in odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 19. 1. 2021 in vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče odločilo kot izhaja v nadaljevanju.

**K točki I izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v obravnavani zadevi je ukrep tržnega inšpektorja, ki je tožeči stranki na podlagi določb ZVPNPP prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse z označevanjem izdelkov s cenami, ki imajo različno višino in krepost numeričnih znakov. Inšpekcijski ukrep je bil izdan v okviru pooblastil iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP.2

12. Sodišče se v predmetni zadevi sklicuje na obrazložitve odločbe organa prve in druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Sodišču v skladu z navedenim členom ni treba navajati razlogov za odločitev o tožbenih ugovorih, ki so vsebinsko enaki tistim iz upravnega postopka in so o njih upravni organi obrazloženo odločili, pri čemer pa sodišče sledi utemeljitvi upravnega organa. Takšna ureditev je tudi v skladu s sodno prasko Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).3

13. Sodišče pojasnjuje, da je s sprejemom ZVPNPP v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva), ki v 7. točki uvodne izjave določa, da obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki in na neposredne ekonomske interese potrošnikov. Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov.

14. Po četrti alineji 3. člena ZVPNPP so poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom. ZVPNPP nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov prepoveduje pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena).

15. Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP v primeru, ko izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. V praksi sta najbolj pogosti obliki nepoštenih poslovnih praks zavajajoča poslovna praksa in agresivna poslovna praksa, posledično so bila za njihovo lažje prepoznavanje in preprečevanje sprejeta posebna pravila.

16. Z odločitev v predmetni zadevi je bistvena ugotovitev, ki ni sporna, da je tožeča stranka označevala izdelke s cenami, ki imajo različno višino in krepost numeričnih znakov. Pri pregledu izdelkov je bilo ugotovljeno, da so izdelki navedeni v izreku izpodbijane odločbe označeni z več cenami, ki veljajo v različnih državah, pri čemer se višina in krepost številk razlikuje. Cena, ki je označena za Republiko Slovenijo, je pri pregledanih izdelkih po višini številke za polovico manjša (npr. 4 mm) od označene cene za Nemčijo (npr. 8mm), ki je krepko poudarjena, medtem ko za Republiko Slovenijo ni poudarjena.

17. Tožeča stranka je v inšpekcijskem postopku podala izjavo, da se sedež koncerna A. in večina vseh poslovalnic nahaja v Nemčiji, zato je označevanje cen na izdelkih prilagojeno nemškemu trgu pri vseh ostalih državah, v katerih je A. zastopan pa so cene označene z isto velikostjo in z isto poudarjenostjo. Prav tako je ob vsaki ceni jasen zapis države, na katero se cena nanaša. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je na glavni obravnavi izpovedal, da so davčne stopnje v različnih državah EU, zato se cene različne. Zakaj pa so cene zapisane v različnih velikostih in označene krepko za Nemčijo, pa zakoniti zastopnik ni vedel oziroma je povedal, da gre za politiko podjetja.

18. Sodišče pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je v navedeni zadevi tožeča stranka izpolnila zakonske znake, nepoštene - zavajajoče poslovne prakse kot posebne oblike nepoštene poslovne prakse v skladu s 6. členom ZVPNPP. Slednji določa, da je poslovna praksa zavajajoča, če so pri prodaji izpuščene bistvene informacije, ki jih glede na okoliščine povprečni potrošnik potrebuje in tako sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel. Takšna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali lahko izkrivlja ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika.

19. V smislu ZVPNPP (3. člen) je „potrošnik" fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene, ki niso povezani z njeno poklicno ali pridobitno dejavnostjo. Kateri potrošniki dejansko predstavljajo povprečne potrošnike, pa je treba presoditi v vsakem primeru posebej glede na ciljno skupino, kateri je blago namenjeno oziroma, ki kupuje izdelke pri tožeči stranki. Namenjeno je vsem, ki imajo interes kupiti ponujeno blago in ni omejeno na določeno skupino potrošnikov. Zaradi zahteve po enakopravnem obravnavanju vseh potrošnikov je merilo pri presoji, ali je bila označitev cen nedvoumna, lahko prepoznavna in tudi čitljiva (8. člen Pravilnika), standard povprečnega potrošnika. Sodišče lahko pritrdi tožeči stranki, ki povprečnega potrošnika razume kot običajno razumno, pozorno in pazljivo osebo. Vendar prav takšen povprečni potrošnik ob prvem pogledu na ceno izdelka, ki izstopa od ostalih navedenih cen (po višini in kreposti), dobi vtis, da cena velja za prodajno ceno izdelka. Za zavajajočo opustitev ter za prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse zadostuje že zgolj to, da bi taka praksa utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, in torej sploh ni potrebno, da bi potrošnik odločitev o poslu že sprejel. Potrošnik šele s podrobnejšim pregledom celotne etikete z navedenimi različnimi cenami ugotovi, da izstopajoča, višja in krepko poudarjena cena velja za kupce v Nemčiji, kar običajno potrošnik ugotovi ob plačilu na blagajni. Za veljavno ceno v Republiki Sloveniji mora povprečni potrošnik opraviti podroben pregled etikete z označenimi cenami posameznega izdelka.

20. V upravnem spisu v prilogi inšpekcijskega zapisnika z dne 10. 9. 2020 so fotografije navedenih cen, ki potrjujejo oceno v izpodbijani odločbi, da potrošnik ob pogledu na izpostavljeno ceno dobi vtis, da gre za ceno izdelka. Tožeča stranka zatrjuje, da so cene označene v skladu z Pravilnikom o načinu označevanja cen blaga in storitev (v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem se sklicuje na 8. člen Pravilnika, ki določa, da označitev cen v skladu s 6. in 7. členom Pravilnika mora biti nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu. Cena je nedvoumno označena, če je ni mogoče zamenjati s ceno drugega blaga, ki se nahaja v neposredni soseščini. Slednje v zadevi ni sporno, saj se niso primerjale cene blaga s cenami drugega blaga oz. izdelka, ki se nahaja v neposredni soseščini. Sporen je obstoj izpostavljene cene na izdelkih, ki velja za Nemčijo, označene z večjimi in poudarjenimi številkami in jo je zaradi tega mogoče zamenjati s ceno, ki velja kot cena za potrošnike v Republiki Sloveniji.

21. V skladu z 8. členom Pravilnika sta prodajna cena in cena za enoto izdelka označeni čitljivo, če je velikost številk najmanj 3mm. Cena izdelka „dekoracijska figurica“, ki je bil predmet inšpekcijskega nadzora, je bila označena cca 2,5 mm. V predmetni zadevi pomembno, da so cene na istem izdelku označene z različno velikostjo in poudarjenostjo, kar lahko izkrivlja ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena. Cena izdelka tako za povprečnega potrošnika ni lahko prepoznavna, ampak ga zavede, da izpostavljena cena predstavlja ceno izdelka. Tožnikovo poslovno vedenje nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti, ki od njega zahteva ravnanje skladno s pravili s področja varstva potrošnikov. Tožnik je močnejša stranka in izkorišča zaupanje potrošnikov sebi v prid. Navedbe tožeče stranke, da ni prejela nobenih pritožb glede označevanja cen je pavšalno in tudi ne dokazuje pravilnosti označevanja cen.

22. Z zvezi z tožbenim ugovorom, da je izrek izpodbijane odločbe, ki je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo nezakoniti, sodišče pojasni, da je izrek jasen in nedvoumen. Glede poprave prvostopenjske odločbe, se drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP.4 S tem, ko je pritožbeni organ popravil izrek prvostopenjske odločbe tako, da je izbrisal besedi „kot npr.“ pred prodajalno B. poslovalnica ... in tako odstranil nejasnost, da se nanaša na navedeno prodajalno. Drugostopenjski upravni organ ni spremenil odločitve v škodo tožnika, saj izrek vsebuje pravilno določno navedbo prodajalne na katero se ukrep nanaša, pri čemer ukrep prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse z označevanjem izdelkov s cenami, ki imajo različno višino in krepkost numeričnih znakov, ostaja nespremenjena.

23. Tožeča stranka uveljavlja procesne kršitve, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in se odločbe ne da preizkusiti, kar po mnenju tožnika predstavlja kršitev Ustave RS, in sicer 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 33. člen (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in 74. člena (podjetništvo), saj so navedene pavšalno in brez obrazložitve.

24. Diskriminacija, kot izhaja iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS, temelji na osebnih okoliščinah (kot so npr. rasa, spol, jezik, vera) in je v obravnavanem kontekstu glede na pravno osebo tožeče stranke ni mogoče aplicirati. Drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno ali bistveno različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tem primeru pa zakonodajalcu nerazumnih razlogov za neenako obravnavanje niti ni mogoče očitati, niti jih tožeča stranka ni obrazloženo uveljavljala.

25. Tožniku je bila dana možnost, da vloži tožbo, kar je tudi storil in v njej uveljavlja svoje nestrinjanje s sprejeto izpodbijano odločitvijo in njeno obrazložitvijo. S tem je bila tožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, sodnega varstva, ki je določena v 23. členu Ustave RS ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

26. Svobodna gospodarska pobuda je ena od človekovih pravic, čeprav ni uvrščena v poglavje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč v poglavje, ki se nanaša na gospodarska in socialna razmerja (III. Pogl URS). Prvi odstavek 74. člena Ustave RS zagotavlja svobodo sprejemanja vsakršnih odločitev o opravljanju gospodarske dejavnosti, vendar te pravice ni mogoče uresničiti neposredno na podlagi Ustave. 5

27. Že od samega začetka je Sodišče EU poudarjalo, da svobodna gospodarska pobuda ni absolutno varovana, temveč je vselej treba upoštevati družbeno funkcijo varovanih dobrin in dejavnosti.6 Povedano drugače, omejitve oziroma posegi v svobodno gospodarsko pobudo so upravičeni, če so omejitve oziroma posegi v javnem interesu. Pri opredelitvi javnega interesa je treba upoštevati vrednote in cilje, ki jih zasleduje Evropska unija.

28. Sodišče tudi zavrača pavšalno zatrjevanje kršitev 6., 13.,in 14. člena EKČP in 1. člena Protokola 1 EKČP ter določb PDEU.

29. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah ter navaja dovolj natančno materialni predpis in njegove določbe, na katere se odločitev opira ter je preizkus materialne zakonitosti odločbe mogoč. Zato je tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in materialne zakonitosti je neutemeljen.

30. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, je tožba neutemeljena, zaradi česar je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

31. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica in obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje oz. gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). 2 Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. 3 VSRS sodba, št. X Ips 467/2014 z dne 3. 11. 2016. 4 Kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. 5 Ustavno Sodišče, št. U-I-218/04 z dne 16. 8. 2004. 6 Sodba EU, zadeva Nold. tč. 14.