Jedro

Ob ugotovitvah, da se je tožnik del poti pripeljal z osebnim avtomobilom, pri čemer je tožena stranka zgolj pavšalno navajala, da tožnik do povračila teh ni upravičen, saj je uporabljal vozilo tožene stranke, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za vtoževano obdobje v višini javnega prevoza, kot je to uveljavljal tožnik.

Tožnik je od tožene stranke zahteval Plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka dne 6. 9. 2012. Do škodnega dogodka je prišlo, ko mu je pri razlaganju poltovornjaka zdrsnilo na stopnički za sestop, ki je nameščena na zadnji strani vozila. Tožnik je padel in si pri tem poškodoval desno roko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da v obravnavani zadevi stopnička za sestop ni predstavljala nevarne stvari, zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako pa ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj protipravno ravnanje tožene stranke ni dokazano, do zdrsa tožnika pa je prišlo izključno zaradi njegove nepazljivosti pri sestopanju s poltovornjaka. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati dodatek za delovno dobo v mesečnih zneskih, navedenih v izreku sodbe, za obdobje od maja 2011 do januarja 2013 ter mu po odvodu prispevkov za socialno varnost in davka od vsakega prikrajšanja izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu od prikrajšanja preteklega meseca dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka); obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 498,73 EUR ter mu po odvodu davka od bruto zneska izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto višini 763,60 EUR ter mu po odvodu davka od bruto zneska izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila in obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto višini 65,30 EUR ter mu po odvodu davka od bruto zneska izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka II izreka); po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od ustreznih bruto zneskov prikrajšanj pri plači plačati: neto znesek prikrajšanja pri plači za junij 2012 v višini 410,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje do plačila, neto znesek prikrajšanja pri plači za julij 2012 v višini 173,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila in neto znesek prikrajšanja pri plači za avgust 2012 v višini 378,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka III. izreka) in plačati stroške prevoza na delo in z dela od maja 2011 do vključno avgusta 2012 v skupni višini 423,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih zneskov (točka IV izreka). Sodišče je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 27.000,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.977,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka V izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 339. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče ni upoštevalo njegove izpovedbe, da je pri sestopu iz vozila gledal z obrazom proti sprednjemu delu vozila - kabini, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče pa je s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s sestopom tožnika s stopničke je verjelo A.A., pri čemer ni obrazložilo, zakaj verjame njemu in ne tožniku niti njegove izpovedbe ni dokazno ocenilo. Tudi ostali dokazi ne podpirajo zaključka, da je tožnik sestopil iz vozila s hrbtom obrnjen proti sprednjemu delu vozila niti zaključka, da tožnik ni sestopil s potrebno skrbnostjo. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih ugovorov, da je imel obute športne copate, da je bila obutev tožnika, ki je na fotografijah, obrabljena ter da nastanek fotografij časovno ne sovpada z obravnavano poškodbo pri delu. Sodišče bi, koliko bi resnično vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, lahko zaključilo zgolj, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je imel tožnik kritičnega dne v delovni nezgodi obute zaščitne čevlje, saj dokazi tožene stranke tega ne potrjujejo. Tožnik in A.A. sta izpovedala različno, pri čemer sta njuni izjavi dokazno enakovredni. Tožena stranka in priča pa sta zakonca, kar bi sodišče v splošnem vtisu moralo upoštevati. Sklicuje se na 22. člen URS in 5. člen ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se opredeli do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. V konkretni zadevi niso bila spoštovana vsa tožnikova procesna jamstva. Sodišče tožnikovih navedb o tem, kako je sestopil iz vozila ter drugih za odločitev relevantnih navedb ni vzelo niti na znanje in ni pretehtalo njihove relevantnosti. Prav tako se ni opredelilo do tožnikovih navedb in dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče je brez ustreznega dokaza zaključilo, da je imel tožnik obravnavanega dne obuto ustrezno obutev, pri čemer je za ugotovitev dejstva, katero obutev je kritičnega dne nosil tožnik, neutemeljeno in brez prepričljive obrazložitve opustilo pravočasno predlagan dokaz z zaslišanjem B.B. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da fotografije dokazujejo zgolj to, da je imel tožnik obute nizke čevlje, manjka pa obrazložitev, po čem sodišče sklepa, da gre za zaščitne čevlje, saj iz fotografij tega ni mogoče zaključiti brez pomoči strokovnjaka iz varstva pri delu, katerega pritegnitev v postopek je tožnik pravočasno predlagal. Sodišče se ni opredelilo do skladne izpovedbe tožnika in A.A., da obutev, ki je na fotografijah in ki naj bi jo kritičnega dne nosil tožnik, nima zaščitne kapice, tožnik pa je zatrjeval, da je bila edina zaščitna obutev, ki jo je imel od prejšnjega delodajalca ponošena in dotrajana, zato je toženo stranko prosil za novo obutev. Standard ustreznosti delovne obutve je lahko prepuščena le strokovnjaku iz varstva pri delu. Sodišče je tudi z ugotovitvami, da je stopnička, na kateri je tožniku spodrsnilo, serijski del odprtega kombija, da je bila kovinska in narebrena ter da je podpirala celotno moško stopalo, neupravičeno poseglo v vprašanja stroke iz varstva pri delu, za kar nima ustreznih znanj. Ni jasna obrazložitev sodišča v 34. točki sodbe, da so bile tožniku poznane karakteristike konkretne stopnice za sestop. Edini, ki je z ustreznimi dokaznimi sredstvi predlagal ugotovitev karakteristik stopnice je bil tožnik, predlagani dokazi pa niso bili izvedeni, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka ni zatrjevala, da je imel tožnik navodila, kako z zaščitno obutvijo, ki nima zaščitne kapice, podplata, ki ščiti pred vbodom žebljev in protizdrsnega in narebrenega podplata, varno sestopiti z mokre stopnice. Zaključek sodišča, da vlaga nekoliko poveča zdrsljivost stopnic, je nemogoče dokazno oceniti, prav tako je nemogoče oceniti vpliv takšnega zaključka na ugotovitev sodišča, da so bile stopnice narebrene, saj takšni razlogi brez ustreznega strokovnega pristopa nasprotujejo sami sebi. Navaja, da ni imel posebnih navodil glede uporabe mokre stopnice. Ob takšni ugotovitvi pa tudi stopnička na višini 50 do 70 cm predstavlja nevarno stvar. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper III., IV. in VI. točko izreka sodbe se iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožena stranka. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo glede uveljavljenih posamičnih zahtevkov navedla, da pri njihovih uveljavljanjih tožnik ni resnicoljuben, vsaj v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, ker se je vozil z avtomobilom partnerja tožene stranke in da je tožnik izplačilo nadur prejel na roke. Takšno stališče je tožena stranka ponovila tudi na glavni obravnavi dne 8. 11. 2016. To pomeni, da je ti dve postavki, nadure in potne stroške, tožena stranka prerekala po temelju in višini že v odgovoru na tožbo in izplačilo nadur še posebej na glavni obravnavi. Da je izplačilo nadur prejemal na roke, je na isti glavni obravnavi potrdil tudi tožnik. Ker je tožena stranka stala na stališču, da iz naslova nadur tožniku ne dolguje ničesar več, ni bilo potrebno, da bi ob tem še posebej navajala, da ga prereka po temelju in po višini. Tožnik bi moral v skladu z lastnim dokaznim bremenom in glede na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo dokazati obstoj števila neizplačanih nadur, posledično pa vrednost teh nadur. Posledično je obrazložitev sodišča v 16., 17. in 18. točki tako pomanjkljiva, da iz nje ni mogoče izluščiti navedb o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega tožnik ni dokazal obstoja terjatve iz naslova prevoznih stroškov po višini, saj ni vložil cenika mesečne vozovnice s strani pooblaščenega avtobusnega prevoznika. Ta del tožbenega zahtevka pa ni utemeljen niti po temelju, saj tožnik ni dokazal, da je relacija med njegovim stanovanjem in skupno dogovorjeno točko, do katere naj bi se pripeljal s svojim vozilom tolikšna, da jo je potrebno prevoziti na primer z mestnim avtobusom. Nasprotno se lahko postavi domneva, da je ta razdalja tako kratka, da mu glede na dolžino te poti, potni stroški ne pripadajo. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne stroške tožnika.

5. Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnik uveljavlja z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do njegovih izpovedb oziroma da ni navedlo nobenih razlogov, zakaj verjame priči A.A., njemu pa ne. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožnika in njegove izpovedi ter izpovedi prič. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. V okviru tega pritožbenega razloga tožnik v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve odškodninskega zahtevka, torej druge pritožbene razloge, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v delu odločitve glede izplačila nadur in povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožniku izplačala plačilo za opravljeno nadurno delo in razloge za odločitev o upravičenosti tožnika do povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Razlogi med seboj niso v nasprotju, tako da je odločitev tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

9. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel tožnik v postopku možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke, zato zatrjevana kršitev 5. člena ZPP in s tem 22. člena URS ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen že po temelju, utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B.B. (tožnikove partnerice), ki je bila predlagana v zvezi z zdravstvenimi težavami tožnika, kot to izhaja iz zapisnika za glavno obravnavo z dne 8. 11. 2016, na kateri je tožnik ta dokazni predlog tudi podal. Pritožbene navedbe tožnika, da bi B.B. izpovedala o tem, kakšne čevlje je imel tožnik obute v času škodnega dogodka, so neutemeljene, saj predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih tudi ni mogoče upoštevati. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu, saj okoliščine glede ustreznosti čevljev, ki naj bi jih tožnik nosil na dan škodnega dogodka, ob ugotovitvi sodišča, da je tožnik zavrnil s strani tožene stranke ponujene ustrezne delovne čevlje, ni bistvena za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke. O karakteristikah stopničke za sestop, ki je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, serijski del odprtega kombija, pa se je sodišče prepričalo na podlagi ogleda fotografij, za kar ni potrebno strokovno znanje. Zato tudi v tem primeru ni bila potrebna izvedba dokaza z izvedencem iz varstva pri delu.

10. Tožnik v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, s čimer smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP oziroma s tem povezano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Po 8. členu ZPP mora sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke.

11. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, vtožuje plačilo dodatka za delovno dobo, regres za letni dopust oz. njegov sorazmerni del za leta 2011, 2012 in 2013, izplačilo nadur, povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela in povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ker se je dne 6. 9. 2012 poškodoval pri opravljanju dela za toženo stranko. Sodišče je zahtevkom za plačilo dodatka za delovno dobo, regresa za letni dopust, nadur, stroškov za prevoz na delo in z dela v celoti ugodilo, zahtevek za plačilo odškodnine pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožena stranka se zoper odločitev o priznanju dodatka za delovno dobo in regresa za letni dopust ne pritožuje, zato je odločitev sodišča v tem delu postala pravnomočna.

12. Tožnik, ki je bil pri toženi stranki od 1. 5. 2011 do 31. 1. 2013 zaposlen na delovnem mestu "monter stavbnega pohištva", je vtoževal plačilo nadur za mesece junij 2012, julij 2012 in avgust 2012. Kot dokaz je predložil evidenco o številu opravljenih nadur v posameznem mesecu, ki jo je vodil sam. Tožena stranka je ugovarjala, da je tožnik plačilo za nadurno delo prejel "na roke", torej v gotovini. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku plačala nadurno delo tudi za vtoževane mesece. C.C., ki je bila zaslišana kot tožena stranka, je pojasnila, da so se nadure koristile kot proste ure. V kolikor pa bi zato trpelo delo, pa so se izplačale "na roke". A.A., ki je bil pri toženi stranki zadolžen za plačilo, pa je v zvezi z izplačilom nadur pojasnil, da so se nadure izplačevale v gotovini, da pa o tem ne obstoji nobena listinska dokumentacija. Upoštevaje tožnikovo izpoved, da je pri izračunu upošteval zgolj nadure, za katere ni prejel plačila in glede na to, da je dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada, na toženi stranki, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku plačala nadurno delo tudi za vtoževane mesece.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izračunu višine zatrjevanega dolga iz naslova prikrajšanj pri plači ni ugovarjala oziroma ga ni konkretizirano prerekala. Navedb tožene stranke, da je tožnik izplačilo nadur od tožene stranke prejel na roko, zato jih uveljavlja neupravičeno, ni mogoče šteti za obrazloženo nasprotovanje trditvam tožnika glede števila opravljenih nadur in izračunu višine prikrajšanja iz tega naslova. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovemu izračunu o prikrajšanju pri plači zaradi neplačila nadurnega dela in v celoti ugodilo zahtevku.

14. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pravilno zaključilo, da je ta v celoti utemeljen. V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Dokazno breme glede teh delavčevih terjatev je na strani delodajalca, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Tožnik je zatrjeval, da mu tožena stranka za vtoževano obdobje (od maja 2011 do avgusta 2012) dolguje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini mesečne vozovnice avtobusa. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedi in izpovedi A.A. ugotovilo, da se je tožnik s svojim osebnim avtomobilom pripeljal od svojega bivališča do prostorov D. v E., od tam pa so odšli s službenim vozilom. Ob ugotovitvah, da se je tožnik del poti pripeljal z osebnim avtomobilom, pri čemer je tožena stranka zgolj pavšalno navajala, da tožnik do povračila teh ni upravičen, saj je uporabljal vozilo tožene stranke, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za vtoževano obdobje v višini javnega prevoza, kot je to uveljavljal tožnik. O tem, da je relacija med njegovim stanovanjem in skupno dogovorjeno točko tako kratka, da mu potni stroški ne pripadajo, tožena stranka prvič zatrjuje šele v pritožbi, zato te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

15. Tožnik je od tožene stranke zahteval še plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka dne 6. 9. 2012. Do škodnega dogodka je prišlo, ko mu je pri razlaganju poltovornjaka zdrsnilo na stopnički za sestop, ki je nameščena na zadnji strani vozila. Tožnik je padel in si pri tem poškodoval desno roko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da v obravnavani zadevi stopnička za sestop ni predstavljala nevarne stvari, zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako pa ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj protipravno ravnanje tožene stranke ni dokazano, do zdrsa tožnika pa je prišlo izključno zaradi njegove nepazljivosti pri sestopanju s poltovornjaka. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

16. Odškodninsko odgovornost delodajalca je v času nezgode veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.) urejal v 184. členu. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena ZDR). Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se v skladu s 149. členom OZ odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

17. Neutemeljeno tožnik v pritožbi uveljavlja, da je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi stopnica za sestop na poltovornjaku ni predstavljala nevarne stvari. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila stopnička za sestop, ki je bila serijski del odprtega kombija, kovinska in narebrena ter je bila od tal oddaljena približno od 50 do 70 cm. Na dan škodnega dogodka pa je bilo nekoliko "mokro". Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na že zavzeta stališča, da stopnice na vozilu same po sebi niso nevarna stvar, katerih ob zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti pod kontrolo ter v zvezi s tem ne bi bilo mogoče preprečiti nastanka škode niti niso nevarne postale postale v okoliščinah konkretnega primera. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da mokrota (zaradi dežja ali pršenja), ki nekoliko poveča zdrsljivost stopnic, ne predstavlja nadpovprečnega, izrednega rizika, ki ga kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in ga obvladovati, temveč gre ravno nasprotno za običajen rizik, ki ga je moč obvladati in tako tveganje za nastanek škode ni bilo večje od običajnega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke in so pritožbene navedbe tožnika, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, neutemeljene.

18. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami tožnikove nezgode ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik skupaj z A.A opravljal delo na F. Iz vozila je najprej sestopil A.A. Za njim pa je želel sestopiti tožnik, ko mu je na stopnički za sestop spodrsnilo in je padel na tla. Tožnik v pritožbi vztraja, da mu tožena stranka ni zagotovila delovnih čevljev (in da je spornega dne zato imel obuto neprimerno obutev, to je športne copate), vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je predvsem skladne izpovedi C.C. in A.A., ki je bil tudi edini prisoten v času tožnikove nezgode, ugotovilo, da so bili delovni čevlji tožniku s strani tožene stranke dejansko ponujeni, vendar je bil tožnik tisti, ki jih je odklonil. Na podlagi izpovedi A.A. je sodišče ugotovilo tudi, da je imel tožnik času nezgode obuto ustrezno obutev. Sodišče prve stopnje se do tožnikovih ugovorov, da je bila obutev na fotografijah, ki jih je predložil tožnik, obrabljena ter da nastanek fotografij, ki jih je predložila tožena stranka, ne sovpada z obravnavano poškodbo pri delu, res ni izrecno opredelilo, vendar pa ob ugotovitvi, da je tožnik odklonil ponujene ustrezne delovne čevlje s strani tožene stranke, okoliščina, v kakšnem stanju so bili njegovi čevlji v času nezgode, niti ni bistvena.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bil tožnik na pravilen sestop opozorjen s strani nadrejenega delavca in da je tožnik uspešno opravil preizkus usposobljenosti za varno opravljanje dela. Tožnik je sicer trdil, da mu tožena stranka ni podala posebnih navodil za sestopanje s tovornjaka in da ga na slednje tudi ni opozarjala, vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da to ne drži. A.A. je namreč izpovedal, da je tožnika večkrat opozoril na pravilen sestop z vozila in da je tožniku spornega dne spodrsnilo, ker je bil ob stopanju na stopničko s hrbtom obrnjen k sprednjemu delu vozila. Pojasnil je tudi, da sta bila s tožnikom skupaj na usposabljanju iz področja varnosti pri delu in da sta skupaj opravila izpit. Vsebina izpita je obsegala zaščitno opremo, zaščitna sredstva, delo na višini, sestop z višine, idr. Med drugim jima je bilo pojasnjeno tudi, kako se na pravilen način sestopa z višine. Njegova izpoved je skladna z izpovedjo C.C. Da je imel tožnik izpit iz varnosti in zdravja pri delu, pa izhaja iz potrdila o opravljenem preizkusu usposobljenosti za varno in zdravo delo in varstvo pred požarom z dne 15. 11. 2011 (B7).

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi A.A. in ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njegovi izpovedi v zvezi z delovnimi čevlji in v zvezi z odsotnostjo navodil in opozoril glede pravilnega sestopanja s tovornjaka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev (med drugim) oprlo tudi na izpoved A.A. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi izpovedi, pri čemer je, kot že rečeno, ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi drugih prič in listinskim dokazom, ne pomeni, da ni upoštevalo njegovih navedb, saj je stvar dokazne ocene, komu bo sodišče verjelo in komu ne. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Neutemeljeno pritožba izpodbija verodostojnost pričanja A.A. z navedbami, da sta A.A. in tožena stranka zakonca. To sicer drži, vendar zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njegovemu pričanju. Njuni izpovedi sta, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Brez navedb drugih okoliščin, pritožba s temi navedbami verodostojnosti pričanja A.A. ni uspela izpodbiti.

21. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so obravnavano stopničko uporabljali ves čas tožnikove zaposlitve pri toženi stranki. Na podlagi fotografij stopničke (B4) pa je sodišče ugotovilo tudi, da je bila stopnička serijski del odprtega kombija, znamke G., da je bila kovinska in narebrena in da je podpirala celotno moško stopalo. Pritožbene navedbe tožnika, da bi lahko te ugotovitve podal le izvedenec ustrezne stroke, so neutemeljene, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča te okoliščine ne predstavljajo strokovnih vprašanj in jih je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi predloženih fotografij.

22. Glede na ugotovitve, da je tožnik uspešno opravil preizkus usposobljenosti za varno opravljanje dela, da je bil opozorjen na pravilen sestop s stopnic, da je odklonil prejem ustreznih delovnih čevljev s strani tožene stranke ter da so mu bile karakteristike stopnic za sestop poznane, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zadostni meri poskrbela za tožnikovo varnost pri delu. Toženi stranki namreč ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, za katerega bi bila krivdno odgovorna. Tudi tožnik (delavec) je v skladu s 33. členom ZDR in 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) dolžan spoštovati prepise o zdravju in varstvu pri delu in sestopiti s stopničke z določeno mero pazljivosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je do zdrsa tožnika s stopničke in s tem do tožnikove nezgode prišlo izključno zaradi njegove nepazljivosti pri sestopanju s tovornjaka.

23. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Tožnik in tožena stranka s pritožbi nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).