Jedro

Razveljavitev pogodbe z dne 16.12.1991 bi morala toženka uveljavljati v roku 1 leta, upoštevajoč predpostavke 117. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaradi zmote oziroma 139. člena ZOR zaradi čezmernega prikrajšanja. Ker tožnik po ugotovitvah nižjih sodišč ni soglašal z razveljavitvijo pogodbe (ta zaključek sta sodišči nižjih stopenj oprli na vsebino tožnikovega dopisa z dne 4.3.1992) - zgolj njegovo soglasje pa bi lahko pripeljalo do sporazumne razveljavitve pogodbe (arg. iz drugega odstavka 112. člena ZOR) - bi morala toženka uveljavljati razveljavitev pogodbe s tožbo. Z (nasprotno) tožbo pa toženka po pravilnih zaključkih sodišč druge in prve stopnje ni mogla uspeti, ker po njunih ugotovitvah ni dokazala obstoja predpostavk, ki jih terja izpodbojnost posla po določbah 111. oziroma 139. člena ZOR, tožbo pa je tudi vložila po preteku enoletnih prekluzivnih rokov.

Izrek

Revizija tožene stranke se a) zavrne kot neutemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev po tožbi b) zavrže pa v delu, ki se nanaša na odločitev po nasprotni tožbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da mora overiti podpis na pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 16.12.1991, katere predmet je bila prodaja stanovanja po določbah 117. člena stanovanjskega zakona. Zavrnilo pa je nasprotni zahtevek toženke, da naj se ugotovi, da navedena pogodba ni veljavna, ker je ugotovilo, da nista podana v nasprotni tožbi uveljavljana izpodbojna razloga zmote ali pa čezmernega prikrajšanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, njenemu nasprotnemu zahtevku pa ugodi. V reviziji je toženka opisala potek sklenitve pogodbe z dne 16.12.1991 in dogodke, ki so sledili temu. Pri tem opozarja, da ni bila dolžna prodati sporno stanovanje po določbah stanovanjskega zakona, ker je civilnopravna oseba, da je to tožniku pojasnila 17.3.1992 in mu 4.3.1992 tudi vrnila kupnino. Tožnik je predmetni spor sprožil šele 2.9.1994, kupnino sodno položil 18.7.1994 in je tako tožbo vložil po preteku 15 dnevnega roka iz četrtega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona. Pomembno je, da je tožnik 18.7.1994 predložil toženki v podpis novo pogodbo. Ob takem stanju je toženka utemeljeno štela, da je tožnik od nakupa stanovanja odstopil in da je sporna pogodba razveljavljena.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija zoper odločbo po tožbi ni utemeljena, zoper odločbo po nasprotni tožbi pa ni dovoljena.

Razlogi k sodbi: Med postopkom pred sodiščema nižjih stopenj je bilo ugotovljeno; da sta pravdni stranki 16.12.1991 sklenili pismeno kupoprodajno pogodbo po določbah 117. člena stanovanjskega zakona (SZ), s katero je toženka prodala tožniku kot imetniku stanovanjske pravice stanovanje v družbeni lasti za kupnino 586.353,00 SIT; da je tožnik kupnino plačal (14.2.1992); da je toženka to kupnino vrnila tožniku 4.3.1992 in mu zatem na njegov dopis, da naj pogodbo overi, odgovorila 17.3.1992, da mu stanovanja ni dolžna prodati po določbah 117. člena SZ in da pogodba zanjo ne velja; da je tožnik julija 1994 izposloval sodno položitev kupnine in jo tudi položil, v istem mesecu predložil toženki v podpis novo pogodbo o prodaji stanovanja ter 2.9.1994 sprožil predmetni spor s tožbo, toženka pa je 30.11.1994 vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da sporna pogodba zaradi zmote in čezmernega prikrajšanja na njeni strani ni veljavna.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je sporna pogodba veljavna, ker je toženka enostransko ni mogla razveljaviti, tožbo na ugotovitev neveljavnosti pogodbe pa je vložila po preteku enoletnega roka iz 117. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - zaradi zmote) oziroma 139. člena ZOR (zaradi čezmernega prikrajšanja). Zato sta ugodili tožnikovemu zahtevku, da mora toženka izpolniti pogodbo, to je overiti svoj podpis na njej, hkrati pa sta zavrnili zahtevek po nasprotni tožbi.

Vprašanje veljavnosti kupne pogodbe z dne 16.12.1991 (kar je po tožbi predstavljalo predhodno vprašanje, po nasprotni tožbi pa pravno vprašanje, ki bi se moralo praviloma postaviti v obliki oblikovalnega in ne ugotovitvenega zahtevka), sta nižji sodišči tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno razrešili. Razveljavitev pogodbe z dne 16.12.1991 bi morala toženka uveljavljati v roku 1 leta, upoštevajoč predpostavke 117. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaradi zmote oziroma 139. člena ZOR zaradi čezmernega prikrajšanja. Ker tožnik po ugotovitvah nižjih sodišč ni soglašal z razveljavitvijo pogodbe (ta zaključek sta sodišči nižjih stopenj oprli na vsebino ožnikovega dopisa z dne 4.3.1992) - zgolj njegovo soglasje pa bi lahko pripeljalo do sporazumne razveljavitve pogodbe (arg. iz drugega odstavka 112. člena ZOR) - bi morala toženka uveljavljati razveljavitev pogodbe s tožbo. Z (nasprotno) tožbo pa toženka po pravilnih zaključkih sodišč druge in prve stopnje ni mogla uspeti, ker po njunih ugotovitvah ni dokazala obstoja predpostavk, ki jih terja izpodbojnost posla po določbah 111. oziroma 139. člena ZOR, tožbo pa je tudi vložila po preteku enoletnih prekluzivnih rokov.

Ker prodajna pogodba z dne 16.12.1991 ni bila razveljavljena, jo mora toženka v celoti izpolniti, to je overiti tudi svoj podpis na njej (da bo predstavljala listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na stanovanju). Sodišči druge in prve stopnje sta zato pravilno odločili, ko sta tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodili.

V zvezi z ostalimi revizijskimi izvajanji je opozoriti, da sta na toženkina v reviziji ponovljena vprašanja dala pravno pravilna pojasnila že sodišči druge in prve stopnje. Status stanovanja je dejansko vprašanje ter bi bila kupna pogodba le izpodbojna, če bi bila toženka v zmoti o statusu stanovanja, vendar te zmote po pravilnih zaključkih sodišča druge stopnje toženka ni uveljavljala v (enoletnem) roku. Glede na naravo spora, ko gre za vprašanje veljavnosti pogodbe oziroma njene izpolnitve, pa je povsem odveč razpravljanje o pomenu 15 dnevnega roka iz četrtega odstavka 128. člena SZ, ki se nanaša na urejanje sporov, kadar lastnik kot prejšnji stanodajalec na zahtevo imetnika stanovanjske pravice noče skleniti pogodbe (117. člen SZ). Pomen tožnikovega pogodbenega predloga z dne 18.7.1994 je pravilno ocenilo že sodišče druge stopnje: ker toženka navedenega tožnikovega predloga ni sprejela, ni mogel povzročiti pravnih učinkov.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo revizijo zoper sodbo v delu, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu tožbenemu zahtevku, zavrniti (393. člen ZPP).

Razlogi k sklepu: Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta že v tožbi. Navedba vrednosti spora je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku navedenega člena namreč revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije. Povedano velja tudi za nasprotno tožbo.

V tem primeru je po nasprotni tožbi sporna veljavnost kupoprodajne pogodbe. Nasprotna tožnica bi morala zato vrednost spora oceniti že v nasprotni tožbi, če si je hotela zagotoviti pravico do revizije. Ker pa vrednosti spora ni navedla v nasprotni tožbi, niti ni bila ocenjena po določilu tretjega odstavka 40. člena ZPP, si tožnica ni zagotovila pravice do revizije. Tožničina revizija zato v delu, ki se nanaša na spor po nasprotni tožbi, ni dovoljena. Zato jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu zavreči (392. člen ZPP).