Jedro

V sporu z asignatorjem se asignat ne more sklicevati na razmerje med asignantom in asignatorjem. Uveljavlja lahko samo ugovore iz 1022/2 čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 2,688.188,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vtoževani znesek naj bi predstavljal avans za nakup opreme za livarno, ki ga je tožeča stranka plačala toženi. Do realizacije posla kasneje ni prišlo.

Pritožbo tožeče stranke, v kateri navaja, da je bila ona naročnik opreme in je zato plačala avans, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjene nobene pogodbe. Tožeča stranka ni nikjer omenjena kot kupec te opreme. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za asignacijsko razmerje, v katerem kot asignant nastopa podjetje M.B. iz S. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj revizji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V reviziji tožeča stranka navaja, da je bila izključni naročnik in plačnik opreme. S plačilom avansa je med pravdnima strankama nastalo razmerje, po katerem bi ji tožena stranka morala izročiti blago ali vrniti denar.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da gre v obravnavanem primeru za nakazilo (asignacijo - 1020. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). To je tristransko razmerje, v katerem sta imeli pravdni stranki vlogo nakazanca (asignata) - tožeča stranka - in prejemnika nakazila (asignatarja) - tožena stranka. Tožeča stranka se zato ne more sklicevati na razmerje med toženo stranko in asignantom, saj je to razmerje zanjo abstraktno. V pravdi bi lahko uveljavljala le ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih je imela osebno proti toženi stranki (2. odstavek 1022. člen ZOR). Takih ugovorov tožeča stranka tekom pravde ni uveljavljala, zaradi neizpolnitve sklenjene pogodbe med asignantom in toženo stranko pa do slednje nima nobenega zahtevka. Glede na navedeno, in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (386. člen ZPP).