Jedro

Slovenski odškodninski sklad je zavezanec za poravnavo odškodnin po denacionalizacijskih predpisih, med njimi tudi po določbah ZPVAS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom ugotovilo, da je nasprotna udeleženka zavezanka za plačilo odškodnine predlagateljici za parc. št. 2 - stavbišče v izmeri 701 m2, parc. št. 23/3 - dvorišče v izmeri 634 m2 in parc. št. 34/7 - pašnik v izmeri 32 m2, vse k.o...

Odločitev o višini odškodnine pa je pridržalo sklepu po pravnomočnosti vmesnega sklepa. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani vmesni sklep.

Revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila nasprotna udeleženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja, da določbi prvega odstavka 42. člena in četrtega odstavka 51. člena ZDen, na podlagi katerih je določena revidentka kot zavezanka, nista med taksativno naštetimi določbami v 8. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti. Revidentka je zavezanka le za poravnavo obveznosti upravičencem po določbah ZDen-a in Zakona o zadrugah, ne pa v primeru vračanja premoženja vaškim agrarnim skupnostim. Sicer pa 10. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti določa, da lahko oškodovanci uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih, če zaradi stvarnih ali pravnih nemožnosti za vrnitev premoženja le-tega ne dobijo v naravi. Po navedenih predpisih pa revidentka ni zavezana stranka. Predlaga, da se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Po določilu 2. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur. list RS, št. 5/94 s spremembami št. 38/94, 69/95, 22/97, 79/98, 56/99 in 72/2000, naprej ZPVAS) je agrarna skupnost skupnost fizičnih in pravnih oseb, ki ni pravna oseba. Mora pa imeti svoj žiro račun pri poslovni banki, sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, članski imenik, svoja pravila in organe, vpisana pa mora biti tudi v register agrarnih skupnosti. Ker v tem primeru nastopa kot predlagateljica agrarna skupnost (in ne člani agrarne skupnosti, ki so lahko upravičenci za vlaganje zahtevkov za vrnitev premoženjskih pravic ali plačilo odškodnine po 8. in 10. členu ZPVAS), njena aktivna legitimacija med postopkom pa ni bila sporna, sta po oceni revizijskega sodišča za tako stanje dve možnosti: (1) da je bila predlagateljici dejansko priznana lastnost stranke v smislu drugega odstavka 76. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ker glede na podatke spisa izpolnjuje predpostavke za priznanje takega statusa; ali (2) da uporabljeno ime predstavlja le skrajšano ime za predlagatelje, ki jih je po podatkih spisa 58. Navedene okolnosti pa niso mogle biti predmet revizijskega preizkusa, ker niso bile izpodbijane.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da ZPVAS določa postopek in pristojnost samo za reševanje zahtev za vračanje premoženja (9. člen). Po izrecnem določilu četrtega odstavka 9. člena ZPVAS se v upravnem postopku rešujejo le zahteve iz 9. člena. Sledeči - 10. člen -, ki omogoča uveljavljanje odškodninskih zahtevkov upravičencev iz ZPVAS v primerih, ko zaradi pravne ali stvarne nemožnosti ni mogoče vrniti premoženja v naravi, ne vsebuje nobenih določb o postopku ali pristojnosti. Take določbe ne vsebuje niti kakšno drugo določilo. Glede tega se v postopku niso uveljavljale kakšne procesne kršitve (niti ne v reviziji). Sodna pristojnost ne more biti sporna.

Z vmesnim sklepom je pravnomočno odločeno, da je nasprotna udeleženka Slovenski odškodninska družba d.d. zavezanka za plačilo odškodnine predlagateljici za nepremičnine, navedene v uvodnem delu obrazložitve tega sklepa in ki jih zaradi ovir ni bilo mogoče vrniti predlagateljici v naravi (bile so prodane fizičnim osebam pred uveljavitvijo denacionalizacijskih predpisov). S sklepom je tako odločeno o podlagi odškodninskega zahtevka. Po revizijskih izvajanjih je sporna zgolj odločitev o pasivni legitimaciji nasprotne udeleženke.

Po presoji revizijskega sodišča izpodbijani del sklepa ni materialnopravno zmoten ter je podana tudi pasivna legitimacija nasprotne udeleženke.

ZPVAS je kratek zakon: v prvem členu vsebuje splošne določbe, v drugem poglavju ureja v šestih členih (do vključno sedmega) postopek za ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti, v tretjem poglavju pa ureja postopek za vračanje premoženjskih pravic (8. do 12. člen), medtem ko naslednji, to je zadnji štirje členi vsebujejo prehodne in končne določbe. Po določbah poglavja o vračanju premoženjskih pravic vračajo premoženje v naravi lastniki tega premoženja, postopek za tak del zahtevkov pa teče ob smiselni uporabi določb 44. člena, prvega odstavka 51. člena, 58., 60., 63. člena, prvega in drugega odstavka 66., 69., 71. in 93. člena Zakona o denacionalizaciji (četrti odstavek 8. člena ZPVAS). Člen 10. ZPVAS, na katerega se revizija predvsem sklicuje, pa določa: če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Iz navedenega določila tako izhaja, da imajo člani agrarnih skupnosti pravico do odškodnine, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. Razlaga tega določila pripelje do sklepa, (1) da lahko oškodovani upravičenci uveljavljajo odškodnino (pri čemer je pristavek "če menijo, da so oškodovani" razumno gledano lahko le hipotetične narave) in (2) uveljavljajo jo po splošnih odškodninskih predpisih. Prvi del tako določa podlago odškodninskim zahtevkom (odškodnina gre upravičencem, ki zaradi pravnih ali stvarnih nemožnosti niso dobili vrnjenih premoženjskih pravic). Drugi del pa lahko nakazuje le na pravila o ugotavljanju obsega škode ali bolje nadomestila za odvzeto premoženje (saj ne gre za odškodninski spor, ko morajo biti podane vse predpostavke civilnega delikta). Zadnjo navedeno razlago potrjuje postopek sprejemanja navedenega zakona, ko obrazložitev za drugo obravnavo zakona utemeljuje predlog, da bi merila oziroma metodologijo izračunanja višine odškodnin opredelila vlada. (Namesto take komplicirane rešitve je zatem zakon sprejel rešitev, da se sklicuje na splošne odškodninske predpise).

Revizija ima prav, da ZPVAS ne navaja revidentke kot zavezanke. To pa seveda ne pomeni, da ni zavezanka za plačilo odškodnine. Nasprotno, vrsta določb v predpisih, ki bodo navedeni spodaj, potrjuje po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišč nižjih stopenj, da je toženka pasivno legitimirana v konkretnem sporu. ZPVAS je kratek zakon (kot že omenjeno), ureja le specifično problematiko vračanja nepremičnin agrarnim skupnostim (v primerih, ko so te ponovno vzpostavljene) in prav določbam o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti je namenjen pomembnejši del določb zakona. Zakon se glede postopka vračanja in vrste drugih vprašanj sklicuje na ZDen. Po določbah ZDen so sploh tekli postopki za vračanje premoženja tudi agrarnim skupnostim do sprejetja ZPVAS. Zato je utemeljen sklep, da je ZPVAS le eden od "tranzicijskih predpisov o vprašanjih lastninjenja in popravi krivic, povzročenih s podržavljenjem" (Ustavno sodišče RS, št. U-I-300/97, Ur. list RS, št. 79/98). Tudi zavezanci za vračanje premoženja po ZDen ali po ZPVAS so isti (lastniki v preteklosti podržavljenih nepremičnin). Utemeljen je zato sklep, da predstavlja ZPVAS le enega od takoimenovanih denacionalizacijskih predpisov, torej predpisov, ki jih ima v mislih drugi člen Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (Ur. list RS, št. 7/93 in 48/94, naprej ZSOS). Njegov 2. člen se glasi: s tem zakonom se ustanovi sklad, ki je finačna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja... Edini ustanovitelj sklada je Republika Slovenija. Po določilu 3. člena pa je sklad delniška družba in pravna oseba. Po takih določbah je sklad zavezanec za poravnavo obveznosti po denacionalizacijskih predpisih. Kot zavezanca za odškodnino v delnicah in obveznicah določa slovenski odškodninski sklad tudi 51. člen ZDen (tretji in četrti odstavek). Te določbe res ne vsebuje ZPVAS v četrtem odstavku 8. člena kot to navaja revidentka. Vendar ta prezre, da ta del predpisa, ki navaja nekatere določbe ZDen, ureja predvsem le postopke, ki bodo uvedeni na podlagi 9. člena ZPVAS, ki pa ureja postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti v naravi, ne ureja pa postopka v zvezi s plačevanjem odškodnine (zaradi česar izgubi pomen revizijska trditev, češ da četrti odstavek 8. člena ZPVAS ne vsebuje omembe zadnjih dveh odstavkov 51. člena ZDen). Tu velja ponovno poudariti, da 10. člen ZPVAS ureja le način ugotavljanja odškodnine (po splošnih predpisih in ne n.pr. po kompliciranih metodologijah in podzakonskih podlagah kot se jih je posluževal ZDen). Zavezance za plačevanje odškodnine ni določil (kot jih je l. 1991 sprejeti ZDen), ker je ob sprejetju ZPVAS (1994) že obstajal Zakon o slovenskem odškodninskem skladu (sprejet 26.l.1993), ki je za splošnega zavezanca za poravnavo obveznosti upravičencem po predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja, določil slovenski odškodninski sklad, sedaj SOD. Med navedene predpise, pa sodi tudi ZPVAS kot je bilo že pojasnjeno. Zato pasivna legitimacija zavezanke ne more biti sporna.

Revizijsko sodišče po povedanem ni ugotovilo v reviziji uveljavljane kršitve materialnega prava. Neutemeljeno revizijo nasprotne udeleženke je moralo zato zavrniti (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in drugim odstavkom 56. člena ZDen).