Jedro

Bistveno je, da toženka v izredni odpovedi (posledično pa tudi sodišče v izpodbijani sodbi) tožniku očita kršitev navodil zdravnika specialista, ker je 2. 9. 2020 dvigoval roke nad horizontalo, česar pa toženka tožniku ni očitala v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilu na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebina očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti identična s pisno seznanitvijo. Delavcu je lahko podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi le za tiste kršitve, v zvezi s katerimi mu je bil omogočen zagovor in v zvezi s katerimi mu je bil podan obrazložen razlog, zaradi katerega mu delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, in sicer: - v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2020 nezakonita in se razveljavi."; - v drugem, tretjem in četrtem odstavku I. točke izreka pa razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2020 nezakonita in se razveljavi; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še vedno traja do odločitve sodišča prve stopnje oziroma druge stopnje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je toženka dolžna tožniku od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve oziroma druge stopnje obračunati nadomestilo mesečne plače v bruto znesku 2.898,05 EUR in mu plačati neto znesek ter mu plačati odškodnino v višini 18 mesečnih plač delavca, in sicer v znesku 52.784,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve oziroma druge stopnje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 3.597,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2021 do plačila (II. točka izreka) in mu povrniti stroške postopka v znesku 1.012,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka) in da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. točki sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Razpravljajoči senat je po njegovem mnenju obremenjen s stališčem, da vsak dvig roke nad horizontalo pomeni kršitev prepovedi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so dokazi, pridobljeni s strani detektiva, nezakonito pridobljeni, saj toženka predhodno ni imela nobenega razloga za utemeljen sum, da bi tožnik kršil predpise iz zdravstvenega zavarovanja. Zato bi bilo potrebno iz spisa izločiti vse dokaze, pridobljene s strani detektiva. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba kot glavni razlog za zakonitost odpovedi navaja, da naj bi tožnik kršil navodila specialista, naj se izogiba dvigovanju roke nad horizontalo. Izpodbijana sodba pa pri tem prezre, da dvigovanje roke nad horizontalo ob dvigovanju lesa iz vozila sploh ne predstavlja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo tožniku na zagovoru očitano, da ne sme dvigovati bremen težjih od 5 kg, je tedaj predložil celotno zdravstveno dokumentacijo, iz katere ne izhaja prepoved dvigovanja bremen težjih od 5 kg, med drugim tudi ambulantni izvid z dne 26. 6. 2020, iz katerega izhaja, naj se izogiba dvigovanju roke nad horizontalo in večjih obremenitev. Iz Seznanitve s kršitvami in vabila na zagovor tako ne izhaja, da bi se tožniku očitala kršitev dvigovanja roke nad horizontalo, saj takrat toženka sploh še ni razpolagala z izvidom z dne 26. 6. 2020 in ni poznala njegove vsebine. Sodba tudi sicer zmotno povzema ta izvid, saj je v njem zapisano, naj se tožnik izogiba dvigovanju roke nad horizontalo in da to velja za večje obremenitve. V zvezi s tem sodišču očita postopkovno kršitev in kršitev ustavne pravice do obrazloženosti sodbe. Logično je, da že vsakodnevno oblačenje in slačenje majice in puloverja zahteva dvig roke nad horizontalo. Poudarja, da nikoli ni dvigoval večje teže od 5 kg in da je njegov osebni zdravnik izpovedal, da je imel tožnik navodilo, da lahko obremenjuje roko do praga bolečine. Sodišču očita, da je priporočilo izogibanja dviga roke nad horizontalo spremenilo v prepoved dviga roke nad horizontalo. Nadalje izpostavlja, da je v mesecu septembru 2020 obiskoval fizioterapijo, kjer je med drugim izvajal vaje z dvigovanjem roke z različnimi utežmi nad horizontalo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da nakup desk, v zvezi s katerimi mu je očitan dvig roke nad horizontalo, presega obseg vsakodnevnih opravil. Deske so lažje od prehrambenih artiklov. Pojasnjuje nujnost tega nakupa in da mu je deske pomagal na vozilo naložiti prodajalec, doma pa jih je tožnik samo odložil na parcelo oziroma jih ni nosil po parceli z dvignjeno roko nad horizontalo. Sodba prezre tudi časovno distanco med ambulantnim izvidom z dne 26. 6. 2020 in nastankom fotografije dne 6. 9. 2020. Gre za 40 dnevno razliko, v kateri se je zdravstveno stanje roke že izboljšalo. Glede na dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu še po poteku enega leta po odpovedi, je splošno znano, da bi se delovno razmerje lahko nadaljevalo do izteka odpovednega roka. Nadalje izpodbija dokazno oceno izpovedb prič A. A. in B. B. glede vročanja odpovedi. Meni, da je bila vročitev odpovedi nezakonita. Poudarja, da je odpoved politično motivirana, saj je tožnik občinski svetnik in trn v peti županu. Toženka je v zvezi z obravnavano zadevo zoper tožnika podala kazensko ovadbo in prijavo na ZZZS. Tako ovadba kot prijava sta bili zavrnjeni oziroma zavrženi. Ponovno izpostavlja, da je kot predstavnik delavcev (član nadzornega sveta) užival posebno varstvo pred odpovedjo. Svet delavcev pa o odpovedi sploh ni bil obveščen.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi osme alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Obrazložilo je, da je tožnik dne 2. 9. 2020, ko je na vozilo nalagal in iz vozila razlagal kose lesa, kršil navodilo zdravnika specialista z dne 26. 6. 2020, naj se izogiba dvigovanju roke nad horizontalo. Zato je zaključilo, da je podan odpovedni razlog po osmi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Pritožba pravilno navaja, da toženka tožniku v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilu na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi1 ni očitala nespoštovanja navodil zdravnika specialista z dne 26. 6. 2020 in dvigovanja roke nad horizontalo. Toženka je v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilu na zagovor tožniku očitala, da v obdobju od 29. 8. 2020 do 8. 9. 2020 ni spoštoval navodil zdravnika in je v tem času večkrat odpotoval iz države in dvigoval bremena težja od 5 kg2. Pritožbena navedba, da tudi izpodbijana odpoved ne vsebuje očitka, da tožnik ni spoštoval navodila, naj se izogiba dvigovanju rok nad horizontalo, sicer ne drži. Ta očitek je omenjen na 10. strani obrazložitve izpodbijane odpovedi. Res pa je, da se izrek izpodbijane odpovedi in pretežni del njene obrazložitve nanašata na očitka glede kršitve navodil zdravnika zaradi potovanja iz države in dvigovanja bremen težjih od 5 kg. Kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, je omenjeni zdravniški izvid travmatologa z dne 26. 6. 2020, v katerem je navedeno, naj se tožnik izogiba dvigovanju roke nad horizontalo, toženki predložil tožnik kot prilogo svojega zagovora oziroma kot dokaz, da ni dobil navodil, da ne sme dvigovati težjih bremen od 5 kg, kar mu je toženka očitala v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami.

8. Bistveno je torej, da toženka v izredni odpovedi (posledično pa tudi sodišče v izpodbijani sodbi) tožniku očita kršitev navodil zdravnika specialista, ker je dne 2. 9. 2020 dvigoval roke nad horizontalo, česar pa toženka tožniku ni očitala v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilu na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebina očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti identična s pisno seznanitvijo. Delavcu je lahko podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi le za tiste kršitve, v zvezi s katerimi mu je bil omogočen zagovor in v zvezi s katerimi mu je bil podan obrazložen razlog, zaradi katerega mu delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi3. Ker torej vsebina očitkov v izredni odpovedi – glede očitanega dvigovanja roke nad horizontalo - ni identična s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2020 nezakonita in se razveljavi (358. člen ZPP).

10. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi, posledično ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zahtevano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in višino denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v preostalem izpodbijanem delu (drugem, tretjem in četrtem odstavku I. točke izreka) razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odpraviti pomanjkljivosti, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Sodišče prve stopnje namreč v zvezi z navedenimi zahtevki sploh še ni zavzelo stališč in ni ugotavljalo dejanskega stanja. Namen instančnega sojenja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu in ni vrnilo zadeve v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Zgolj v pritožbi izpostavljeno zmotno stališče sodišča prve stopnje o tožnikovi kršitvi tega tožnikovega predloga ne utemeljuje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Podanima skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. 2 Za omenjena očitka, ki sta bila tudi predmet izpodbijane odpovedi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nista utemeljena. 3 Prim. sodni odločbi VDSS Pdp 532/2011 in Pdp 895/2010.