Jedro

Tako kot ničnostna sankcija lahko zadene samo posamezno določilo splošnih pogojev in zato sama po sebi ne vpliva na veljavnost drugih pogodbenih določil, tudi pretirano visoka odstopnina, torej takšna, ki je nepravična do druge stranke, ne povzroči neveljavnosti samega dogovora o odstopnini, kot to zmotno meni pritožnik.

Določbe o posledicah razdrtja pogodbe niso kogentne narave, še zlasti, ker ZOR dopušča možnost dogovora o odstopnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/05833 z dne

29.8.2002 v 1. točki izreka za glavnico v znesku 40.936,00 SIT z obrestmi in v celoti v 3. točki izreka (1. točka izreka). V preostalem delu, to je v 1. točki izreka za glavnico v znesku

24.561,60 SIT z obrestmi pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 6.993,75 SIT (3. točka izreka).

Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep o izvršbi razveljavi v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka z obrestmi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ob povedanem ni dopusten. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožnikovih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje.

Prvostopno sodišče je določbo 8. čl. Splošnih poslovnih pogojev tožeče stranke, ki je podlaga vtoževani terjatvi in po kateri je naročnik (tožena stranka) v primeru, če prekliče svoje naročilo, dokler je izbris objave tiskarsko-tehnično še mogoč, dolžan plačati izdajatelju (tožeči stranki) 80% prvotne bruto vrednosti naročila kot pavšal, pravno pravilno opredelilo kot dogovor o odstopnini (1. odst. 82. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). S takšno pravno opredelitvijo omenjene določbe se strinja tudi pritožnik, meni pa, da je zaradi višine določene odstopnine (80% od vrednosti naročila) nepravična in pretirano stroga, da je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, kar ima skladno z določbo 143. čl. ZOR za posledico ničnost oziroma sodno zavrnitev njene uporabe.

Prvostopno sodišče je ocenjevalo trditve tožene stranke v smislu zatrjevane ničnosti po 1. odst. 143. čl. ZOR in zaključilo, da določba 8. čl. Splošnih poslovnih pogojev ne nasprotuje dobrim poslovnim običajem in morali niti namenu pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s takšnimi zaključki prvostopnega sodišča. Tožeča stranka je namreč utemeljevala vtoževano odstopnino in višino le-te s trditvami, da je takoj po naročilu pristopila k izdelavi odtisa in pripravi objave, da so ji v zvezi s tem že nastali določeni stroški in da je prav zaradi tovrstnih situacij v splošne pogoje vnesla določilo za primere, ko naročnik prekliče naročilo. Višino odstopnine je torej utemeljevala s postopkom priprave oglasa in stroški, nastalimi v zvezi s tem, torej stroški, ki nastanejo do same objave oglasa.

Sporna določba, pa upoštevaje navedene trditve in naravo naročene storitve, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, ni nična.

Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da ni bistvo (namen) odstopnine (zgolj) v povračilu stroškov, ki nastanejo stranki, ki je že pristopila k izpolnitvi pogodbe, temveč v tem, da pogodbenik, ki odstopi od pogodbe, plača nasprotniku več, kot bi mu moral ob razdrtju pogodbe po določbah ZOR. Pritrditi je prvostopnemu sodišču tudi, da ne gre za oderuško pogodbo, tožena stranka pa vseh elementov oderuštva niti ni zatrjevala.

Res je, kot pravi pritožnik, da se šteje, da je stranka, ki je splošne pogoje sprejela, v pogodbenem odnosu močnejša in ima možnost drugi stranki vsiliti lastne pogoje. Prav varstvu te, šibkejše stranke, pa je namenjena določba 143. čl. ZOR, tako prvi kot drugi odstavek, po katerem sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Tako kot ničnostna sankcija lahko zadene samo posamezno določilo splošnih pogojev in zato sama po sebi ne vpliva na veljavnost drugih pogodbenih določil, tudi pretirano visoka odstopnina, torej takšna, ki je nepravična do druge stranke, ne povzroči neveljavnosti samega dogovora o odstopnini, kot to zmotno meni pritožnik. Določba 2. odst. 143. čl. ZOR namreč daje sodišču možnost, da zniža določeno odstopnino na pravično oziroma takšno, da ni pretirano stroga za stranko. Določbe, da sodišče lahko "zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev", ni moč razlagati tako, kot to meni pritožnik in sicer, da lahko sodišče zavrne le uporabo celotnega določila o odstopnini, torej uporabo samega dogovora o odstopnini, ki sicer za pogodbeni stranki ni sporen, temveč da sodišče zavrne uporabo določbe o odstopnini v takšni višini, ki je nepravična za drugo stranko.

Nepravična je namreč lahko tudi le višina odstopnine. Prvostopno sodišče je torej utemeljeno znižalo odstopnino. Pri tem je kot materialnopravno podlago za znižanje sicer navedlo določbo 4. odstavka 80. člena ZOR, ki govori o zmanjšanju are in določbo 274. člena ZOR, ki govori o zmanjšanju pogodbene kazni, kar pa glede na to, da mu v danem primeru znižanje odstopnine omogoča določba 2. odstavka 143. člena ZOR, ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je pavšalno znižalo odstopnino in da svoje odločitve ni obrazložilo. Prvostopno sodišče je znižalo odstopnino upoštevaje pri tem trditve tožeče stranke o stroških, ki naj bi ji nastali, čas preklica naročila ter vrednost in pomen predmeta obveznosti. Ob upoštevanju navedenih, pravno odločilnih dejstev in okoliščin, je prvostopno sodišče po oceni pritožbenega sodišča odstopnino primerno znižalo na 50% bruto vrednosti naročila. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja z mnenjem pritožnika, da je odstopnina v takšni višini odločno pretirana ter da preklic naročila izvajalcu ne povzroči nobene škode, česar pritožnik niti ni utemeljil. Stališče pritožnika, da je konkretno pogodbo potrebno primarno presojati po določbah 600. do 629. čl. ZOR, velja le glede tistih določb, ki jih stranki nista posebej oziroma drugače dogovorili.

Določbe o posledicah razdrtja pogodbe niso kogentne narave, še zlasti, ker ZOR dopušča možnost dogovora o odstopnini. Prav narava pogodbe, kot je sporna, pa ga še posebej opravičuje. Določba 629. čl. ZOR v danem primeru, ko tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na dogovorjeni odstopnini, tako ni uporabljiva, kot je to pravilno zaključilo prvostopno sodišče. Neutemeljeni so očitki prvostopnemu sodišču, češ da je priznalo tožeči stranki celotne izvršilne stroške, ne glede na uspeh v pravdi, uspeh pa je upoštevalo le glede stroškov, ki so nastali v nadaljnjem postopku. Pri odmeri izvršilnih stroškov je prvostopno sodišče upoštevalo uspeh v pravdi, saj je kot potrebne stroške izvršilnega postopka štelo stroške, ki so bili potrebni glede dela zahtevka, s katerim je tožeča stranka v pravdi uspela. Dejstvo, da je prvostopno sodišče nadaljnje pravdne stroške odmerilo glede na procent uspeha v pravdi, pa sodišču ne odvzema možnosti, da odmeri izvršilne stroške po drugačnem principu, v kolikor pri tem upošteva tudi uspeh v pravdi. To pa je prvostopno sodišče tudi storilo. Prvostopno sodišče torej ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožnik, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo 50% bruto vrednosti naročila, to je znesek 40.936,00 SIT z obrestmi.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.