Jedro

V primeru ko vrednost ukradene stvari storilcu ni znana oziroma ne gre za stvar, ki je očitno majhne vrednosti, ni mogoče ugotoviti, da je subjektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja male tatvine izpolnjen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom I Km 32648/2012 z dne 31. 7. 2012 mladoletnemu B. H. izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, o stroških postopka pa odločilo, da obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenega zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa odločilo, da obremenjujejo proračun.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva ni utemeljena, saj zatrjevane kršitve zakona opira na drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

4. Zagovornik obsojenca v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilstva vztraja pri navedbah in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vprašanje vrednosti avtomobila, ki si ga je s tatvino pridobil obsojenec, je dejansko vprašanje, pravilnosti odgovora na to vprašanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Razlike med ugotovljeno vrednostjo vozila, kakršno ugotavlja sodišče in izjavami oškodovanca, da če bi avto prodal, bi zanj dobil med 400 in 480 EUR, trdil pa je tudi, da je v času, ko mu je bil avtomobil odvzet, na vozilu nastalo za okrog 500 do 600 EUR škode, niso relevantne. Tako sodišče prve kot druge stopnje razumno utemeljujeta, da v tem primeru ni izpolnjen pogoj, da bi kaznivo dejanje tatvine lahko opredelili po njegovi privilegirani obliki po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), da je ukradena stvar majhne vrednosti in da si je storilec hotel pridobiti stvar takšne vrednosti. V primeru ko vrednost ukradene stvari storilcu ni znana oziroma ne gre za stvar, ki je očitno majhne vrednosti, ni mogoče ugotoviti, da je navedeni subjektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja male tatvine izpolnjen. Zato ni mogoče pritrditi vložniku, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker kaznivo dejanje ni bilo opredeljeno kot mala tatvina po drugem in tretjem odstavku 204. člena KZ-1 in zato tudi ni utemeljen ugovor, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka za kazenski pregon, ker zanj ni bilo predloga oškodovanca.

6. Tudi ugovor, češ da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu s S. B. je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve in druge stopnje o tem, kako je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ki je predmet tega postopka. Vložnik torej trditev o sostorilstvu kot tudi, da S. B. ne bi smel biti zaslišan kot priča, opira na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Enako velja za zatrjevanje o opravičljivi dejanski zmoti B. H., ki naj bi bil prepričan, da je vzeti avtomobil v lasti S. B. 7. Izrečena kazenska sankcija B. H. temelji na določilih 80. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 275. členom KZ-1. Nestrinjanje z izrečeno sankcijo in zatrjevanje, češ da bi sodišče obsojencu izrek kazenske sankcije lahko tudi odpustilo, se opira na drugačno vrednotenje oziroma drugačne ugotovitve okoliščin, pomembnih za izrek sankcije od tistih, ki jih je ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje. S takšnim ugovorom vložnik ne more uspeti, saj predstavlja nedovoljeno uveljavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in izpodbijanje primernosti izrečene sankcije, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (prvi in drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih ugotovitev in razlogov v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. H. zavrnilo.