Jedro

Ugotovljene okoliščine tožnikovega nesodelovanja v postopku (tudi z dajanjem lažnih podatkov) v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 po presoji sodišča zadostujejo za oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce ... do predaje odgovorni državi članici EU (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 14. 3. 2018 od 18.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 14. 3. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji; priložil ni nobenega osebnega dokumenta, zato njegova istovetnost ni bila ugotovljena. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje na Center za tujce ... z namenom predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dne 25. 7. 2016 v Bolgariji ter dne 28. 10. 2017 na Hrvaškem. Ko je bilo tožniku omogočeno, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah, je zanikal, da bi na Hrvaškem in v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito.

Glede na 3. člen ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III je upravni organ pristojnim organom Italije posredoval prošnjo za ponovni sprejem tožnik.

Upravni organ se dalje sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Navaja, da je najprej presojal, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Ugotavlja, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in na Hrvaškem. V postopku je sicer tožnik zanikal, da bi v kateri od držav EU že zaprosil za mednarodno zaščito, navajal je, da so mu na Hrvaškem zgolj vzeli prstne odtise. Prav tako po njegovih navedbah ni zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, in sicer zaradi slabega odnosa ljudi do beguncev in zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe. Upravni organ je glede na to, da je tožnik posedoval hrvaško azilno kartico, izdano dne 2. 2. 2018 z veljavnostjo do 2. 2. 2019, ter kartico azilnega doma, ki sta neposredna dokaza, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, da nato ni počakal na zaključek postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, in da ni počakal na prošnjo za mednarodno zaščito niti v Bolgariji, ampak je ilegalno prehajal državne meje, saj je sam navedel, da je bil v Bolgariji eno leto, nato je odšel ilegalno v Srbijo, kjer je ostal 6 mesecev, nato na Hrvaško in dalje do Republike Slovenije in da je želel oditi v Anglijo, ki je njegova ciljna država, zaključil, da navedeno ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, ki jo opredeljuje peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). S tem ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje pristojnega organa, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo (ter lahko odšel dalje v Anglijo, kar je njegova ciljna država) in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Za nadaljevanje postopka je zato po razlogovanju upravnega organa nujno potrebno tožniku omejiti gibanje. Upravni organ se pri tem sklicuje na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

Upravni organ je nato preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma. Zaključil je, da glede na sistem varovanja pridržanje na območje azilnega doma ne bi bil primeren ukrep. Upravni organ se je pri tem oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da se upravni organ v izpodbijanem sklepu opira na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, ki pa postavlja meje uporabi 68. člena ZTuj-2. Tožnik meni, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti prosilca že po svoji naravi ne morejo soditi milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Upravni organ pa se pri utemeljevanju odločitve opira tudi na prvo alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Sklicevanje na peto alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa je po mnenju tožnika napačno iz več razlogov. Kriterij nesodelovanja se ne more nanašati na nesodelovanje v predmetnem postopku, ampak kvečjemu lahko na nesodelovanju v postopku na Hrvaškem in v Bolgariji. Tožnik namreč postopka v Republiki Hrvaški ni razumel, zato ni mogoče zaključevati, da je lažno zavajal pristojne organe v Republiki Sloveniji. Tudi v Bolgariji po njegovem razumevanju ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, pač pa so mu le vzeli prstne odtise, nihče pa mu ni pojasnil postopkov. Poleg tega organ tudi ni upošteval razlogov, zakaj je tožnik obe državi zapustil, torej zaradi nespoštovanja človekovih pravic. Samo dejstva, ki jih navaja organ v izpodbijanem sklepu, ne morejo biti dovolj za zaključevanje, da je tožnik izrazito begosumen. Uradna oseba tudi ni dovolj pojasnila, zakaj pooblaščenec tožnika tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito; posledično je kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem (v nadaljevanju ZUP). Iz istega razloga se odločbe tudi ne da preizkusiti. Tožnik pa je v postopku tudi pojasnil, da Slovenije ne bo zapustil in da bo počakal na odločitev o prošnji, česar pa organ ni upošteval. Glede na to je po mnenju tožnika nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik dodaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ posredoval prošnjo za sprejem tožnika v Italijo. Na podlagi česa naj bi bila Italija odgovorna država članica, ni jasno. Glede na navedeno je sklep nezakonit tudi iz tega razloga.

Tožnik v nadaljevanju nasprotuje tudi presoji organa glede vprašanja, zakaj bi bil za tožnika primernejši strožji ukrep ter se pri tem sklicuje na drugi odstavek 51. člena ZMZ in da je upravni organ tudi po Uredbi Dublin III dolžan upoštevati načelo sorazmernosti in izbrati milejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen. Izpodbijani sklep po mnenju tožnika tudi posega v njegovo pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbe Up 116/09, Up 21/11, Up 360/09, Up 323/14 in Up 39/2015. V dokazne namene tožnik predlaga vpogled v listine upravnega spisa ter njegovo zaslišanje. Sodišču predlaga, naj odloči, da se izpodbijani sklep odpravi.

3. Glede na to, da se v skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 33. člena ZUS-1 sodišču predlaga še, da ugotovi tudi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode ter da se toženki prepoveduje nadaljnje izvrševanje izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

4. Tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da se do pravnomočne odločitve v zadevi stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v .... Izvrševanje ukrepa bi tožniku namreč prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nadomestiti nihče. V konkretnem primeru gre za poseg v njegovo osebno svobodo. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe; sklicuje se na sodbo in sklep I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30 ter sklep Ustavnega sodišča Up 729/03 z dne 11. 12. 2003. 5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je organ odločil o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce .... Organ je sklep oprl na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, 68. člen ZTuj-2, stališče v sodbi Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ter drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, in na svoja zaključka, da je tožnik izrazito begosumen, glede na to, da je s svojimi dejanji izpolnil kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, nima možnosti bivanja v Sloveniji) ter da je, da se omogoči izvedba postopka predaje, zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik ugovarja, da je upravni organ odvzem prostosti tožniku utemeljil tudi na milejših okoliščinah, ki bi kazale na nevarnost pobega, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kar bi po njegovem mnenju ne mogel; da upravni organ okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika, ni popolno razjasnil ter da je pri tem tudi kršil pravila postopka; da je nepravilno razlagal prvi in drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III; da je bil kršen postopek, določen za zahteve za sprejem (21., 22. člen Uredbe Dublin III) ter da je izrečeni ukrep nesorazmeren in nepotreben.

8. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika.

9. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

10. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

11. Ob taki pravni ureditvi mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

12. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III; po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. V sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa je Vrhovno sodišče sprejelo že tudi stališče v zvezi s kriteriji iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (ki določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca), in sicer da se glede prve in četrte alineje (nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave) utemeljeno zastavlja vprašanje, ali izpolnjujeta pogoje določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti, tako da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja, saj zakonska določba po prvi alineji ni dovolj konkretizirana in natančna, zakonska določba po četrti alineji pa je tako široko pomensko odprta, da ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

13. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ zaključil, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku - po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 - (najprej) na podlagi ugotovitev o tem, da je tožnik pred tem, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji (po tem ko je nezakonito prehajal meje držav ter se ilegalno nahajal tudi v Srbiji), zaprosil za mednarodno zaščito najprej v Bolgariji, nato pa še na Hrvaškem ter da je ti državi zapustil in ni počakal na zaključek postopkov. Da pa se kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša lahko tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred drugimi organi držav članic EU, je stališče zavzelo Vrhovno sodišče že v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Ali je tožnik v navedenih državah, v Bolgariji in na Hrvaškem, zaprosil za mednarodno zaščito, je sporno: tožnik je namreč tako v postopku pred organom kot na glavni obravnavi pred sodiščem zanikal, da bi v navedenih državah zaprosil za mednarodno zaščito ter navajal, da so mu v obeh državah (res) vzeli prstne odtise, vendar pri navedenem postopanju organov v Bolgariji in na Hrvaškem ni šlo za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča pa je organ mogel sprejeti zaključek o tem, da je tožnik tako v Bolgariji kot na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, saj ga je oprl na izpis teh dejstev iz sistema EURODAC (vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 6003/2013 za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III), po katerem je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji 25. 7. 2016, na Hrvaškem pa 28. 10. 2017 (iz sklicnih številk na izpisu je razvidno, da je za označbo (obeh) držav številka „1“, ki pomeni prosilca za mednarodno zaščito, medtem ko se v primeru zgolj prijetja osebe zaradi nezakonitega prehoda vpiše številka „2“), poleg tega pa je tožnik ob prijetju s strani policije v Sloveniji posedoval, kar ni sporno, hrvaško potrdilo prosilca za mednarodno zaščito, izdano 2. 2. 2018 z veljavnostjo do 2. 2. 2019, ter kartico za namestitev prosilca za mednarodno zaščito, to je kartico azilnega doma; za navedeni listini tudi sodišče enako sodi, da sta neposredna dokaza o tem, da je bil tožnik na Hrvaškem prosilec za mednarodno zaščito.

14. Iz izpodbijane odločbe pa dalje izhaja, da je organ zaključil, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 tudi z dajanjem organu lažnih podatkov v predmetnem postopku, in sodišče mu pritrjuje. Namreč ob dokazih o tem, da je tožnik podal prošnji za mednarodno zaščito (glej 13. točko obrazložitve), so neprepričljive in nelogične njegove navedbe ter jim sodišče ne more slediti kot verodostojnim, da odvzema prstnih odtisov v Bolgariji in na Hrvaškem ni razumel, kot da gre za podajo prošnje za mednarodno zaščito, saj naj bi v teh državah ne prejel ustreznih informacij o postopkih za mednarodno zaščito, za na Hrvaškem izdani mu azilno kartico in kartico azilnega doma pa naj bi mu bilo povedano, da sta to (zgolj) izkaznici za brezplačno uporabo javnega prevoza oziroma za prehrano. Tako Bolgarija kot Hrvaška sta članici EU ter zanju velja ista zakonodaja EU o mednarodni zaščiti, torej ista temeljna načela in temeljna jamstva v postopkih mednarodne zaščite, kot v Sloveniji, tako da se postopki v teh državah formalno ne bi mogli med seboj bistveno razlikovati. Tudi kolikor glede Bolgarije sicer obstajajo določene informacije o pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, pa je glede na prebit čas v tej državi - po lastnih navedbah je v tej državi tožnik bival približno eno leto, od tega 24 dni v zaprtem kampu, od odvzema prstnih odtisov dalje pa nato v odprtem kampu, sam je navajal, da je v postopkih z državnimi organi imel prevajalca - nelogično, da bi ves ta čas tožniku njegov resnični status prosilca za mednarodno zaščito ostal neznan. Tudi na Hrvaškem, za katero pa ni informacij o bistvenih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je tožnik bival dlje časa, 5 do 6 mesecev, imel je osebni razgovor, prejel je kartico prosilca za mednarodno zaščito in kartico azilnega doma, tako da sodišče enako sodi, da ni logično, da bi tožniku njegov resnični status prosilca za mednarodno zaščito ostal neznan. Tožnik pa v zvezi z bivanjem v nobeni od držav tudi ni navajal, da bi sam iskal kakšne informacije o svojem statusu oziroma o predvideni obravnavi njega v teh državah, kar bi bilo edino razumljivo in logično, če bi mu ob postopkih po uradni dolžnosti ustrezne informacije ne bile dane. Sodišče se tako strinja s presojo organa, da je v postopkih pred slovenskimi organi tožnik navajal lažne podatke o svojem statusu v Bolgariji in na Hrvaškem. Na nesodelovanje v predmetnem postopku pa poleg tega kaže tudi okoliščina, da se tožnik ni izkazal z nobenim osebnim dokumentom ter da je na glavni obravnavi kot razlog za to navedel bivanje v Centru za tujce, kjer nima dostopa do elektronske pošte, da bi se povezal s sorodniki, ki bi mu dokumente priskrbeli, hkrati pa je povedal, da dostop do interneta in do elektronske pošte ima ter da bo osebne dokumente dostavil organom v ciljni državi.

15. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno navedbo, da upravni organ ni upošteval argumentov tožnika, zakaj je Bolgarijo in Hrvaško zapustil, kajti tožnikove navedbe je upravni organ v izpodbijanem sklepu povzel in jih kot neutemeljene zavrnil implicitno v okviru razlogov, ki jih je navedel - to je med drugim upoštevanja tožnikovih izjav, da v državah, ki jih je prehajal, ni imel namena ostati, da je njegova ciljna država (bila) Anglija ter da je namen mednarodne zaščite nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi, in ne nezakonito prehajanje držav, kar počne tožnik, saj s tem onemogoča zakonito odločanje o tem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

16. Kolikor pa tožnik nasprotuje zaključkoma organa, da so podane tudi okoliščine iz prve (nedovoljen vstop tujca v Slovenijo) in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v Sloveniji), ki kažejo na nevarnost pobega tožnika, mu sodišče pritrjuje. Sodišče je namreč že v 12. točki obrazložitve te sodne odločbe navedlo, da po mnenju Vrhovnega sodišča določba prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni dovolj konkretizirana in natančna, in da zato ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev. Ugotovitve o tem, da tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji, pa organ ni obrazložil ter odločitve glede navedenega razloga ni mogoče preizkusiti.

17. Po navedenem sodišče kot pravilnim pritrjuje zaključkom organa, da so podane okoliščine iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje tožnika v postopku oziroma navajanje lažnih podatkov), glede na pravilno ugotovitev organa, da je tožnik, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa v nobeni državi ni počakal na zaključek postopka, in glede na pravilno ugotovljeno dejstvo o tožnikovem lažnem prikazovanju njegovega statusa v Bolgariji in na Hrvaškem. Kot je sodišče že navedlo v 12. točki obrazložitve te sodne odločbe, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča (v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017) predstavljajo določbe prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, zlasti po tretji, četrti in peti alineji, podlage (kriterije) za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito in za ustrezno uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Ob tem sodišče pritrjuje organu, da je na ugotovljene okoliščine, ki ustrezajo peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, mogel opreti tudi (verjeten) zaključek o obstoju bodočega dejstva, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če bi ne bil prijet s strani policistov, pač pa bi pot nadaljeval v Anglijo, in da tudi ne bi počakal na zaključek postopka v Sloveniji, če zoper njega ne bi bil sprejet ukrep po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 ter da je torej tak ukrep nujen. Ob upoštevanju vseh navedenih s strani organa ugotovljenih okoliščin „nesodelovanja tožnika v postopku“ namreč tudi po presoji sodišča ni mogoče slediti kot verodostojnim njegovim izjavam, da bi na zaključek postopka za predajo v Sloveniji počakal tudi brez ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, zlasti upoštevajoč, da je tožniku znano, da je pridržan zaradi namena predaje odgovorni državi članici, in da je v postopku pred organom navajal, da ne želi iti v Bolgarijo ali na Hrvaško, tudi ne ob korektnih pogojih bivanja v teh državah.

18. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ po presoji sodišča mogel sprejeti oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, upoštevaje točko (n) 2. člena te uredbe ter objektivne kriterije za ugotavljanje nevarnosti pobega iz 68. člena ZTuj-2, v okviru katerih je v tožnikovem preteklem ravnanju - ugotovil pa je njegovo nesodelovanje v postopkih, navajanje lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka), ugotovil okoliščine, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega. Zato so brez podlage tožbene navedbe, da je bila tožniku prostost odvzeta že zgolj zaradi njegovih prstnih odtisov v bazi EURODAC, kakor pa naj država po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III ne bi mogla ravnati ter tudi sklicevanje tožnika pri tem na sodbo I U 1729/2016 z dne 8. 12. 2016. Ugotovljene okoliščine tožnikovega nesodelovanja v postopku (tudi z dajanjem lažnih podatkov) v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa po presoji sodišča zadostujejo za oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III; zato je pravno nepomembno, da sodišče organu ni pritrdilo, da lahko oceno opre še na milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 19. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršeno načelo zaslišanja stranke, ker pooblaščenec tožnika temu ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito ter da, ker razlog za tako ravnanje uradne osebe ni pojasnjen, odločitve v izpodbijanem sklepu v navedenem smislu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja nadaljnjo kršitev pravil postopka s strani organa. Razlogi za mednarodno zaščito namreč ne predstavljajo dejstev in okoliščin, relevantnih za odločanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter drugega odstavka tega člena, po katerih je bil izdan izpodbijani sklep. Poleg tega pa sodišče ugotavlja, da se je tožnik o dejstvih in okoliščinah, relevantnih v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, mogel izjaviti, kar izhaja iz zapisnika, sestavljenega 14. 3. 2018 v zvezi z izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku.

20. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe o tem, da je nepravilno voden postopek za predajo tožnika (21. člen Uredbe Dublin III), glede na to, da je bila zahteva za sprejem poslana v Italijo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Gre namreč za očitno pomoto v odločbi, saj je iz spisnih listin razvidno, da je bila zahteva poslana Republiki Hrvaški, poleg tega pa se v izpodbijanem sklepu Italije kot države članice EU, v kateri naj bi tožnik bil prosilec za mednarodno zaščito, ne omenja, pač se omenja Hrvaško (in Bolgarijo). Sodišče zato kot neutemeljene zavrača tudi navedbe v tožbi, da organ drugi državi članici EU ni posredoval dokumentov po 21. in 22. členu Uredbe Dublin III ter da v takem primeru država članica prosilca ne more sprejeti. Za obravnavano zadevo je namreč bistveno le, da je postopek določanja odgovorne države članice začet in da je začet postopek za ponovni sprejem; to pa je v obravnavanem primeru izkazano, saj se v upravnem spisu nahaja tudi Standardni obrazec za zahtevo za ponovni sprejem, predložen Hrvaški na podlagi prvega odstavka, pododstavka b) 18. člena Uredbe Dublin III.

21. Ob tem ko je po navedenem sodišče presodilo, da je pravilen zaključek organa o tem, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pritrjuje organu, da je za to, da bi bila omogočena izvedba postopka predaje tožnika državi, pristojni za reševanje prošnje za mednarodno zaščito za tožnika, upravičena uporaba ukrepa omejitve gibanja. Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja - na prostore in območje Centra za tujce – pa je po presoji sodišča ta tudi skladen z določbami 28. členom Uredbe Dublin III in drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Organ je namreč s tem, ko je preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma, ocenil, da je za to, da se omogoči izvedbo postopka za predajo tožnika, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, in ob tem ko razen v navedenih dveh ustanovah drugje možnosti za izvrševanje ukrepa pridržanja država ni organizirala, opravil oceno sorazmernosti izrečenega ukrepa ter oceno, da druge možnosti za učinkovito izvedbo ukrepa pridržanja, kot je bil izrečen, ni. Svoje ocene je organ prepričljivo obrazložil ter jim sodišče pritrjuje. Svojo presojo, da je izbira organa, kako se bo ukrep pridržanja izvrševal, pravilna in legitimna, sodišče opira tudi na četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter v tej zvezi na člene 9, 10 in 11 Recepcijske direktive.

22. Da bi šlo za prekomeren poseg, pa tudi ne izhaja iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem. Tožnika sicer moti, da je nadzorovan, da se ne more neomejeno gibati na svežem zraku in na svobodi in poslabšalo se mu je zdravstveno stanje, saj so se mu ponovile težave s srcem, vendar je dobil za to zdravila. Opisane razmere po presoji sodišča ne odstopajo od pogojev, ki se zagotavljajo tistim, ki v Centru za tujce bivajo, s pravilnikom. Dejstvo, da mu je gibanje omejeno in da za bivanje veljajo predpisana pravila, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

23. Sodišče še dodaja, da na njegovo drugačno presojo tudi ne more vplivati tožnik z navedbami na glavni obravnavi, podanimi v zvezi z odgovorom toženke na tožbo, in v katerih je zatrjeval nepravilno uporabo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Izpodbijani sklep namreč na navedeni zakonski določbi ne temelji, pač pa na peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (in drugem odstavku tega člena).

24. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 63. člena ZUS-1. 25. Tožnik je hkrati z izpodbojno tožbo zoper sklep o pridržanju za namen predaje odgovorni državi članici EU, s katero je sodišču predlagal, naj sklep odpravi (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), vložil tudi tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 33. člena tega zakona), s katero pa je zahteval ugotovitev sodišča, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode, in naj sodišče organu prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa. Kar pomeni, da je tožnik z obema tožbama v vsebinskem smislu zahteval ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa in njegovega izvrševanja ter odločitev sodišča, da se sklep preneha izvrševati.

26. Po 4. členu ZUS-1 pa je tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustna, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Ker je zoper sklep o pridržanju za namen predaje dopustna (že) izpodbojna tožba kot učinkovito sodno varstvo v tem primeru, saj se z njo lahko doseže odpravo sklepa, nato pa tudi odpravo pravnih posledic njegovega izvrševanja (prvi odstavek 281. člena ZUP), je v tem primeru tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi vložena zaradi navedenega sklepa, nedopustna. V smislu citiranega prvega odstavka 4. člena ZUS-1 to pomeni, da (navedene) tožbe v subsidiarnem upravnem sporu sodišče ne more meritorno reševati.

K II. točki izreka:

27. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodišče mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.