Jedro

Taksna obveznost za redni postopek je nastala takrat, ko je spis prispel k pristojnemu sodišču, kar je bilo še pred vložitvijo predloga za delni umik tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 17335/2012 z dne 16. 11. 2012 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa in se postopek ustavi (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa toženi stranki plačati stroške postopka v višini 328,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob vložitvi tožbe mora biti plačana sodna taksa (prvi odstavek 105a. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če sodna taksa za tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je tožba umaknjena (tretji odstavek 105a. člena ZPP). Glede na to, da je tožeča stranka del sodne takse za redni postopek po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), že plačala s plačilom sodne takse za predlog za izvršbo v višini 36,00 EUR, ji je pravdno sodišče s plačilnim nalogom z dne 12. 4. 2013 naložilo, da doplača sodno takso za postopek v višini 1.080,00 EUR. Sodna taksa je bila odmerjena glede na vrednost spornega predmeta 61.111,17 EUR.

5. Tožeča stranka ni vložila ugovora zoper plačilni nalog z dne 12. 4. 2013 in je v roku delno poravnala sodno takso v višini 486,00 EUR. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka pojasnila razloge za svoje ravnanje, pri njih pa vztraja tudi v pritožbi. Navaja namreč, da je zaradi delnega umika zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 61.111,17 EUR, po tretjem odstavku 34. člena ZST-1 dolžna plačati zgolj 1/3 sodne takse, odmerjene s plačilnim nalogom z dne 12. 4. 2013 (upoštevaje tudi sodno takso za predlog za izvršbo v višini 36,00 EUR), kar znaša 372,00 EUR. K temu je po njenem mnenju treba prišteti še znesek v višini 114,00 EUR, kar je znesek sodne takse za preostali del zahtevka iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti (na dan 11. 12. 2012 znašajo 1.998,64 EUR). Seštevek prehodno navedenih zneskov je tožeča stranka plačala v roku iz naloga za plačilo sodne takse, zaradi česar ni bilo pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa. Te pritožbene navedbe so neutemeljene.

6. Sprva je treba poudariti, da tožeča stranka ni vložila ugovora zoper plačilni nalog, v katerem bi lahko uveljavljala, da je sodna taksa že plačana ali da je sodišče sodno takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34a. člena ZST-1). S tem (in s potekom roka za plačilo) je postala obveznost plačila sodne takse v odmerjeni višini izvršljiva in vanjo ni mogoče več posegati (prim. prvi odstavek 35. člena ZST-1). Tožeča stranka bi zato morala plačati sodno takso skladno s plačilnim nalogom z dne 12. 4. 2013, v kolikor bi se želela izogniti posledicam neplačila sodne takse iz tretjega odstavka 105a. člena ZPP.

7. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je taksna obveznost za redni postopek nastala takrat, ko je spis prispel k pristojnemu sodišču (2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1), kar je bilo pred vložitvijo predloga za delni umik tožbe, ki je na sodišče prispel 29. 4. 2013. Višje sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje v času izdaje plačilnega naloga torej sploh ni moglo biti seznanjeno z delnim umikom tožbe (ki naj bi po mnenju tožeče stranke nižalo vrednost spornega predmeta). Poleg tega prvi odstavek 32. člena ZST-1 določa, da prvotna vrednost spornega predmeta ostane podlaga za plačilo sodne takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni, razen če ni v naslednjih dveh odstavkih drugače določeno (1).

8. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke v delu, v katerem navaja, da je plačala sodno takso za tožbo v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zakonske zamudne obresti, zaradi česar sodišče prve stopnje v tem delu ne bi smelo razveljaviti sklepa o izvršbi in ustaviti postopka. Tožeča stranka je namreč z vložitvijo predloga za izvršbo (ki se šteje kot tožba) zahtevala plačilo XX. začasne situacije št. 239/22157/1300/12 z dne 30. 6. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2012, kar je celota, ki je ni mogoče deliti na način, za katerega se zavzema tožeča stranka (glavnica posebej in obresti posebej). Četudi je tožeča stranka kapitalizirala zakonske zamudne obresti od te iste vtoževane glavnice, to ne pomeni, da je postavila nov zahtevek (vložila novo tožbo), ampak gre še vedno za del istega zahtevka (iste tožbe), v zvezi s katerim bi morala tožeča stranka najprej poravnati dolžno sodno takso upoštevaje čas nastanka taksne obveznosti, s tem pa bi tudi izpolnila procesno predpostavko, da bi sodišče prve stopnje lahko njeno tožbo sploh obravnavalo (in upoštevalo tudi njen delni umik).

9. Pripomniti je, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ker ni mogoče reči, da je tožena stranka z zahtevkom uspela, saj sodišče o zahtevku sploh ni meritorno presojalo. V tej procesni situaciji bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti prvi del določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, posledično pa sama krije svoje stroške postopka. Ob tem je treba pripomniti, da tudi ni pogojev za uporabo drugega dela prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem tožeča stranka ne krije stroškov postopka tožene stranke, če je tožbo umaknila zaradi izpolnitve s strani tožene stranke, saj do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka (čeprav je tožeča stranka tudi to navajala kot razlog neplačila sodne takse), pač pa zaradi neplačila sodne takse, čemur tožena stranka niti ne more nasprotovati (prim. II Cpg 732/2014 z dne 23.4.2014). Odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka je kljub napačni pravni podlagi pravilna, saj je tudi glede na zgoraj navedeno tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Ta dva odstavka se ne nanašata na konkretni primer, ampak na sodno določitev vrednosti spornega predmeta (prvi odstavek 32. člena ZST-1) in razširitev tožbenega zahtevka (drugi odstavek 32. člena ZST-1).