Jedro

Tožena stranka v utemeljitvi odločbe ni navedla, kako je s pomočjo valorizacijskega indeksa obračunala vrednost prodane hiše v letu 1992 glede na leto 1990. Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 209. člena ZUP odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 1.3.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke, ki je od osnove 739.401,76 SIT od dne 25.9.1992 prodane hiše odmerila davek v znesku 147.880,00 SIT. V drugem odstavku izreka je tožena stranka spremenila prvostopno odločbo tako, da je od ugotovljene osnove 720.489,50 SIT odmerila po stopnji 20 % davek od dobička iz kapitala v znesku 144.097,90 SIT. Odločbo je oprla na 57. ter 58. do 60. člen zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91, prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 14/92) ter na 1. člen odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 20/91). Tožnica je četrtino stanovanjske hiše prodala za 2.921.250,00 SIT. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen dne 3. 12. 1990. Ocenjena vrednost v času pridobitve je znašala 368.011,37 SIT. Prvostopni upravni organ je ugotovil vrednost v višini 3.041.420,00 SIT in od tega zneska odštel valorizirane nabavne stroške v znesku 2.241.189,24 SIT in plačani davek na promet nepremičnin v znesku 60.829,00 SIT. Od razlike 739.401,76 je odmeril davek po 20 % stopnji v znesku 147.880,00 SIT. Glede na dan prodaje 25.9.1992 bi moral prvostopni upravni organ upoštevati vrednost 3.o25.535,70 SIT. Nabavno vrednost 368.011,37 SIT je treba valorizirati s količnikom rasti cen na drobno, ki za čas od pridobitve do prodaje znaša 6,099093 (indeks september 1992 = 331,1, januar 1990 = 54,28676). Valorizirana nabavna vrednost v zvesku 2.244.535,50 se odšteje od vrednosti nepremičnine na dan prodaje v zvesku 3.025.535,70. Razlika v višini 781.000,20 SIT se zmanjša za odmerjeni davek v znesku 60.510,70 SIT. Davek je tako treba odmeriti od osnove 720.489,50 SIT po 20 % stopnji v znesku 144.097,90 SIT. Zato je tožena stranka spremenila izrek prvostopne odločbe.

Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče navedeno odločbo odpravi. Stavbo je pridobila z dedovanjem in od leta 1990 do prodaje vanjo niso bila vložena nobena sredstva. Hiša torej ni bila tekoče in investicijsko vzdrževana. Ob dedovanju, 15.12.1990, je bila celotna stanovanjska hiša ocenjena na 1.472.045,50 takratnih din, ob prodaji 25.9.1992 pa je bila hiša ocenjena na 12.165.679,00 SIT. Upravni organ je uporabil koeficient podražitve 6,099093, indeks po gradbenih predpisih pa je znašal 705,528. Zaradi spremenjene metodologije in uporabe različnih koeficientov je prišlo do navideznega povečanja vrednosti stavbe. Dvojnih meril pri ocenjevanju vrednosti ni dovoljeno uporabljati.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V 61. členu zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91-I, 14/92, prečiščeno besedilo, ZDOH) določa, da znaša osnova za odmero davka od dohodka iz kapitala 20 %. Osnova za davek se določi tako, da se od prodajne cene odšteje valorizirana vrednost kapitala v času pridobitve (1. odstavek 58. člena ZD). Za valorizacijo je treba upoštevati določbe odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 20/91-I). Ta v 1. členu določa, da se vrednost nepremičnin in premičnih predmetov v času pridobitve za čas do prodaje valorizira s koeficientom rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji. Po 3. členu se koeficient rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji ugotovi na podlagi mesečnega indeksa rasti cen na drobno po podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na trditev tožnice, ki jo je uveljavljala v pritožbi, in ki jo navaja tudi v tožbi, v kateri pravni normi je pravna podlaga za takšen izračun davčne osnove, kot ga je navedla v utemeljitvi izpodbijane odločbe. Tožena stranka tudi ni utemeljila, kako je prišla do izračuna, ki ga navaja v utemeljitvi odločbe in katerega zneski so navedeni v izreku odločbe. Prav to vprašanje pa je bistveni del ugovora oziroma navedb tožnice v tožbi. Izvedenec gradbene stroke, ki je izdelal poročilo o vrednosti stanovanjske hiše na dan 15.12.1990, pa tudi na dan 25.9.1992, ko je bila hiša prodana, je v dodatnem mnenju z dne 3.12.1992 ugotovil, da je sicer upravni organ izračunal razliko vrednosti hiše v letih 1990 in 1992, vendar jasno ni navedel, kako je prišel do valorizacijskega indeksa. Prvostopni organ, pa tudi ne tožena stranka, na to bistveno vprašanje nista odgovorila in tudi nista obrazložila, kako sta v zvezi z valorizacijskimi količniki prišla do izračunov, ki jih navajata v utemeljitvah odločb. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se v Sloveniji uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP). Ta zakon v 202. in naslednjih členih določa vsebino upravne odločbe. Po 2. odstavku 209. člena mora upravni organ v utemeljitvi odločbe navesti pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, ki je navedena v izreku. Tožena stranka ni utemeljila izračuna glede na valorizacijske količnike, to je vprašanja, ki je ves čas postopka sporno.

Sodišče ugotavlja, da zaradi takšnih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona).