Jedro

Tožeča stranka terja plačilo za opravljena dela po gradbeni pogodbi, in sicer na podlagi treh še neplačanih začasnih situacij. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka so zato pomembna tista pogodbena določila, ki urejajo plačilno obveznost tožene stranke na podlagi začasnih situacij in ne na podlagi končnega obračuna, s katerim se po zaključku gradbenih del uredijo vsa še odprta vprašanja med pogodbenima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (pravilno sodbo) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8242/2010 z dne 26.1.2010 v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 2.247,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v veljavi. Uvodoma pritrjuje stališču, da ni pomembno, da končni obračun po gradbeni pogodbi ni bil narejen, saj je tožeča stranka upravičena terjati plačilo tudi na podlagi začasnih situacij. Opozarja pa, da obseg opravljenih del med strankama ni bil sporen, zato je stališče sodišča, da višine terjatve ni uspela dokazati, napačno. Tožena stranka je predložitev gradbenega dnevnika ter knjige obračunskih izmer zahtevala zgolj zaradi ugotovitve končne vrednosti pogodbenih del oziroma višine končnega obračuna, ter glede vprašanja, ali je plačala 90% pogodbenega zneska, ne pa glede obsega opravljenih del po začasnih situacijah. Sicer je tožeča stranka v zvezi z utemeljenostjo začasnih situacij predlagala zaslišanje prič in ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je zahtevane zneske dolžna plačati, saj ni dokazala, da je plačala 90% končnega obračuna. Končno nasprotuje tudi dejstvu, da ugotovljenih napak ni odpravila, saj sodišče dokazov v tej smeri sploh ni izvajalo. Poleg tega se sodišče tudi ni opredelilo do njenih očitkov, da napake niso bile bistvene, saj tožena stranka hišo kljub temu uporablja.

3. Na pritožbo je odgovoril prvi toženec, ki predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, po uradni dolžnosti pa tudi glede kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sprejeta odločitev pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

7. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da s predmetno tožbo terja plačilo za opravljeno delo po gradbeni pogodbi in sicer na podlagi treh začasnih situacij, ki jih tožena stranka še ni poravnala: računa z dne 30.6.2007 v znesku 18.055,31 EUR (za opravljena dela v juniju 2007), računa z dne 31.7.2007 v neplačanem znesku 14.469,86 EUR (za opravljena dela v juliju 2007), ter računa z dne 31.3.2008 v višini 21.032,66 EUR (za izvršena dela v marcu 2008).

8. Glede na opisano dejansko podlago tožbe so za odločitev pravno relevantna zgolj tista pogodbena določila, ki urejajo plačilno obveznost tožene stranke (naročnika) po začasnih situacijah. Ker tožeča stranka torej ne terja preostanka plačila na podlagi končnega obračuna, s katerim se po zaključku gradbenih del uredijo vsa še odprta vprašanja med pogodbenima strankama, so napačni razlogi sodbe, da končnega obračuna brez gradbene dokumentacije ni mogoče napraviti, zaradi česar je višina terjatve nedokazana, s katerimi je svojo odločitev utemeljilo nižje sodišče. 9. V gradbeni pogodbi se je tožena stranka zavezala, da bo mesečne situacije poravnavala do skupno 90% pogodbenega zneska oziroma 90% končnega obračuna, če bo ta nižji (predzadnja alineja drugega odstavka 5. člena). Na podlagi ugotovljenega dejstva, da so bila na objektu opravljena dodatna dela, ki s pogodbeno ceno (183.274,21 EUR) niso bila zajeta, manjšo obveznost torej predstavlja pogodbena cena kot osnova za izračun. Zmotno je zato stališče pritožbe, da je treba njenemu zahtevku ugoditi že zato, ker ni bilo dokazano, da je tožena stranka poravnala 90% končnega obračuna.

10. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožena stranka za opravljena dela skupaj plačala že 320.554,20 EUR, kar celo presega 90% pogodbene cene. Tožeča stranka takšnemu zaključku sodbe tudi v pritožbi ne nasprotuje. Navedeno pa utemeljuje sklep, da je tožena stranka svoje pogodbene obveznosti po začasnih situacijah že izpolnila in je že to zadosten razlog, da pritožnica s svojim zahtevkom ne more uspeti (1).

11. Po povedanem se kot nepomembne izkažejo pritožbene navedbe, da vrednost del po pogodbi med strankama ni bila sporna, zaradi česar dokazovanje višine in posameznih postavk ni bilo potrebno, saj navedeno na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva.

12. Odločitev nadalje ni odvisna od okoliščine, ali je bilo opravljeno delo po začasnih situacijah ustrezno ovrednoteno, zato bi bilo izvajanje dokazov z zaslišanjem s strani tožeče stranke predlaganih prič, da je temu tako, odveč.

13. Pritožba nadalje ne more doseči drugačne odločitve z navedbami, ki se nanašajo na ugotovljene stvarne napake, saj je bilo z njihovo odpravo pogojeno zgolj plačilo (dela) končnega obračuna (primerjaj določbo zadnje alineje drugega odstavka 5. člena gradbene pogodbe), kar pa ni predmet obravnavanega zahtevka.

14. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, torej niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih uradoma upoštevanih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 155. in 165. člena ZPP. Odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato prva tožena stranka tovrstne stroške postopka nosi sam. Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) Celo, če bi (nova) pogodbena cena znašala 355.507,90 EUR, kot naj bi jo izkazovala tožeča stranka (trditve tožene stranke), plačani znesek 320.554,22 EUR predstavlja oziroma celo presega 90 % pogodbene cene.