Jedro

Dokazovanje višine deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in v izreku pod točko I-1 ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank hiša (T.) na parc. št... in parc. št..., oboje vpisano v vl. št... (prav: ...) k.o... in da znaša delež vsake pravdne stranke 1/2. Zato je tožencu naložilo izstavitev ustrezne za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice in pravice uporabe na tožničino ime sposobne listine. V izreku pod točko I-2 je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank v izreku opredeljene premičnine v tej hiši in da je delež obeh pravdnih strank enak. V izreku pod točko I-3 je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje devizne vloge na določenih računih in tožencu naložilo, da tožnici plača polovico teh deviznih sredstev. V izreku pod točko I-4 je odločilo o pravdnih stroških. V izreku pod točko I-5 je zavrnilo, kar zahteva tožnica v tožbi in toženec v nasprotni tožbi več ali drugače. Zavrnjeni del tožbenega zahtevka se nanaša na kuhinjsko opremo v stanovanjski hiši T., na osebni avtomobil in na vračanje prejete najemnine, pridobljene z oddajo sob v hiši T. Zavrnjeni nasprotni tožbeni zahtevek se nanaša na ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi hiša T. v L. in da znaša toženčev delež na vsem skupnem premoženju 3/4, tožničin pa 1/4. Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje v celoti ugodilo, toženčevi pa delno in sodbo sodišča prve stopnje v izrekih pod točko I-3 (devize), 4 (stroški) in 5 (zavrnitev zahtevka po tožbi glede osebnega avtomobila in po nasprotni tožbi glede hiše Tk.) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v točkah I-1 in 2 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Toženec je pravočasno vložil izredno pravno sredstvo, ki ga je formalno in vsebinsko opredelil kot revizijo in predlog za obnovo postopka. V reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje v izrekih pod točko I-1 in 2, torej glede hiše T. in premičnin v njej, kljub temu pa se pretežni del njegovih revizijskih navedb nanaša na razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z njegovim nasprotnim tožbenim zahtevkom glede hiše Tk..

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijanega dela sodb obeh nižjih sodišč in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec meni, da je pravnomočno odločeno o hiši T. in hiši Tk. Poudarja, da je vse objekte gradil izključno s svojimi sredstvi, skupno življenje v času pridobivanja nepremičnin ni obstajalo in zato tožnica kljub skrbi za tri otroke ni mogla pomembno prispevati k pridobivanju skupnega premoženja. V gradnjo je vložila le en kredit. Toženec se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje pritožbene navedbe, podrobno pa navaja okoliščine v zvezi z zatrjevanim, pred sklenitvijo zakonske zveze prihranjenim denarjem v višini 1,5 milijona takratnih dinarjev, ki so bili skriti v kleti gostilne M. Ker je v zvezi s tem denarjem pridobil možnost predlagati nove dokaze, vlaga tudi predlog za obnovo postopka. Ta denar je toženec po prihodu iz bolnice leta 1963 vložil v banko, kasneje pa ga je porabil za gradnjo objektov na svojem zemljišču, ki ga je kupil že prej. Tožnica pri gradnji hiše T. ni prav nič pomagala, temveč nekaj malega le pri gradnji hiše Tk., v kateri je potem družina prebivala. Toženec je gradnjo začel in nadaljeval izključno sam, in sicer s prejeto kupnino od ostalih dveh hiš, ki ju je pričel graditi, nato pa prodal. Hiša T. ob prenehanju skupnega življenja sploh ni bila dograjena, dokončal jo je toženec s svojimi sredstvi po razvezi zakonske zveze. Tudi iz tega razloga je bila odločitev obeh nižjih sodišč materialnopravno napačna. Taka pa je tudi odločitev glede premičnin v tej hiši. Toženec je od hčerke pravdnih strank kupil nekaj pohištva, glede ostalih premičnin v izreku pod točko I-2 sodbe sodišča prve stopnje pa ni bil izveden noben dokaz, v tem delu nobena sodba nižjih sodišč nima obrazložitve, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Podobno velja za odločitev glede deležev pravdnih strank. Po toženčevem mnenju je sodišče druge stopnje le pavšalno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženec v reviziji še poudarja, da je bil ves čas postopka manjvredno obravnavan, saj je sodišče prve stopnje trikrat zavrnilo njegov ugovor proti začasni odredbi in so bile vse tri odločitve razveljavljene. Čeprav z dosedanjimi zahtevami za izločitev sodnice ni uspel, toženec tudi v reviziji izrečno izločuje to sodnico glede nadaljnjega postopka.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do v reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o premičninah v hiši T. v L.. Sodišče prve stopnje je o tem premoženju izvedlo dokaz z zaslišanjem toženca kot stranke. Prav glede dela premičnin je verjelo tožencu, da je kuhinjsko opremo odkupil od hčerke po razvezi zakonske zveze s tožnico in je zato ta del tožničinega tožbenega zahtevka v izreku pod točko I-5 zavrnilo, razloge za tako odločitev pa navedlo na 6. strani sodbe. V zvezi z ostalimi premičninami pa je ugotovilo, da toženec glede njih ni posebej ugovarjal, hiša pa je nedvomno opremljena, saj v njej živijo podnajemniki. Toženec sam je glede opreme v tej hiši na listni št. 37 spisa izpovedal, da je "stara in za skurit". Zato ni točna njegova revizijska trditev, da se o tem delu tožbenega zahtevka niso izvajali nikakršni dokazi in da sodba o tem nima nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti potrdilo kot pravilno in popolno. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ne more upoštevati pavšalnega sklicevanja revidenta na njegove pritožbene trditve, ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki se glede razlogov in obsega izpodbijanja bistveno razlikuje od pritožbe kot rednega pravnega sredstva.

Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih revizijskih trditev, ki izpodbijajo odločilno dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je bila hiša T. v L. zgrajena s skupnim delom in sredstvi obeh pravdnih strank v času trajanja njune zakonske zveze. V reviziji zatrjevani neobstoj skupnega življenja v času "pridobivanja nepremičnin" je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh nižjih sodišč, pa tudi z navedbami samih pravdnih strank, ki sta zatrjevali, da le krajši čas po sklenitvi zakonske zveze v maju 1963 nista živeli skupaj, potem pa sta bili podnajemnika in se kasneje v letu 1969 preselili v hišo Tk., še kasneje dograjeno hišo T. pa sta pričeli oddajati podnajemnikom leta 1973. V sklop revizijsko neupoštevnih trditev spadajo tudi toženčeve trditve o leta 1963 v kleti gostilne skritem denarju, ki naj bi ga prihranil toženec pred sklenitvijo zakonske zveze, uporabil pa za gradnjo objektov na svojem zemljišču, ki ga je kupil že prej. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje in vpogledanih listin izhaja, da je bilo zemljišče za gradnjo kupljeno od prvotnega lastnika s pogodbo z dne 5.10.1966. Sodišče prve stopnje je trditev o pred sklenitvijo zakonske zveze prihranjenem denarju štelo za nedokazano, ker toženec o njej ni ponudil nobenega dokaza (razlogi na 7. strani sodbe prve stopnje), sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno potrdilo, toženec zato teh dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč v reviziji ne more več izpodbijati.

Že v začetku te revizijske odločbe je bilo povedano, da je sodišče druge stopnje razveljavilo (tudi) tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na hišo Tk. in (tudi) v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato je nepravilna toženčeva revizijska navedba, da naj bi bilo pravnomočno odločeno tudi o tej hiši. Kljub temu, da je toženec uvodoma opredelil obseg revizijskega izpodbijanja, se precejšnji del njegovih revizijskih trditev vsebinsko nanaša tudi na hišo Tk. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje, to pa razveljavitvena odločba ni, revizijsko sodišče teh toženčevih trditev ni moglo upoštevati.

Tudi revizijska trditev o nedograjenosti stanovanjske hiše T. v času prenehanja skupnega življenja pravdnih strank je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh nižjih sodišč, pa tudi s toženčevo izpovedjo na listovni št. 53 spisa, da je pričel z oddajanjem hiše podnajemnikom v letu 1973. Poleg tega je obseg del, ki naj bi jih toženec na tej hiši izvedel po razvezi zakonske zveze, razviden le iz njegove podrobnejše pritožbene opredelitve, po kateri pa gre opisno predvsem za obnovitvena dela in ne za dela v zvezi z dokončanjem gradnje hiše. Ne glede na to pa revizijsko sodišče poudarja, da vlaganje razvezanega zakonca v skupno premoženje po razvezi zakonske zveze in brez privolitve razvezanega zakonca ne more pripeljati do večjega deleža na skupnem premoženju.

Ker sta pravdni stranki tako hišo v T. kot premičnine v tej hiši pridobili z delom v času trajanja njune zakonske zveze, gre v skladu z določbo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR) za njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je izrečno poudarilo, da tožencu ni uspelo dokazati večjega deleža na skupnem premoženju. Ta razlog temelji na prvem odstavku 59. člena ZZZDR, po katerem se šteje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Pri tovrstnih sporih sodišče v skladu z drugim odstavkom istega člena upošteva poleg dohodka zakoncev tudi vse druge okoliščine, med drugim medsebojno pomoč zakoncev, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Revizijske trditve o pomanjkljivih razlogih glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju so neutemeljene. Razlogi sodišča prve stopnje o tem vprašanju so obširno navedeni na 7. in 8. strani sodbe. Osebni dohodki obeh pravdnih strank so bili približno enaki. Toženec je v času gradnje opravljal veliko nadur, ki pa jih ni dobil plačanih na običajen način, temveč s kasnejšo odpustitvijo pogodbene obveznosti vračanja kredita, kar je sodišče štelo kot toženčev višji osebni dohodek. Pri tem pa je pravilno poudarilo, da je bila zaradi toženčeve odsotnosti v času gradnje in tudi opravljanja nadur na tožnici vsa skrb za dom in družino, zlasti pa za nego in varstvo otrok. Pravdni stranki sta imeli tri otroke, ki so bili bolehni in zato potrebni slabemu zdravstvenemu stanju primerne posebne skrbi, ki jim jo je morala v času toženčeve pogoste odsotnosti nuditi tožnica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri sami gradnji toženčeva udeležba večja od tožničine, vendar je tudi tožnica po svojih močeh sodelovala. Poudarilo je še, da je imel toženec večje obveznosti od tožnice, saj je moral plačevati preživnino za še enega otroka.

Povzeti razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je v celoti potrdilo tudi sodišče druge stopnje, so bili dejanska podlaga za odločitev obeh nižjih sodišč o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o zakonski domnevi, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa lahko zakonca dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Prav to pa tožencu v tej pravdni zadevi ni uspelo. V drugem odstavku 59. člena ZZZDR navedena merila, ki se uporabijo v primeru spora med zakoncema glede razmerja njunih deležev na skupnem premoženju, so ob prej povzeti dejanski podlagi o oblikah dela in prizadevanj pravdnih strank pripeljala do materialnopravne pravilne opredelitve o enakem razmerju njunih deležev pri pridobivanju skupnega premoženja, s čemer je zakonska domneva še dodatno potrjena.

Revizijsko sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevi za izločitev sodnika na prvi stopnji. Zato bi toženčeve revizijske trditve lahko obravnavalo le kot predlog, da naj se v primeru razveljavitve glavna obravnava v novem sojenju opravi pred drugim senatom, vendar na podlagi te revizijske odločbe do novega sojenja o hiši T. in premičninah v njej ne bo prišlo.

Ker v reviziji uveljavljani in po uradni dolžnosti upoštevni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe.