Jedro

Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da revidentova disertacija ni v zadostni meri rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov oziroma je tudi rezultat tujega avtorskega dela brez ustrezne navedbe literaturnega vira, kar je strokovna ocena. Vrhovno sodišče se strinja, da sodišče v to oceno ne more posegati ter zato opravi (le) preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava.

Univerza določi pogoje in postopek za odvzem naslova doktor znanosti v svojem splošnem aktu, to je Statutu. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri tem za strokovno oceno, ali je doktorska disertacija rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in njegovih lastnih dosežkov, da je to strokovno pedagoško opravilo in da zato sodišče v to odločitev oziroma razloge (vsebinsko) ne more posegati.

Pri odvzemu doktorata gre za popolnoma ločen postopek od postopka pridobitve naslova (tudi urejen je ločeno, v drugem poglavju Statuta UL), torej (niti smiselno) ne gre za obnovo postopka pridobitve naslova, ki je bil končan s pridobitvijo naslova. Statut UL sam vsebuje jasne določbe glede postopka odvzema, tudi procesne, in ni potrebe po uporabi določb ZUP. Posledično niso upoštevni revizijski ugovori glede napačne uporabe določb ZUP v zvezi z obnovo postopka (glede rokov, sklepa o obnovi in razlogov za obnovo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep tožene stranke (brez št.) z dne 31. 1. 2012, s katerim je tožena stranka revidentu odvzela doktorat znanosti, pridobljen na Fakulteti za ... Univerze v Ljubljani na podlagi doktorske disertacije z naslovom „....“.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot relevantno pravno podlago navedlo v času izdaje sklepa veljaven Statut Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut UL), ki določa postopek za odvzem doktorata ter ugotovilo, da je bil v obravnavanem primeru postopek pravilno in zakonito izpeljan v skladu z določbami Statuta UL. Pri odločitvi tožene stranke v obravnavanem primeru gre za strokovno oceno, v katero sodišče ne more posegati in lahko opravi le preizkus pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Postopek odvzema se ni začel s sklepom o obnovi postopka, temveč s sklepom o uvedbi postopka za odvzem doktorata znanosti, kar je samostojen postopek, urejen s Statutom UL, zato se revident ne more uspešno sklicevati na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o obnovi postopka. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na Pogodbo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, po kateri varstvo avtorske pravice ne obsega matematičnih pojmov, saj strokovna ocena, ali je neka doktorska disertacija rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in njegovih lastnih dosežkov, pomeni strokovno pedagoško opravilo in pri tem tožena stranka ni vezana na avtorsko pravo. Revident je v postopku sodeloval, gradivo mu je bilo v celoti vročeno ter je bil zaslišan, torej je imel možnost, da se izjasni o relevantnih dejstvih in okoliščinah.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1, njeno dovoljenost pa utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem. Poudarja, da tožena stranka za svojo odločitev ni navedla in niti ni uporabila nobene pravne podlage, kar je v nasprotju z določbami ZUP, prav tako bi morala izdati odločbo o odvzemu znanstvenega naziva, in ne sklepa. Kršena mu je bila ustavna pravica do enakega varstva pravic. Glede na to, da se postopek ni pričel s sklepom o obnovi, bi to pomenilo, da ga lahko tožena stranka začne kadarkoli, ne glede na določbe ZUP ter uvede postopek za odvzem znanstvenega naziva. Tudi v Zakonu o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (v nadaljevanju ZVPI) je določen rok za izdajo odločbe. Revident, ki je znanstveni naziv pridobil v Sloveniji, ni deležen nobenega pravnega varstva v smislu časovne omejitve možnosti za odvzem. Potekli so namreč že vsi roki za obnovo postopka iz 263. člena ZUP. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za obnovo iz 1. točke 260. člena ZUP. Nepravilno citiranje literature ne pomeni novega dejstva oziroma novega dokaza. Matematični pojmi, kot so matematične formule, modeli oziroma algoritmi niso varovani z avtorsko pravico, poleg tega pa so bili uporabljeni le kot teoretična razlaga za že obstoječi model ranžiranja z ugotavljanjem vagonskih tokov in v tem smislu niso v nikakršni zvezi z revidentovo raziskavo, ki se dejansko nanaša na povsem novo teorijo sistemov za reševanje tehnoloških procesov v železniškem prometu. Opozarja na pomen besede plagiat v SSKJ. V izdelavo doktorske disertacije je vložil veliko svojega dela in tudi izkazal lastne raziskovalne rezultate, kar je ugotovila tudi tožena stranka. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav o njem po vsebini sploh ni odločalo, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, da izpodbijani sklep temelji na novih dejstvih in okoliščinah, s katerimi revident ni bil seznanjen, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revidentove navedbe, ponavlja razloge in podlago za svojo odločitev ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident je kot pomembno pravno vprašanje za razrešitev tega spora postavil vprašanje, ali mora tožena stranka v postopkih za odvzem znanstvenega naziva odločati v skladu z določbami ZUP, pri tem pa se je skliceval tudi na neenotno prakso sodišča prve stopnje ter navajal številke sodb prvostopenjskega sodišča, ki pa jih ni priložil. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep tožene stranke, s katerim je revidentu odvzela doktorat znanosti na podlagi določb Statuta UL. V času izdaje sklepa veljavni Statut UL(1) je določal v posebnem poglavju G) Odvzem doktorata postopek za odvzem doktorata. Doktorat znanosti se odvzame, če se ugotovi, da disertacija ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov (176. člen Statuta UL). Predlog, da se izda odločba o odvzemu doktorata znanosti, poda lahko vsakdo. Predlog z obrazložitvijo se poda v pisni obliki senatu članice, na kateri je bil doktorat opravljen. O predlogu za odvzem doktorata znanosti odloča senat Univerze na predlog senata članice (prvi in drugi odstavek 177. člen Statuta UL). Na podlagi predloga iz prejšnjega člena določi senat članice dva visokošolska učitelja, ki podata mnenje o utemeljenosti predloga. Senat članice posreduje predlog komisije, skupaj z gradivom, senatu univerze. Če senat univerze na podlagi tega mnenja ugotovi, da je dovolj razlogov, da se uvede postopek za odvzem doktorata znanosti, določi komisijo treh učiteljev ali znanstvenih delavcev, da zberejo dokaze o razlogih za odvzem doktorata in o tem podajo ločena poročila. Komisija mora prizadetega zaslišati in mu omogočiti, da se izjavi o zbranih dokazih (prvi in drugi odstavek 178. člen Statuta UL). O poročilih članov tričlanske komisije razpravlja senat univerze na posebni seji. Na to sejo povabi tudi prizadetega kandidata in mu hkrati z vabilom pošlje prepis poročil članov komisije. Če prizadeti ne pride na sejo, se razpravlja v njegovi odsotnosti. Če senat univerze ugotovi, da predložena in zagovarjana disertacija ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti, sprejme sklep o odvzemu doktorata znanosti (prvi in drugi 179. člen Statuta UL).

9. Za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost postopka izdaje akta, to v revizijskem postopku ni možno. Iz navedenega razloga so pravno neupoštevni ugovori, da revidentu v postopku pred toženo stranko ni bila dana možnost, da se izjavi. Sodišče prve stopnje pa je presodilo pravilnost postopka tožene stranke ter po presoji Vrhovnega sodišča za svojo odločitev navedlo pravilne razloge oziroma jo natančno in jasno obrazložilo.

10. Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da revidentova disertacija ni v zadostni meri rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov oziroma je tudi rezultat tujega avtorskega dela brez ustrezne navedbe literaturnega vira, kar je strokovna ocena. Vrhovno sodišče se strinja, da sodišče v to oceno ne more posegati ter zato opravi (le) preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo npr. v sodbi X Ips 328/2012, v kateri je poudarilo, da je presoja izvirnosti magistrskega dela (enako velja seveda za presojo izvirnosti doktorske disertacije) strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo in v njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati oziroma jih presojati.

11. Glede na določbe Ustave RS(2) in Zakona o visokem šolstvu(3) (v nadaljevanju ZVis) je univerza avtonomna pri urejanju razmerij, ki se tičejo njenega delovanja in poslanstva, zlasti tistih, navedenih v 6. členu ZVis, mednje spadajo tudi pogoji za podelitev (in odvzem) strokovnih in znanstvenih naslovov, torej tudi za odvzem naslova doktor znanosti. Ni torej dvoma o tem, da lahko Univerza določi pogoje in postopek za odvzem naslova doktor znanosti v svojem splošnem aktu, to je Statutu. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri tem za strokovno oceno, ali je doktorska disertacija rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in njegovih lastnih dosežkov, da je to strokovno pedagoško opravilo in da zato sodišče v to odločitev oziroma razloge (vsebinsko) ne more posegati.(4) Zato se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do vsebinskih vprašanj o tem, ali je doktorska naloga dovolj izvirna, ali je individualen prispevek zadosten, zato so neutemeljeni tudi revizijski ugovori, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav po vsebini o njem sploh ni odločalo. Posledično so neutemeljeni tudi revizijski ugovori glede uporabe prostega preudarka.

12. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje glede uporabe določbe ZUP o obnovi postopka v postopku odvzema doktorata. V času odločanja tožene stranke veljavni Statut UL ni imel določb glede uporabe ZUP(5). To seveda ne pomeni, da nekaterih določb ZUP ni bilo mogoče oziroma treba (tudi glede na določbo 4. člena ZUP(6) ) smiselno uporabiti tudi takrat. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa ni podlage za uporabo določb ZUP glede obnove postopka, ki je izredno pravno sredstvo zoper dokončno odločbo v upravnem postopku. Pri odvzemu doktorata gre za popolnoma ločen postopek od postopka pridobitve naslova (tudi urejen je ločeno, v drugem poglavju Statuta UL), torej (niti smiselno) ne gre za obnovo postopka pridobitve naslova, ki je bil končan s pridobitvijo naslova. Statut UL sam vsebuje jasne določbe glede postopka odvzema, tudi procesne, in ni potrebe po uporabi določb ZUP. Posledično niso upoštevni revizijski ugovori glede napačne uporabe določb ZUP v zvezi z obnovo postopka (glede rokov, sklepa o obnovi in razlogov za obnovo) ter ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane sodbe glede teh ugovorov in s tem povezano zatrjevano kršitvijo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

13. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na določbe ZVPI (npr. na šesti odstavek 14. člena), saj gre za popolnoma drugo situacijo (izdajo odločbe, ki jo izda izobraževalna institucija na zahtevo vlagatelja v postopku priznavanja izobraževanja, ki ga vlagatelj izkazuje s tujo listino o izobraževanju).

14. Prav tako je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na Pogodbo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici (2. člen). Matematične formule res niso predmet avtorskopravnega varstva oziroma varstva patentnega prava (9. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in 11. člen Zakona o industrijski lastnini). Nasprotno pa je treba priznati status avtorskega dela pisanemu delu, ki glede na določeno povezanost in način razlage s pomočjo (avtorskopravno nezavarovane) matematične metode kaže na določeno ustvarjalnost oziroma individualno stvaritev. In prav pomanjkanje slednjega se očita revidentu.

15. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, druge revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev, zato jih ni presojalo.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Uradni list RS, št. 8/2005, 118/2005, 72/2006 – popr., 59/2007, 81/2007, 82/2007 – popr., 5/2008, 42/2008, 62/2008, 3/2009, 14/2009, 38/2009, 48/2009, 55/2009, 3/2010, 47/2010, 18/2011, 62/2011, 89/2011. (2) V prvem odstavku 58. člena URS je določeno, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne.

(3) V 6. členu ZVis je med drugim določeno, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem ter da univerza in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelih avtonomije, ki jim med drugim zagotavlja samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom (2. alineja) ter podeljevanje strokovnih in znanstvenih naslovov v skladu z zakonom (7. alineja).

(4) Prim. tudi npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010. (5) Sedaj veljavni Statut UL ima v 178.a členu med drugim določeno, da ima diplomant pravico pri pooblaščeni osebi vpogledati v vse dokumente zadeve, biti seznanjen s stanjem zadeve, predlagati dokaze v svojo korist in izvrševati vse druge pravice, ki jih ima kot stranka v postopku ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor ni s tem statutom postopek urejen drugače. (6) Upravni postopek se smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom (4. člen ZUP).