Jedro

V primeru, ko pravni red predvideva pravico do pritožbe, vendar se z ravnanjem sodišča dejansko onemogoči upravičencu do pritožbe, da učinkovito uporabi to pravico, mora višje sodišče na podlagi 125. člena in 1. odstavka 15. člena Ustave neposredno omogočiti upravičencu uporabo pravice do pritožbe. Taka bo situacija tudi v primeru, ko je v odločbi zapisan napačen pouk, da je pritožbeni rok daljši od predpisanega in je zato pritožba vložena po preteku z zakonom določenega roka.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. D.T. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.2002 razveljavi ter se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani, da ponovno odloči o pritožbi zagovornika z dne 15.10.2002 zoper sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 1.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 1.10.2002 je sodnik Okrajnega sodišča v Škofji Loki kot nedovoljeno zavrgel pritožbo zagovornika obs. D.T., vloženo zoper sodbo istega sodišča z dne 8.7.2002, s katero je bil obs. D.T. obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ na trideset dnevnih zneskov v višini 63.000 SIT in na plačilo stroškov kazenskega postopka. Zoper ta sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo je zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijanim sklepom z dne 11.12.2002 zavrglo kot prepozno. Ugotovilo je, da sta zagovornik in obsojenec sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe prejela dne 7.10.2002, pritožbo pa je zagovornik vložil dne 15.10.2002. Ker je po 2. odstavku 400. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) treba vložiti pritožbo zoper sklep v roku 3 dni od dne, ko je bil sklep vročen, je jasno, da je bila pritožba prepozna in jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 389. člena ZKP zavrglo. Stališče višjega sodišča je, da okoliščina, da je sodišče prve stopnje v svojem sklepu dalo napačni pravni pouk, da je pritožbeni rok 8 dni, ne more vplivati na ugotovitev, da je bila pritožba vložena prepozno, saj je zakonski rok iz 2. odstavka 400. člena ZKP nepodaljšljiv.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom prikrajšalo obsojenca za pravico do pravnega sredstva, ki mu jo zagotavlja 25. člen Ustave. Sodnik, ki je pravni strokovnjak za pravila kazenskega postopka in bi moral skrbeti za zakonitost svojega dela, je dal napačen pravni pouk, na katerega se je zagovornik lahko zanesel, vsekakor pa bi moralo pritožbeno sodišče na prvem mestu upoštevati obdolženčeve pravice. Sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe zoper sodbo pa zahteva izpodbija zaradi zmotne ugotovitve, ali je sodnik po razglasitvi sodbe poučil obsojenca o tem, da ima pravico do pritožbe in da mora pritožbo napovedati, ter ali je obsojenec pritožbo napovedal. Zahteva predlaga naj "Vrhovno sodišče razveljavi odločbi sodišča prve in druge stopnje ali razveljavi odločbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje ali pa ... vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje".

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da je sodišče prve stopnje v skladu s 368. čl. ZKP štelo, da se je obs. T. odpovedal pravici do pritožbe, ker je ni napovedal. Tudi sodišče druge stopnje je v skladu z zakonom zavrglo pritožbo kot prepozno, ker je bila vložena po preteku 3-dnevnega roka iz 2. odstavka 400. člena ZKP, napačen pouk o pritožbenem roku pa tega ne more podaljšati. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam in zaključku sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu, da je bila pritožba zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba zagovornika zoper sodbo, prepozna glede na določbe 2. odstavka 400. člena in 2. odstavka 87. člena ZKP. Pravilno in v skladu s 1. odstavkom 87. člena ZKP je tudi pravno stališče, da je rok iz 2. odstavka 400. člena ZKP nepodaljšljiv, ker zakon podaljšanja tega roka izrecno ne predvideva. Zahteva pa izpodbijanemu sklepu sodišča druge stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe proti odločbi sodišča, s katero je bilo odločeno o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu.

Pravica do pravnega sredstva na podlagi 25. člena Ustave pomeni, da mora pravni red predvideti pravico do pritožbe proti odločbi sodišča, s katero je odločilo o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu. Če zakon pravice do pritožbe (ali drugega ustreznega pravnega sredstva) proti takšni odločbi ne bi omogočal, bi bil v neskladju z Ustavo in bi se zato ta pravica na podlagi 1. odstavka 15. člena Ustave izvajala neposredno na podlagi ustave.

Če pa zakon predpisuje pravico do pritožbe, je nihče ne sme kršiti, zlasti pa je ne sme s posebnim poudarkom sodišče. Naklepna kršitev te pravice je celo kaznivo dejanje po 155. členu KZ. Tudi v tem primeru, ko pravni red predvideva pravico do pritožbe, vendar se z ravnanjem sodišča dejansko onemogoči upravičencu do pritožbe, da učinkovito uporabi to pravico, mora višje sodišče na podlagi 125. člena in 1. odstavka 15. člena Ustave neposredno omogočiti upravičencu uporabo pravice do pritožbe, saj je zunaj dvoma, da se v kazenskem postopku odloča predvsem o pravnih interesih obdolženca, sodišče pa odloča na podlagi ustave in zakona.

Ravnanja, s katerimi se lahko krši pravica do pritožbe, so lahko zelo različna, so lahko opustitve ali storitve, med drugimi tudi npr. opustitev pouka, da ima obdolženec pravico do pritožbe zoper izdano odločbo, ali napačen pouk, da je pritožbeni rok daljši od predpisanega in je zato pritožba vložena po preteku z zakonom določenega roka.

Pritožbeno sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je bil sklep sodišča prve stopnje, ki je z njim zavrglo pritožbo zagovornika kot nedovoljeno, s pravnim poukom, da je rok za vložitev pritožbe 8 dni od prejema pisnega odpravka sklepa, vročen obsojencu in zagovorniku. Po določbah 4. odstavka 368. člena v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP ni treba, da pisni odpravek sklepa, ki je vročen zagovorniku, vsebuje pouk o pravici do pritožbe, zato opustitev takega pouka ali napačen pouk o pritožbenem roku v sodni odločbi neposredno ne krši pravice zagovornika do pritožbe v korist obdolženca po 1. odstavku 367. člena ZKP. Toda po določbi 1. odstavka 75. člena ZKP je zagovornik upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme ta storiti sam. Če bi bil obdolženec upravičen neposredno na podlagi 1. odstavka 15. člena in 25. člena Ustave vložiti pritožbo v roku, ki mu ga je sodišče zmotno dalo v sodni odločbi, je po stališču Vrhovnega sodišča upravičen to storiti tudi zagovornik na podlagi izvedenega upravičenja v skladu z določbami 1. odstavka 75. člena ZKP. Zato bi moralo sodišče druge stopnje, potem ko je ugotovilo, da je bila pritožba zagovornika zoper sklep vložena sicer po preteku tridnevnega zakonitega roka iz 2. odstavka 400. člena ZKP, toda pred potekom roka, ki ga je sodišče označilo v pouku obsojencu do pritožbe, zagotoviti obsojencu pravico do pritožbe na podlagi 25. člena Ustave in presojati vsebino pritožbe (če ne bi bilo drugih razlogov za zavrženje pritožbe).

Po določbi 1. odstavka 1. člena ZKP se sme storilcu kaznivega dejanja izreči kazenska sankcija samo na podlagi zakonitega postopka. Ta vključuje tudi spoštovanje pravice obdolženca do pritožbe zoper sodbo iz 1. odstavka 367. člena ZKP, ki se na podlagi 1. odstavka 403. člena ZKP uporablja tudi glede pritožbe zoper sklep. Spoštovanje te pravice mora biti v skladu s 25. členom Ustave zagotovljeno na način, ki dejansko omogoča učinkovito uporabo pravice, v nasprotnem primeru so prekršene določbe 1. odstavka 1. člena ZKP in 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče je mnenja, da je v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 1. člena ZKP in 25. členom Ustave, ko je na podlagi stališča, da napačni pouk sodišča prve stopnje o roku za pravočasno vložitev pritožbe, ni vplivala na učinkovito uporabo pravice do pritožbe in na zakonitost postopka s pritožbo. Z zahtevo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje je zato nezakonit v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, saj pritožbeno sodišče ni presojalo dovoljenosti, pravočasnosti oziroma utemeljenosti z gledišča drugih okoliščin, ampak le v okviru določb 2. odstavka 400. člena in 2. odstavka 87. člena ZKP. Vrhovno sodišče je vsled tega razveljavilo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje, da ponovno pretrese dovoljenost, pravočasnost in utemeljenost pritožbe zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe zagovornika zoper sodbo.

Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno na podlagi 2. odstavka 375. člena ZKP in 25. člena Ustave oceniti dovoljenost oziroma pravočasnost pritožbe ter, odvisno od te presoje, morebitno vsebinsko utemeljenost pritožbe.