Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).

Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 5. 2012 in v zvezi s tem tudi odločba št. ... z dne 2. 2. 2012 in se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od dneva prejema sodbe izda novo odločbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je zelo bolan ter, da ima v Republiki Srbski že priznano pravico do invalidske pokojnine. Gre za bolezen, ki jo ugotavljata tudi obe invalidski komisiji. Zaradi bolezni za težka gradbena dela ni več zmožen. Dela namreč zahtevajo fizično aktivnost, hojo in dvigovanje bremen. Tudi po mnenju prim. dr. A.A., specialista kardiologije za navedeno delo tožnik ni več zmožen. Tekom nadaljnjega postopka je prišlo do podaje drugih mnenj, vse s ciljem izdaje zavrnilne odločbe. Tako odločanje pa je v nasprotju z zakonskimi predpisi in pa z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnik je pridobil pravico do invalidske pokojnine tudi v Republiki Hrvaški. Invalidska pokojnina mu je bila priznana na podlagi identične medicinske dokumentacije, iz katere jasno izhaja dejstvo, da tožnik zaradi bolezni ni več zmožen za opravljanje kakršnega koli dela na področju gradbeništva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 5. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 2. 2. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 16. 3. 2011 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Tožnik je pri toženi stranki uveljavljal priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbah Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008, 3/2011). Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjeno 1 leto 6 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, v BIH pa 10 let, 4 mesece in 20 dni. Skupna pokojninska doba tako znaša 11 let 11 mesecev in 15 dni. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, vendar pa glede na omenjeno kategorijo niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star na 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje, saj ni dopolnil starosti 63 let. V zadevi je bilo torej odprto vprašanje, ali je pri tožniku podana I. oz. II. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje je omenjeno vprašanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja stalnega sodnega izvedenca za interno medicino prim. dr. A.A. in pa stalnega sodnega izvedenca za področje medicine dela, prometa in športa prim. prof. dr. B.B.. Tako kot obe invalidski komisiji, ki sta svoji mnenji podali v predsodnem postopku, tudi oba sodna izvedenca ugotavljata, da so glede vprašanja tožnikove delovne zmožnosti ključne njegove zdravstvene težave, povezane z boleznijo srca. Tožnik je v maju 2010 prebolel srčni infarkt, ki je bil neinvazivno zdravljen. Opravljena je bila koronarografija in kompleksna dialatacija ter stentiranje koronarnih arterij. Po mnenju sodnega izvedenca za interno medicino pri tožniku ni več podane preostale delovne zmožnosti za njegov poklic. V dopolnilnem mnenju pa je dodatno pojasnil, da je tožnik sposoben za lažja fizična dela v organiziranem ugodnem okolju, ob ugodnem dietetskem režimu ter jemanju zdravil ter ob ugodnih mikroklimatskih pogojih. Tudi sodni izvedenec za področje MDPŠ je menil, da je pri tožniku glede na ugotovljene bolezenske težave podana preostala delovna zmožnost. Ni pa prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je od 16. 3. 2011 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik je namreč s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu, to je lahko do srednje težko fizično delo v ugodnih mikroklimatskih pogojih (brez izpostavitve nizkim ali visokim temperaturam v zunanjem okolju v času organizirane delovne aktivnosti). Svoje mnenje, ki ga je omenjeni izvedenec podal tako na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu kot tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika je, tudi po stališču pritožbenega sodišča, ustrezno strokovno in temeljito obrazložil. Tako pojasnjuje, da so razbremenitve pri delu potrebne zaradi vstavljenih štirih koronarnih arterijskih protez. Izvid kasnejših neinvazivnih preiskav v letu 2012 pa pokaže normalno velik levi prekat s segmentnimi motnjami v kontraktilnosti, ki so posledica prebolelega miokardnega infarkta. Sistolična funkcija levega prekata je blago okrnjena. Obstaja zmerna mitralna regurgitacija brez pljučne arterijske hipertenzije. Obremenitveno testiranje je bilo nediagnostično. Test je bil prekinjen predčasno zaradi splošne utrujenosti in nemoči tožnika in ne zaradi morebitnih motenj srčnega ritma, angine pektoris ali EKG sprememb. Navedeni objektivni testi ne kažejo tolikšne funkcionalne prizadetosti, da bi zaradi tega bil tožnik popolnoma nezmožen za organizirano pridobitno delo. Tožnik lahko opravlja drugo delo v svojem poklicu z upoštevanjem že omenjenih omejitev. Tako anamnestično kot tudi s preiskavami ni bila ugotovljena obremenitvena angina pektoris, temveč so bile ugotovljene le manjše pretočne motnje arterijskega ožilja, ki zahtevajo občasne kontrole ter ustrezen higiensko dietetski režim.

Tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da so pri tožniku nedvomno podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Sodna izvedenca namreč ne ugotavljata, da bi bila pri tožniku podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti). Glede poklicne invalidnosti je sicer res sodni izvedenec interne medicine podal mnenje, da tožnik za svoj poklic naj ne bi bil več zmožen, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je tožnik opravljal dela gradbenega delavca. Za presojo invalidnosti pa ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Iz dokumentacije v spisu (sporočilo nosilca zavarovanja v BIH, ki ga je tožena stranka prejela 13. 6. 2011) pa izhaja, da ima tožnik zaključeno osnovno šolo in opravljen tečaj - BKV, ter da je v Republiki Sloveniji opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Upoštevaje omenjeno pa tudi pritožbeno sodišče sprejema strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ, ki ugotavlja, da je pri tožniku delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi omenjene kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede pritožbenih navedb, da tožnik že prejema invalidsko pokojnino v BIH in na Hrvaškem na podlagi ugotovljene invalidnosti in da bi omenjeno dejstvo moralo upoštevati tudi sodišče, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila za presojo sporne zadeve bistvena zakonodaja v Republiki Sloveniji. Vsaka država namreč vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.