Jedro

Odvzem lastninske pravice v času okupacije Slovenije (med drugo svetovno vojno) in na podlagi tedaj veljavnih predpisov sam po sebi ni pravna podlaga za denacionalizacijo, ampak je ta mogoča le v primeru pogojev, ki so podani v Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači, po katerem je možna denacionalizacija tistega premoženja, ki so ga lastniki ali uživalci morali zapustiti med okupacijo države, ali jim ga je proti njihovi volji za plačilo ali brez plačila odvzel okupator ali njegovi pomagači iz rasnih, verskih, narodnostnih ali političnih razlogov, ali je pod pritiskom okupatorja s pravnim poslom ali sicer prešlo v last druge osebe (1. člen navedenega zakona).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 10.1.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Upravne enote R. z dne 7.6.1999, s katerim je prvostopni organ zavrgel njihovo zahtevo za uvedbo postopka denacionalizacije za zemljišče parc. št. 305 in 304/1 k.o. R. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili z odlokom deželnega svetnika Deželnega okrožja R. z dne 19.7.1943, pravnim naslednikom J.V. razlaščeni navedeni zemljišči, ki jih je Mestna občina R. s kupno pogodbo, sklenjeno dne 6.8.1943, prenesla na N.H., obče koristno stanovanjsko in naselitveno družbo nemške delovne fronte v pokrajini Koroški, družbo z omejeno zavezo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča LRS, opr. št. Spv IV 17/47 z dne 27.10.1949, pa izhaja, da predmetni zemljišči nista bili obravnavani kot premoženje, na katerega se je nanašal Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46), kot tudi, da nista bili predmet agrarne reforme, ampak sta bili z odločbo zaplembene komisije v R. z dne 27.8.1945, zaplenjeni nemški družbi N.H. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo 22. točke 3. člena in 4. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zahtevo, da se premoženje ne vrne lastniku, ampak da preide v državno last iz razlogov, kot jih opredeljujejo navedene določbe ZDen, je predložil pristojni minister vrhovnemu sodišču (4. člen Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači). Iz že navedene sodbe Vrhovnega sodišča LRS je razvidno, da je bil v konkretnem primeru tak postopek sprožen, da je bila zahteva Ministrstva za kmetijstvo LRS zavrnjena (III. točka izreka sodbe), z utemeljitvijo, da ne gre za premoženje, ki bi se obravnavalo po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači. Da bi zemljišči postali državna last na podlagi tega predpisa pa po mnenju sodišča prve stopnje ne izhaja niti iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 549 k.o. R., ki kot pravno podlago prehoda v splošno ljudsko premoženje navaja odločbo komisije za agrarno reformo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v upravnih spisih ni tudi nobenih drugih dokumentov, ki bi potrjevali trditev tožečih strank o podržavljenju zemljišč z navedenim zakonom, niti se nanje ne sklicujejo tožeče stranke v tožbi, v kateri navajajo le, da je bila razlastitev v letu 1943 izvedena iz političnih razlogov. Po mnenju sodišča prve stopnje odvzem lastninske pravice v času okupacije in na podlagi tedaj veljavnih predpisov pa sam po sebi ni pravna podlaga za denacionalizacijo, ampak je ta mogoča le v že opisanem primeru (22. točka 3. člena ZDen). Ker v upravnih spisih po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni nobenega dokaza, da bi zemljišči prešli v državno lastnino na podlagi po tožečih strankah zatrjevanega predpisa, je tudi po presoji sodišča prve stopnje ugotovitev obeh upravnih organov, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za uvedbo postopka za denacionalizacijo, sprejeti za zanesljivo. Glede na to, da je bila po tožečih strankah zatrjevana podlaga za denacionalizacijo prav naveden predpis in da mora po 62. členu ZDen zahteva za denacionalizacijo vsebovati tudi podatke o pravnem temelju podržavljenja, zahtevi pa mora biti priložena listina o podržavljenju, po presoji sodišča prve stopnje tudi ni bilo treba, da bi upravni organ razčistil, na kateri podlagi sta bili zemljišči dejansko podržavljeni, ali na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, kot kaže zemljiškoknjižni vpis, ali z zaplembo družbi N.H., kot je navedeno v sodbi Vrhovnega sodišča LRS z dne 27.10.1949. Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje prvostopni organ ravnal v skladu z zakonom, ko je zavrgel zahtevo tožečih strank za denacionalizacijo. Zakonita pa je tudi s tožbo izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper prvostopni sklep. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: Ves čas se je v postopku pred upravnim organom njihova zahteva obravnavala in presojala le po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači in ne tudi po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji. Ker je upravni organ zadevo presojal po drugem pravnem predpisu kot pa sodišče prve stopnje, ki ga je presojalo po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, bi sodišče prve stopnje že iz tega razloga moralo ugoditi tožbi in odločbo tožene stranke odpraviti. V tožbi se sicer na to kršitev niso sklicevali, saj tedaj iz upravnih spisov to ni izhajalo, je pa to kršitev ob drugačni pravni presoji zadeve, kot jo je presodilo sodišče prve stopnje. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 22. točke 3. člena in določbo 4. člena ZDen in na določbe Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (1., 3. in 4. člen). Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov iz listin v upravnih spisih, da je iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča LRS z dne 27.10.1949 razvidno, da je bil v konkretnem primeru sprožen postopek po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači, z zahtevo Ministrstva za kmetijstvo LRS, da se premoženje ne vrne lastniku, ampak da preide v državno last. Ta zahteva pa je bila zavrnjena (III. točka izreka sodbe), z utemeljitvijo, da ne gre za premoženje, ki bi se obravnavalo po navedenem zakonu. Da bi zemljišči postali državna last na podlagi tega predpisa, pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da to ne izhaja niti iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 549 k.o. R., ki kot pravno podlago prehoda v splošno ljudsko premoženje navaja odločbo komisije za agrarno reformo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da odvzem lastninske pravice v času okupacije in na podlagi tedaj veljavnih predpisov sam po sebi ni pravna podlaga za denacionalizacijo, ampak je ta mogoča le v primeru pogojev, ki so podani v Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači, po katerem je možna denacionalizacija tistega premoženja, ki so ga lastniki ali uživalci morali zapustiti med okupacijo države, ali jim ga je proti njihovi volji za plačilo ali brez plačila odvzel okupator ali njegovi pomagači iz rasnih, verskih, narodnostnih ali političnih razlogov, ali je pod pritiskom okupatorja s pravnim poslom ali sicer prešlo v last druge osebe (1. člen navedenega zakona). Zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da, ker v upravnih spisih ni nobenega dokaza, da bi zemljišči prešli v državno lastnino na podlagi po tožečih strankah zatrjevanega predpisa, je tudi ugotovitev obeh upravnih organov, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za uvedbo postopka za denacionalizacijo, sprejeti za zanesljivo. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da, glede na to, da je bila po tožečih strankah zatrjevana podlaga za denacionalizacijo prav naveden predpis in da mora po 62. členu ZDen zahteva za denacionalizacijo vsebovati tudi podatke o pravnem temelju podržavljenja, zahtevi pa mora biti predložena listina o podržavljenju, tudi ni bilo treba, da bi upravni organ razčistil, na kateri podlagi sta bili zemljišči dejansko podržavljeni, ali na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, kot kaže zemljiškoknjižni vpis, ali z zaplembo družbi N.H., kot je navedeno v citirani sodbi Vrhovnega sodišča LRS z dne 27.10.1949. Zato tudi ni upoštevna pritožbena navedba tožečih strank, da je upravni organ zadevo presojal po drugem pravnem predpisu, kot pa sodišče prve stopnje in da je to kršitev v upravnem sporu. Sicer pa je ta pritožbena navedba pritožbena novota v razmerju do tožbe tožečih strank (1. odstavek 71. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.