Jedro

Izvajanje taktične vaje "protinapad z zasedami" v polni bojni opremi in z radijsko postajo na hrbtu, med močnim dežjem in po izjemno strmem ter spolzkem in gladkem terenu predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.400.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 4.000.000 SIT) je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti 320.948 SIT pravdnih stroškov. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, pritožbeno sodišče pa ju je (pritožbo tožene stranke s sodbo z dne 30.3.2004, tožnikovo pritožbo pa z dopolnilno sodbo z dne 22.6.2004) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik med služenjem vojaškega roka pri izvajanju taktične vaje, ter da so zneski dosojenih odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode v skladu s standardom pravične denarne odškodnine.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper sodbo, s katero je zavrnjena njena pritožba in potrjen obsodilni del sodbe prve stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da taktične vaje, pri kateri se je tožnik poškodoval, ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Tožena stranka namreč ni počela nič takega, kar bi bilo nevarnejše od vrste drugih dejavnosti. Veliko t.i. "civilnih" aktivnosti (npr. gorništvo) je bistveno nevarnejših od tistega, kar je počela tožena stranka. Po drugi strani pa je bil tožnik vojak, torej oseba, ki je usposobljena za premike po terenu. Tudi dejanska teža nahrbtnika ni bila nesporno ugotovljena, teren, na katerem se je tožnik poškodoval, pa ni bil posebno naporen in tudi ne nevaren. Sicer pa bi bilo treba od dosojenega zneska zadoščenja odšteti zavarovalno vsoto, ki jo je tožnik prejel iz naslova kolektivnega zavarovanja.

Ker tožnik še naprej zmore opravljati svoj poklic in se lahko ukvarja z borilnimi veščinami, je previsok tudi znesek zadoščenja.

Tožnik je vložil revizijo zoper dopolnilno sodbo, s katero je zavrnjena njegova pritožba in potrjen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter meni, da so zneski zadoščenja prenizki. Glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode je upravičen do celotnih uveljavljanih zneskov zadoščenja.

Na reviziji ni odgovorila nobena od strank.

O odškodninski odgovornosti: Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi na splošno nevarna dejavnost takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno ne le, ko je glede na življenjske izkušnje pogostnost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja (hkrati pa je pričakovati, da škoda ne bo majhna), marveč tudi, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Dejansko stanje podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke (ki ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati) tvorijo naslednja dejstva: – tožnik se je poškodoval na služenju vojaškega roka; – do poškodbe je prišlo pri izvajanju taktične vaje "protinapad z zasedami"; – vojaki so bili v popolni bojni opremi, tožnik pa je imel poleg tega še radijsko postajo; – med vajo je močno deževalo, vojaki pa so se morali gibati po izjemno strmem terenu, ki je bil zaradi dežja spolzek in gladek; – tožnik se je pri tem spotaknil in padel ter si zlomil desni gleženj.

"Premik po terenu" sam po sebi, četudi v popolni vojaški opremi, sicer ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega, in pri katerem bi se udeleženci take aktivnosti srečevali z nevarnostmi, ki presegajo tiste, ki spremljajo vsakodnevna oziroma običajna opravila. Vendar je bil konkreten primer specifičen. Vojaki so namreč izvajali taktično vajo "protinapad z zasedami", tožnik pa je imel poleg polne bojne opreme še radijsko postajo. Med vajo je močno deževalo, teren je bil (zato) spolzek in gladek ter povrh še izjemno strm. Specifične okoliščine tega primera (izvajanje vaje v močnem dežju po izjemno strmem, spolzkem in gladkem terenu) in dejstvo, da tožnik ni bil poklicni vojak, utemeljujejo pravilnost pravne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je šlo za nevarno dejavnost ter da zato tožena stranka objektivno odgovarja za škodo, ki jo je tožnik pri tem utrpel (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR).

O kumuliranju odškodnine in zavarovalne vsote: Neutemeljeno je tudi stališče tožene stranke, da v konkretnem primeru ni pogojev za kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, ki je bila tožniku izplačana po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Določba drugega odstavka 948. člena ZOR namreč načelno dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote (kadar je poleg zavarovanja pred odgovornostjo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje). Zavarovalna vsota se všteva v odškodnino le v primerih, ko je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo (tretji odstavek 948. člena ZOR). Ker pa nosi glede tega trditveno in dokazno breme tožena stranka (to je namreč njen ugovor), so revizijske trditve, da je šlo v konkretnem primeru "za kolektivno zavarovanje, ki ima namen odškodnine", prepozne. Tožena stranka namreč v rednem postopku tega ni zatrjevala, v reviziji pa novote niso dopustne (prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP).

O odmeri zadoščenja: Temelji načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno vrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo.