Jedro

Tožnici očitana kazniva dejanja niso takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se ji kot prosilki za brezplačno pravno pomoč v navedenih kazenskih postopkih dodelila strokovna pomoč zagovornika, saj je za vsa tožnici očitana kazniva dejanja zagrožena kazen zapora do največ treh let. Poleg tega pa se v dveh izmed navedenih zadev postopka pred sodiščem ponovno obravnavata, dokazi pa so že bili izvedeni pred sodiščem, medtem ko je tožnica v tretjem postopku že podala pisni zagovor, kar je sama navedla, ko je bila v postopku pred pristojnim organom za brezplačno pravno pomoč ustno zaslišana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice z dne 30. 3. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu v zadevah opr. št. I K 16804/2010 in I K 16994/2010 ter pred Okrajnim sodiščem v Sevnici opr. št. I K 9005/2010. Tožena stranka je v postopku vpogledala vlogo tožnice s prilogami, in sicer odločbo CSD Krško, promet na bančnem računu, pisni zagovor v zadevi I K 16804/2010, vabilo na glavno obravnavo v zadevi I K 16994/2010 in sodbo v zadevi I K 9005/2010, po uradni dolžnosti pa si je pridobila dodatno še obtožni predlog v zadevi I K 16804/2010 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I K 16994/2010 ter ustno zaslišala vlagateljico, sedaj tožnico, ki je na zaslišanju dne 12. 4. 2011 med drugim izpovedala, da bo tožilka v zadevi I K 16804/2010 umaknila obtožni predlog v tem postopku, v katerem je oškodovanec že pokojni, tožnica pa je že podala svoj pisni zagovor, medtem ko je bila v preostalih dveh zadevah predhodno že oproščena, vendar se oba navedena postopka vodita v ponovljenem postopku. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči torej prosi v treh predhodno navedenih kazenskih zadevah, od tega v dveh zadevah, ki sta v teku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, in sicer zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 288/I KZ, v drugi zadevi istega sodišča opr. št. I K 16994/2010 pa teče kazenski postopek zaradi dveh kaznivih dejanj goljufije po členu 217/I KZ, medtem ko je v zadevi Okrajnega sodišča v Sevnici zoper tožnico v teku kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj krive ovadbe po členu 288/I KZ in ogrožanja varnosti po členu 145/I KZ. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka izpostavlja določilo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po katerem velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, posledica načela domneve nedolžnosti pa je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv in da mora v dvomu sodišče vedno odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo (prepričanje onstran razumnega dvoma), sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso z gotovostjo izključena. Res je sicer, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, vendar pa je ta pravica fakultativna ali obligatorna, saj tudi Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani z zagovornikom, ne pa obvezne obrambe z zagovornikom v vseh kazenskih postopkih. Poleg tega Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Če obramba ni obvezna, je potrebno, v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, ki se na abstraktni ravni opira na 3. odstavek 24. člena ZBPP, po katerem je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. V 17. členu ZKP med drugim določa temeljno načelo iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka pa sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Tožena stranka zaključuje, da je prošnja tožnice neutemeljena na podlagi ugotovitev, da se v obravnavanem primeru tožnici očitajo kazniva dejanja, za katera je posamično zagrožena kazen zapora do največ treh let, tako da teža teh dejanj ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilki za navedene kazenske zadeve dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. Poleg tega se dva izmed navedenih postopkov, ki sta v teku pred Okrajnim sodiščem v Sevnici in Okrajnim sodiščem v Novem mestu ponovno obravnavata, dokazi pa so bili že izvedeni pred sodiščem, tožnica pa je v postopku opr. št. I K 16804/2010 tudi že podala pisni zagovor in navedla, da bo tožilstvo obtožni predlog umaknilo. Po oceni tožene stranke v predmetni zadevi ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela tožnica kot prosilka pomoč strokovne obrambe, ob dejstvu, da velja v kazenskem postopku načelo materialne resnice in je tako sodišče samo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist, tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga, poleg tega pa je sodišče zavezano v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Tožena stranka izpostavlja, da je enako stališče zavzelo tudi Upravno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. IV U 95/2010 z dne 20. 5. 2010. Ker po presoji tožene stranke v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbi 24. člena ZBPP, je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnilo kot neutemeljeno ob sklicevanju na 3. odstavek 24. člena ZBPP.

V tožbi tožnica graja odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi kot neutemeljeno. Izpostavlja, da je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložila v treh kazenskih zadevah, ki se vodijo zoper njo kot obdolženko, in sicer v eni zadevi zaradi krive ovadbe, v drugi zaradi dveh dejanj goljufije in v tretji zaradi dejanj krive ovadbe in ogrožanja varnosti, tožena stranka pa je njeno prošnjo zavrnila sklicujoč se na temeljna načela ZKP, zlasti domnevo nedolžnosti in načeli materialne resnice ter da mora sodišče v dvomu presoditi v korist obdolženca (in dubio pro reo) ter da je potrebno vsa dejstva v škodo obdolženca ugotoviti z gotovostjo. Tožnica se sprašuje, v katerem pravnem sistemu tožena stranka živi in kje je, razen na predavanjih iz kazenskega prava, vse tako, kot navaja izpodbijana odločba, saj meni, da v praksi zadeve ne potekajo tako. Po podatkih tožilstva je več kot 90 % obdolžencev v kazenskih postopkih spoznano za krive in je tako statistična verjetnost, da bo tožnica v vsaki izmed navedenih zadev obsojena, več kot 90 %. Res je sodišče zavezano k iskanju materialne resnice in tudi, da naj bi v dvomu odločalo v korist obdolženca, v praksi pa je, po mnenju tožnice, v očeh sodišča le-ta že skoraj kriv. Tožnica meni, da gre za veliko razhajanje med teorijo in prakso. Nadalje trdi, da se sodišče ne trudi iskati dokazov v korist obdolženca, pač pa le tiste, ki so navedeni v obtožnem aktu. V kolikor obtožbo zavrne, mora to obrazložiti, okrožno državno tožilstvo pa se pritoži. V kolikor obdolženec nastopa sam in ni vešč kazenskega postopka niti ne ve, kaj predlagati in se ne zna postaviti zase in za svoje pravice. Navaja še, da je kazenski postopek „neprijazen“ do obdolženca, ki je sam brez strokovne pomoči, zato jo obdolženec tudi potrebuje, saj zna zagovornik izluščiti kaj je potrebno v korist obdolženca predlagati oziroma storiti in tudi v primeru obsodbe sestaviti pritožbo, med sojenjem pa lahko poskrbi za pravice obdolženca, ki je sam kot glavni akter v bistveno podrejenem položaju in ne more trezno ter ustrezno odreagirati na vse, kar se v postopku dogaja. Obdolženec se po mnenju tožnice mora potruditi in dokazati svojo nedolžnost ter mora predlagati vse, kar mu gre v korist in za temi predlogi tudi ustrezno argumentirano stati, tega pa večina obdolžencev sama ne zmore, brez ustreznih navedb in razlogov pa tudi sodišče ne more iskati ničesar v korist obdolženca, zato ne drži, da bi obdolženec ne potreboval zagovornika. Pravica do obrambe je osnovna pravica obdolženca v kazenskem postopku. Vsak obdolženec si lahko izbere zagovornika, ki ga zagovarja v kazenskem postopku. Zgolj dejstvo, da obramba ni zakonsko obvezna, še ne pomeni, da ni potrebna. Pri odločanju o odobritvi brezplačne pravne pomoči tožena stranka ne more in ne sme uporabiti strožjih kriterijev, kot so uporabljeni v kazenskem postopku. Odločba o brezplačni pravni pomoči pomeni zgolj to, da bo zagovornik plačan iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Kolikor je tožena stranka mnenja, da bo tožnica kot obdolženka oproščena, kar pa se vse do pravnomočnosti sodbe z gotovostjo ne more vedeti, pa tožnica poudarja, da brezplačna pravna pomoč v tem primeru ne bo ničesar plačala, saj gre tedaj za stroške, ki bodo kriti iz drugega vira, iz postavke proračuna in ne brezplačne pravne pomoči. Tožnica meni, da v kolikor bi bila obsojena, bi se izkazalo, da ji je tožena stranka kršila pravico do obrambe. Za tožnico je izpodbijana odločitev tožene stranke napačna in brez kakršnekoli podlage. Sodišču predlaga, da izvede dokaze z vpogledom v spise, za katere je zaprošena brezplačna pravna pomoč in izpodbijano odločbo ter z zaslišanjem tožnice, druge dokaze pa po potrebi in po tako izvedenem postopku izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prošnji tožnice ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba o zavrnitvi prošnje tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v treh kazenskih zadevah zaradi neizpolnjevanja (objektivnih) zakonskih pogojev po določilih 24. člena ZBPP. Ti, tako imenovani objektivni zakonski pogoji morajo biti kumulativno podani hkrati s tako imenovanimi subjektivnimi kriteriji za odobritev brezplačne pravne pomoči (v smislu določil 13. in 14. člena ZBPP). Zakonodajalec je tako imenovane objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči opredelil z določili 24. člena ZBPP, s katerim je določil, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zadevi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Po določbi 3. odstavka 24. člena ZBPP, na katero se je pri odločitvi v konkretnem primeru, po mnenju sodišča pravilno, oprla tožena stranka se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, med drugim, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tožena stranka je pri svoji odločitvi zavzela stališče, da je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč dolžan odločiti v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava (6. člen EKČP) ter 3. odstavka 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je, med drugim, v nasprotju z interesi pravičnosti; čeprav tega pojma zakonodaja ne definira, je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. V dejanskem pogledu je tožena stranka glede na tako izoblikovano stališče sodne prakse ugotovila, da v obravnavanem primeru tožnici očitana kazniva dejanja glede na zagroženo zaporno kazen, v kateri se odraža teža kaznivega dejanja, niso takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se ji kot prosilki za brezplačno pravno pomoč v navedenih kazenskih postopkih dodelila strokovna pomoč zagovornika, saj je za vsa tožnici očitana kazniva dejanja zagrožena kazen zapora do največ treh let. Poleg tega pa se v dveh izmed navedenih treh zadev postopka pred Okrajnim sodiščem v Sevnici in pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, v zadevi opr. št. I K 16994/2010, ponovno obravnavata, dokazi pa so že bili izvedeni pred sodiščem, medtem ko je tožnica v postopku Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I K 16804/2010 že podala pisni zagovor, kar je sama navedla, ko je bila v postopku pred pristojnim organom za brezplačno pravno pomoč ustno zaslišana. Slednjo ugotovitev tožene stranke potrjujejo tudi podatki v listinah predloženega upravnega spisa, in sicer zapisnik o zaslišanju vabljene stranke z dne 12. 4. 2011, iz katerega tudi izhaja, da je tedaj tožnica sama navedla, da bo tožilstvo obtožni predlog v navedeni zadevi umaknilo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa sodišče ne dvomi v ugotovitev tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v smislu 3. odstavka 24. člena ZBPP. Sodišče soglaša tudi z razlogi izpodbijane odločbe in se, da jih ne ponavlja, nanje v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1 na tem mestu le sklicuje, glede na tožbene ugovore pa še dodaja: Tožnica nima opore v veljavnih predpisih Republike Slovenije za trditev, da mora obdolženec v kazenskem postopku dokazati svojo nedolžnost, kar zatrjuje tožnica v tožbi, s tem pa implicitno uveljavlja ugovor nepravilne uporabe materialnega prava v obravnavanem primeru. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da velja prav nasprotno, saj domnevo nedolžnosti pravni red Republike Slovenije zagotavlja že na ustavno-pravni ravni in jo uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (z določilom 27. člena Ustave RS, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo), človekove pravice in temeljne svoboščine pa se v skladu s 1. odstavkom 15. člena Ustave RS uresničujejo neposredno na podlagi Ustave in kot take uživajo tudi (polno) sodno varstvo na podlagi 4. odstavka 15. člena Ustave RS.

Da je pravica do obrambe osnovna pravica, ki jo ima obdolženec v kazenskem postopku se sodišče sicer lahko strinja s tožnico, ne more pa slediti posplošenim tožbenim trditvam, da brez ustreznih navedb obdolžencev sodišče v kazenskem postopku ne more iskati ničesar v korist obdolženca glede na dejstvo, ki ga tožnica v tožbi ne izpodbija, da je pravica do obrambe osnovna pravica, ki jo ima obdolženec v kazenskem postopku, ta pa ne izključuje niti možnosti, da se obdolženec zagovarja z molkom.

Iz navedenih razlogov po presoji sodišča tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen, med tem ko dejansko stanje med strankama niti ni sporno, tožnica pa v tožbi tudi ni uveljavljala tožbenega ugovora glede (morebitnih bistvenih) kršitev pravil postopka v smislu 2. ali 4. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da dejansko stanje glede pravno relevantnih dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnico in toženo stranko niti ni sporno.