Jedro

Kršitev načela, da je treba v dvomu obdolženca oprostiti, bi bila podana, če bi sodišče bilo v dvomu, pa bi kljub temu obdolženca obsodilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni V.P. je dolžan plačati 700 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu V.P. zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da obe sodišči pri oceni oškodovankine verodostojnosti nista upoštevali, da je ta na glavni obravnavi materi rekla "zdaj sfukaj prasca", kar naj bi dokazovalo, da je obsojenca naznanila iz maščevalnosti, in da je socialnega delavca M.B. obvestila o domnevnem kaznivem dejanju obsojenca zato, da ji je dovolil stike s sinom. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o teh nagibih oškodovanke, ki zbujajo dvom v njeno verodostojnost. Sodišče naj bi kršilo načelo in dubio pro reo, ker izvedenec ni potrdil, da je bila oškodovanka spolno zlorabljena, saj ni prišla k izvedencu na klinično psihološki pregled, zato kaznivo dejanje ni dokazano in sta sodišči izdali "materialnopravno nepravilni sodbi". Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je sodišče druge stopnje presojalo trditve obrambe, da je oškodovanka ovadila obsojenca iz maščevalnosti in je ta očitek zavrnilo. Sodišče je ocenilo dokazno vrednost izvedenskega mnenja in ugotovilo, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano.

Zahteva zagovornika obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik zoper pravnomočno sodbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje utemeljeval maščevalni nagib oškodovanke, zaradi katerega naj bi obremenjevala obsojenca s tem, da je oškodovanka na glavni obravnavi dne 6.1.2005 (list. št. 99) rekla materi M.P. "zdaj sfukaj prasca" v kontekstu oškodovankine pripombe, da je obsojenec M.P. "večkrat pretepel in jo bo tudi v prihodnje, če bo kaj rekla", smiselno torej po mnenju obrambe, da se obsojencu lahko za tako nasilje maščuje. Sodišče druge stopnje je v zadnjem odstavku na tretji strani in na četrti strani sodbe zavrnilo tako stališče vložnika in razumno utemeljilo dokazni sklep, da je bila izpovedba oškodovanke iskrena in verodostojna. Zato ne drži trditev v zahtevi, da sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe ni presojalo. Sicer pa tudi, če bi se to zgodilo, sodišče ne bi storilo bistvene kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki pa bi bila bistvenega pomena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo, če je ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, tega pa zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi.

Na isti glavni obravnavi je oškodovanka tudi pojasnila (list. št. 97), da je socialnemu delavcu M.B. napisala pismo (list. št. 2 - 4), v katerem je povedala za kaznivo dejanje obsojenca zato, ker je "poskušala predvsem doseči, da bi imela s sinom stike". S to oškodovankino pripombo obsojenec ne v zaključni besedi ne v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izpodbijal njene verodostojnosti, zato se sodišči prve in druge stopnje posebej nista opredeljevali do njenega pomena. Ta pripomba oškodovanke po stališču Vrhovnega sodišča ni odločilno dejstvo v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, o katerem bi se moralo sodišče posebej opredeljevati, saj ne zadeva znakov kaznivega dejanja ali drugih pomembnih ali odločilnih dejstev, ampak dokazno vrednost izpovedbe oškodovanke, ki pa jo je sodišče celovito presodilo in na to presojo omenjena podrobnost ne more vplivati.

Kršitev načela, da je treba v dvomu obdolženca oprostiti bi bila podana, če bi sodišče bilo v dvomu, pa bi kljub temu obdolženca obsodilo. V obravnavanem primeru sodišče takega dvoma ni izrazilo, nasprotno, v krivdo obsojenca je bilo prepričano, zato zatrjevana kršitev tega načela ni podana.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je redno zaposlen, je solastnik hiše in avtomobila, nima preživninskih obveznosti) in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala kršitev postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.