Jedro

V obravnavani zadevi gre za vprašanje deljene krivde, s tem pa tudi za vprašanje konkurence med različnimi oblikami krivde za nastalo škodo. Za pravilno materialnopravno odločitev je zato potrebno ugotoviti stopnjo prvotoženčeve malomarnosti. Sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje sta njegovo ravnanje opredelili s skrajno neskrbnostjo ali pravilneje z veliko malomarnostjo. Za presojo stopnje malomarnosti veljajo abstraktna merila. Z veliko malomarnostjo zato ravna tisti, ki ne upošteva niti tiste pazljivosti, ki bi jo uporabil povprečen človek. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsak povprečen voznik ve za možnost tatvine oziroma vloma v avtomobil ali v drugo motorno vozilo, zato vsak povprečno skrben voznik tudi zaklepa svoje vozilo. Okoliščina, kdaj naj bi se prvotoženec s poklicnimi vozniki pogovarjal o vlomih v tovornjake, zato ni odločilna. Kot povprečen voznik se je te možnosti moral in mogel zavedati. Ker je kljub temu pustil tovornjak nezaklenjen, je ravnal z veliko malomarnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi nalog za plačilo v sklepu o izvršbi Temeljnega sodišča v L., Enote na R. z dne 11.1.1993 pod opr. št. I ... tako, da je toženima strankama naložilo, da morata plačati tožeči stranki vsaka po 42.702,66 SIT s pp, v preostalem pa je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je bil prvotoženec skrajno neskrben, ker je čekovne blankete, čekovno izkaznico in osebno izkaznico pustil v nezaklenjenem okvarjenem tovornjaku in odšel po pomoč. Drugotožena stranka je odškodninsko odgovorna za nastalo negativno stanje na prvotoženčevem tekočem računu zato, ker ni preverjala identitete tistega, ki je kasneje pri njej vnovčil ukradene čeke in tudi ni primerjala očitno različnih podpisov na čekovnih blanketih s podpisom na čekovni kartici. Tudi tožeča stranka je bila premalo skrbna, saj je bila takoj obveščena o tatvini čekovnih blanketov, vendar ni odklonila kasnejše izpolnitve iz naslova ukradenih vrednostnih papirjev. Delež vsake stranke je enak, torej 1/3. Sodišče druge stopnje je prvotoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je potrdilo kot prepričljive vse v postopku na prvi stopnji ugotovljene dejanske okoliščine in oceno sodišča prve stopnje o skrajno neskrbnem prvotoženčevem ravnanju. Prvotoženec bi se glede na svoje izkušnje in lastnosti moral in mogel zavedati, da lahko pride do vloma v tovornjak, iz njegovih pritožbenih navedb o razgovorih s poklicnimi vozniki tovornjakov o vlomih v tovornjake pa izhaja, da je bil seznanjen z izkušnjami drugih kolegov in načinom vlomov v tovornjake. Če bi bil povprečno skrben, do nastanka škode ne bi prišlo, saj bi vrednostne papirje odnesel s seboj. Zato je materialnopravno pravilna odločitev o eni tretjini odškodninske soodgovornosti prvotoženca.

Prvotoženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča prve stopnje smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja stališče sodišča druge stopnje, da je primarni vzrok za nastanek škode pri njem in ne pri tožeči stranki. Če bi delavci tožeče stranke ravnali s profesionalno skrbnostjo, do škode ne bi prišlo. Ker je tožeča stranka bila pravočasno obveščena o tatvini, bi lahko po 4. členu Pravilnika o načinu in postopkih za vplačilo iztržka iz prejetih čekov od bivše SDK zahtevala stornacijo obremenitve, ki je nastala z vnovčitvijo zlorabljenih čekov. Sodišče prve stopnje je očitno napačno razlagalo njegove pritožbene trditve, saj je takrat vozil kot poklicni voznik tovornjaka šele 3 mesece, za izkušnje ostalih kolegov v zvezi z vlomi pa je izvedel šele po izvršeni tatvini, ko se je z njimi pogovarjal, kaj se mu je zgodilo. Zaradi napačno razumljenih pritožbenih trditev o tem dejstvu je napačno ugotovljena tudi prvotoženčeva odgovornost. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je tudi revizijsko sodišče vezano na odločilne dejanske okoliščine, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema. Prvotoženec je smiselno uveljavljal le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, le posredno in smiselno tudi (nedovoljeni razlog) zmotne ugotovitve dejanskega stanja, drugih revizijskih razlogov pa ni uveljavljal. Prvotoženčeve pritožbene trditve o razgovorih s poklicnimi kolegi o vlomih v tovornjake je res mogoče razumeti tako, kot jih je razumelo sodišče druge stopnje, ali tako, kot sedaj uveljavlja revizija, torej da je do teh razgovorov prišlo kasneje. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ta okoliščina za razsojo v obravnavani pravdni zadevi niti ni bila odločilna. Sodišče druge stopnje je na začetku svoje obrazložitve v celoti potrdilo kot prepričljive vse dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej tudi okoliščini, da toženec okvarjenega tovornjaka ob svojem odhodu po pomoč ni zaklenil, ob vrnitvi po 10 minutah odsotnosti pa je že ugotovil tatvino. Glede prvotoženčevih drugačnih in novih pritožbenih trditev, da je bil odsoten najmanj pol ure in da njegovo trditev o vlomu v zaklenjeni tovornjak potrjujejo tudi izkušnje drugih kolegov, pa je menilo, da dodatno potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje o prvotoženčevi skrajni neskrbnosti, in sicer ne glede na dejstvo, ali je tovornjak zaklenil ali ne.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz povzetih razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da v celoto na prvi stopnji ugotovljenega in na pritožbeni stopnji potrjenega dejanskega stanja spada tudi dejanska okoliščina, da je prvotoženec ob svojem odhodu pustil tovornjak nezaklenjen. Na tako odločilno dejansko podlago je revizijsko sodišče vezano.

Prvotoženčev ugovor izključne krivde tožeče stranke zaradi ravnanja v nasprotju s poklicno skrbnostjo (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju: ZOR) vsebuje tudi manjši ugovor njene sokrivde. Tožeči stranki kot bančni organizaciji je res mogoče očitati ravnanje, ki ni bilo v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker kljub pravočasni obveščenosti o tatvini čekov ni ravnala v skladu s 4. členom Pravilnika o načinu in postopku za vplačilo iztržka iz prejetih čekov občanov (Ul. SFRJ št. 81/89 - 5/90), saj bi lahko proti SDK vložila zahtevo za storniranje obremenitve, ko je ugotovila, da je bil njen žiro račun neutemeljeno obremenjen po predloženih čekih, ki so bili zlorabljeni. Vendar odgovornost tožeče stranke ni izključna, kot skuša uveljaviti revizija. V obravnavani zadevi ni mogoče iti mimo dejstva, da je primarni vzrok za nastalo škodo prav v prvotoženčevem malomarnem ravnanju, zaradi katerega je prišlo do tatvine čekovnih blanketov. Gre torej za vprašanje deljene krivde, s tem pa tudi za vprašanje konkurence med različnimi oblikami krivde za nastalo škodo. Za pravilno materialnopravno odločitev je zato potrebno ugotoviti stopnjo prvotoženčeve malomarnosti. Sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje sta njegovo ravnanje opredelili s skrajno neskrbnostjo ali pravilneje z veliko malomarnostjo. Za presojo stopnje malomarnosti veljajo abstraktna merila. Z veliko malomarnostjo zato ravna tisti, ki ne upošteva niti tiste pazljivosti, ki bi jo uporabil povprečen človek. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsak povprečen voznik ve za možnost tatvine oziroma vloma v avtomobil ali v drugo motorno vozilo, zato vsak povprečno skrben voznik tudi zaklepa svoje vozilo. Okoliščina, kdaj naj bi se prvotoženec s poklicnimi vozniki pogovarjal o vlomih v tovornjake, zato ni odločilna. Kot povprečen voznik se je te možnosti moral in mogel zavedati. Ker je kljub temu pustil tovornjak nezaklenjen, je ravnal z veliko malomarnostjo.

Ob tako ugotovljenih stopnjah krivde za nastalo škodo je tudi po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilno in skladno s prvim odstavkom 192. člena ZOR odločeno, da je delež prvotoženca in tožeče stranke enak.

Revizijsko sodišče je po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti in da tudi niso podani uveljavljani revizijski razlogi, prvotoženčevo revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.