Jedro

Tožeča stranka je izplačala odškodnine denacionalizacijskim upravičencem na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb še pred uveljavitvijo odločb Ustavnega sodišča; št. U-I-43/96 z dne 3.7.1997 (Ur.l. RS, št. 45/97 z dne 25.7.1997) in št. U-I-43/96 z dne 26.10.1997 (Ur.l. RS, št. 67/97 z dne 30.10.1997). Niti Ustava niti Zakon o ustavnem sodišču ne poznata odločitve Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj. Po izrecnem določilu prvega odst. 155. čl. Ustave RS namreč zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Drugačno tolmačenje ustavnih odločb bi pomenilo spreminjanje že pravnomočnih sodnih odločb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na vračilo 33,432.976,17 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki jih je tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku izplačala kot odškodnino štirim upravičencem (1. točka izreka) in tožeči stranki naložila v plačilo pravdne stroške tožene stranke (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka). Ker sta bili interpretacijska odločba in dopolnilna odločba št. U-I-43/96 Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašata na drugi odst. 145. čl. ZIKS (Ur.l. SRS, št. 17/78 in kasnejši), objavljeni po izplačilu odškodnine, je ocenilo, da na podlagi teh ustavnih odločb tožeča stranka do Republike Slovenije nima regresnega zahtevka. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pravne prednice sedanje tožeče stranke Mestna občine Celje, Občina Vojnik in Občina Štore, so bile s sklepoma Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. N 35/94 z dne 26.9.1996 in N 37/95 z dne 11.6.1996, v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 11/97 z dne 5.3.1997 in Cp 640/96 z dne 9.1.1997, s sklepom Enote v Celju Temeljnega sodišča v Celju, opr. št. N 11/93 z dne 1.3.1994 pa Občina Celje pravnomočno obsojene na plačilo odškodnine denacionalizacijskim upravičencem in sicer v skupni višini sedaj vtoževanih zneskov. Tožeča stranka je dolgovane zneske po citiranih pravnomočnih sklepih izplačala upravičencem v času od 4.3.1996 do 12.5.1997. Za obravnavano zadevo je odločilno pravno vprašanje, kakšne pravne učinke ima citirana interpretacijska odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-43/96 z dne 3.7.1997 (Ur.l. RS, št. 45/97 z dne 25.7.1997) in izvršitvena odločba istega sodišča, št. U-I-43/96 z dne 26.10.1997 (Ur.l. RS, št. 67/97 z dne 30.10.1997). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki se je postavilo na stališče, da navedena interpretacijska odločba Ustavnega sodišča skupaj z odločbo o izvršitvi (glej drugi odst. 40. čl. Zakona o ustavnem sodišču) učinkuje s svojim izrekom le vnaprej, torej od uveljavitve odločbe dne 26.7.1997, pravilna. Kot izhaja iz redosleda dogodkov, je tožeča stranka izplačala odškodnine denacionalizacijskim upravičencem na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb še pred uveljavitvijo citiranih odločb Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče lahko, po določilu prvega odst. 161. čl. Ustave RS in skladno z določilom 43. čl. Zakona o ustavnem sodišču, zakon le razveljavi, ta razveljavitev pa učinkuje vedno takoj (ali v roku, ki ga določi Ustavno sodišče, ki pa ne sme biti daljši od enega leta), torej prvi naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu. Stališče prvostopnega sodišča, po katerem ima lahko interpretacijska odločba le takšne pravne učinke kot razveljavitvena, je pravilno. Niti Ustava niti Zakon o ustavnem sodišču ne poznata odločitve Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj. Po izrecnem določilu prvega odst. 155. čl. Ustave RS namreč zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Ker za interpretacijsko odločbo ni predvideno kaj drugega, to velja tudi zanjo, saj bi drugačno tolmačenje pomenilo spreminjanje že pravnomočnih sodnih odločb. Pritožba tudi nima prav, da po 1.1.1995 z ustanovitvijo samoupravnih lokalnih skupnosti in z ukinitvijo občin kot družbenopolitičnih skupnosti, tožeče stranke niti ostale občine niso mogle več biti zavezane za izplačevanje odškodnin po drugem odst. 145. čl. ZIKS. Iz 29. čl. Zakona o financiranju občin (Ur.l. RS, št. 80/94) izrecno izhaja, da so prav novoustanovljene občine dolžne plačevati odškodnine po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij. To določilo pa je Ustavno sodišče razveljavilo v isti odločbi (št. U-I-43/96 z dne 3.7.1997), s katero je ugotovilo, da drugi odst. 145. čl. ZIKS ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te odločbe le Republika Slovenija. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Ker pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odst. 350. čl. ZPP), ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odst. 154. čl. v zvezi s prvim odst. 165. čl. ZPP.