Jedro

Pri ugotavljanju višine uporabnine, ki pripada tožnici, je predhodno vprašanje, kolikšen je njen delež na skupnem premoženju zakoncev.

Glede uporabnine, višina katere je odvisna med drugim tudi od višine tožničinega deleža na skupnem premoženju, ki po slovenskem pravu ne more biti različen na različnih predmetih skupnega premoženja, se hrvaške sodbe ne more upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in V. točka izreka) potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Ta zadeva je pritožbenemu sodišču predložena že tretjič. Sodišče prve stopnje je s tokrat izpodbijano sodbo tožencu v plačilo naložilo še 10.375,87 EUR z obrestmi (II.), višji zahtevek zavrnilo (III. točka) in tožnici naložilo v plačilo 17.137,26 EUR toženčevih stroškov (V.).

2. Gre za dodaten znesek iz naslova uporabnine, 16.475,87 EUR (po pobotanju od ugotovljene terjatve 30.207,80 EUR je tožnici že pravnomočno prisojeno), in sicer gre tožnici uporabnina zaradi toženčevega preprečevanja uporabe skupno hišo v ... na Hrvaškem, izračunano za daljše časovno obdobje, upoštevajoč pravnomočno ugotovljen delež na skupnem premoženju; ta je 35 %, kot je to razsodilo slovensko sodišče, drugačna sodba hrvaškega sodišča, ki je tožnici dosodila 50 % delež, se ne upošteva. Uporabnino je sodišče dosodilo opirajoč se na izračun izvedenca, ki je od hipotetične tržne najemnine odštel še vrsto stroškov.

3. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju pri ugotavljanju višine uporabnine, ki tožnici pripada, napačno uporabilo materialno pravo, ker je prezrlo določbo 4. odst. 24. čl. Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Ta določa, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, če najemna pogodba ne določa drugače. Gre za konkretizacijo splošnih obligacijskih načel o neupravičeni obogatitvi, tudi v primerih, ko je najemnina merilo za prikrajšanje upravičenca.

4. V ponovno ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče izračunalo še razliko tožničinega prikrajšanja iz naslova preveč odštetih stroškov, ki v primeru najema lastnika ne bremenijo, in tožnici dosodilo tudi ta del uporabnine.

5. Proti sodbi, in sicer proti zavrnilnem delu in glede stroškov (III. in V. točka) se ponovno pritožuje tožnica. Sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge in predlaga, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

Glede zavrnitve njenega zahtevka vztraja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je solastnica sporne nepremičnine do 1/2, kot je to ugotovilo hrvaško sodišče in naše sodišče ne bi smelo zavrniti priznanja te sodbe, saj je bila večina skupnega premoženja, ta konkretna nepremičnina, na Hrvaškem, slovensko sodišče, ki je določilo njen 35% delež, je odločalo le o denarju in manjšem premičnem premoženju, hrvaško sodišče pa je izključno pristojno glede nepremičnin, ki ležijo na njenem ozemlju.

Glede višine uporabnine pravi, da sodišče od najemnine, ki ji jo je prisodilo kot uporabnino, ne bi smelo odšteti stroškov vzdrževanja, ki jih je ocenil izvedenec. Teh ni dolžna plačevati, ker nepremičnine ni mogla uporabljati. Prisojena bi ji morala biti čista vrednost tržne najemnine. Toženec tudi ni podal nobenega zahtevka glede teh stroškov, zato meni, da je sodišče prekoračilo zahtevek. Tudi navedel naj bi toženec to prepozno, šele na poziv sodišča. Sicer pa meni, da je v vsakem primeru v zapletenem izračunu sodišča prišlo tudi računske napake in bi ji bilo treba priznati vsaj še 11.581,15 EUR (ne le 10.375,40) od skupno 41.788,95 EUR, saj je za 30.207,80 EUR odločitev že pravnomočna. Nasprotuje tudi izvedenskemu mnenju, saj naj bi bilo pavšalno in brez podlage, izvedenec se ni nič skliceval na oglase ali jih predložil, po njenih informacijah pa naj bi bile najemnine bistveno višje. Teh njenih očitkov izvedenec ni upošteval in bi moralo sodišče določiti drugega izvedenca, saj se je tudi pojavil dvom v njegovo strokovnost, ko mu je sodišče moralo pojasnjevati pojme obratovalni in vzdrževalni stroški, moral pa je kar petkrat dopolnjevati svoje mnenje.

Glede stroškov meni, da bi moralo upoštevati njen uspeh po temelju in ga računati od zahtevanih 226.800,00 EUR. Poleg tega meni, da je sodišče napačno uporabilo 3. odst. 46. čl. ZBPP, ki je stopil v veljavo šele z novelo leta 2015, sama pa je brezplačno pomoč prejela leta 2008; stroške bi sodišče moralo pobotati, ne pa, da jih ona plača tožencu, ta pa jih nakaže v proračun. Če ne bi imela brezplačne pravne pomoči, bi mu morala povrniti 14.977,83 EUR, tako pa 17.137,26 EUR, za razliko ne vidi razloga.

6. Toženec odgovora na pritožbo ni podal. 7. Pritožba ni utemeljena.

8. Prvostopenjsko sodišče je tokrat v celoti pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi odločilna dejstva.

9. V tej pravdi je že razčiščeno, da tožnici pripada uporabnina, ker je bil toženec neupravičeno obogaten, sama pa zato prikrajšana, saj zaradi toženca ni mogla uporabljati hiše v ... na hrvaškem, ki je skupno premoženje zakoncev, v to prikrajšanje pa ni privolila. Pri ugotavljanju višine uporabnine, ki pripada tožnici (in se po enotni in ustaljeni sodni praksi izračuna iz neto tržne najemnine), je predhodno vprašanje, kolikšen je njen na skupnem premoženju zakoncev. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1735/91 z dne 19. 2. 1992 je pravnomočno razsojeno, da je tožničin delež na skupnem premoženju 35 %, toženčev pa 65 %. Po ustaljeni sodni praksi gre za delež na vsem premoženju zakoncev, na njunem celotnem fondu premoženja, ne glede na posamezno vrsto in obliko le-tega, omenjene slovenske sodbe pa so se tudi izrecno nanašale na predmetno počitniško hišo na hrvaškem. Navedena sodba Višjega sodišča v Ljubljani je prestala tudi revizijski preizkus, in sicer je bila toženčeva revizija s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnjena (II Ips 428/92).

10. Hrvaško sodišče, in sicer Županijsko sodišče v Pulju, pa je 13. 5. 2015 razsodilo, da je hiša v ulici ... parc. ..., vl. ... k. o. ..., skupno premoženje tožnice in toženca in da sta njena solastnika vsak do ene polovice.

11. Opravka imamo torej z dvema nasprotujočima si sodbama o isti stvari, domačo in tujo. Tuja sodna odločba je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep, lahko vsako sodišče odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek, pri čemer tudi v takšnem primeru sodišče opravi preizkus obstoja pogojev iz 94. do 107. čl. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Po 1. odst. 99. čl. ZMZPP se tuja sodna odločba ne prizna, če je sodišče ali drug organ Republike Slovenije v isti zadevi izdal pravnomočno odločbo ali če je bila v Republiki Sloveniji priznana kakšna druga tuja sodna odločba, ki je bila izdana v isti zadevi. Glede uporabnine, višina katere je odvisna med drugim tudi od višine tožničinega deleža na skupnem premoženju, ki po slovenskem pravu ne more biti različen na različnih predmetih skupnega premoženja1, se torej hrvaške sodbe iz pravkar pojasnjenega razloga ne more upoštevati.

12. Tožnica ima sicer prav, da je hrvaško sodišče izključno pristojno za odločanje o nepremičninah na hrvaškem. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da o skupnem premoženju, ki je v tujini, lahko odloča slovensko sodišče, pod pogoji 67. čl. ZMZPP in sodne prakse, ki se je oblikovala o tem vprašanju (navedena na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje). Pojasnilo je, da je slovensko sodišče pravnomočno odločilo tudi o deležu na predmetni nepremičnini, ki leži na Hrvaškem. Četudi je odločilo kot nepristojno sodišče, je zadeva pravnomočna in veže stranke in (slovensko) sodišče.2

13. Za to, da je treba upoštevati delež na skupnem premoženju, kot ga je določilo slovensko sodišče, je še en argument. Obravnavani spor ni spor o pravici na nepremičnini, pač pa gre za obligacijsko razmerje med bivšima zakoncema, ki se tiče zgolj pretekle nemožnosti uporabe te nepremičnine. Položaj je v bistvenem enak, kot če bi zakonca v istem obdobju sporno nepremičnino oddajala in bi si morala deliti najemnino. Tudi na taki terjatvi, ki bi jo imela, bi bil delež nekdanjih zakoncev tak, kot ga je določilo slovensko sodišče. 14. Neutemeljeno je tožničino zavzemanje za to, da bi morala dobiti kot del uporabnine del čiste najemnine, torej brez odbitja stroškov, ki bi jih v vsakem primeru nosila kot lastnica. Če je tržna najemnina podlaga za izračun njenega prikrajšanja, potem kot solastnica ne bi bila prikrajšana za stroške, ki bi jo bremenili v vsakem primeru (in jih je v tem primeru očitno dejansko v celoti nosil drugi solastnik). Po 4. odst. 24. čl. Stanovanjskega zakonika (SZ-1) je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, če najemna pogodba ne določa drugače, vzdrževalne stroške pa krije lastnik.

15. Višina tržna najemnina je ocenjena korektno. Sodnemu izvedencu gradbene stroke dipl. ing. F. P. ni mogoče odrekati strokovnosti. Res je moral svoje mnenje večkrat dopolnjevati, vendar je bilo to tudi na račun napake sodišča, zlasti pa trdovratnosti strank. Ta se kaže tudi v neuspešnem poskusu, da je treba izvedenca izločiti kot pristranskega. Njegov mnenje je bilo po vseh dodatnih pojasnilih dovolj temeljito in jasno, da je bilo ustrezna opora za odločanje sodišča. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo (glej stran 15. izpodbijane sodbe), zakaj ocenjuje, da mnenje ni pavšalno in zakaj ga šteje kot strokovnega in zanesljivega kljub temu, da izvedenec ni predložil pisnih odgovorov na svoje poizvedbe pri nepremičninskih agencijah na Hrvaškem. Edino pravilno je tudi, da je sodišče dalo nalogo izvedencu, katere stroške naj upošteva kot tiste, ki bi jih nosil najemnik, saj je to pravno in ne dejansko vprašanje. Izvedenec je bil strokovnjak pritegnjen v postopek za oceno višine teh stroškov.

16. Višina prikrajšanja je po materialnem pravu dokazno breme tožnice in ne toženca, zato ni ta z ničemer prekludiran in sodišče tudi ni prekoračilo njegovega zahtevka; ta očitek je nesmiseln, saj njegovega zahtevka tu ni. Če pa bi bilo v ravnanju toženca res kaj prepoznega, bi morala tožnica na to opozoriti, ne pa hraniti tega za pritožbo. Ker domnevne kršitve torej ni grajala, se sedaj ne upošteva, saj ne gre za tâko kršitev, na katero bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti (286.b ZPP).

17. Višje sodišče v izračunu dodatne uporabnine, ki bi morala biti tožnici glede na že pravnomočno prisojeno še prisojena (ker se ji je v prejšnjem sojenju odbilo preveč stroškov,tudi tistih, ki bi jih nosil najemnik in ne lastnik), ne vidi očitane računske napake. Izračun preveč odbitih stroškov je pojasnjen v 27. točki na strani 20 izpodbijane sodbe in ni prav nič zapleten, gre le za seštevanje in množenje. Ta izračun pokaže, da je 35 % stroškov v obdobjih od januarja 1990 do decembra 2007 in od septembra 2009 do septembra 2014 (2419,20 + 1713,60 + 2268 + 1436,40 + 18,20 + 126 + 2016 + 378) 10.375,40 EUR, kar je tožnici tudi prisodilo.

18. Naposled je pravilno odločeno tudi o pravdnih stroških. Tožnica je po odločbi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 6. 2008 upravičena do brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v tem postopku ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Vsebina brezplačne pravne pomoči po 26. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) niso stroški, ki v postopku nastanejo nasprotni stranki. Ti stroški so le tisti, ki jih ima upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ne pa tudi stroški nasprotne stranke. Če pravdna stranka, ki ji je odobrena brezplačna pravna pomoč, v pravdnem postopku ne uspe, je nasprotni stranki dolžna povrniti pravdne stroške po določbah ZPP o povrnitvi stroškov postopka. Te stroške je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo glede na veljavno tarifo. Pravilno je upoštevalo tarifo glede na vrednost spora, kot je ta znašala v trenutku oprave storitve in kot se spreminjala, kot je to pojasnjeno v 30. točki obrazložitve na str. 21. Uspeh pa je pravilno upoštevalo od prvotno postavljenega zahtevka, saj do delnega umika tožbe ni prišlo zaradi toženčeve takojšnje izpolnitve. Pravilno je ravnalo sodišče prve stopnje tudi, ko ni opravilo pobotanja stroškov, in sicer glede na 3. odst. 46. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP. Ta določa, da o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Zato ne bi bilo utemeljeno, da bi toženec stroške, ki jih tožnica zaradi brezplačne pravne pomoči dejansko ni imela, v delu, ki ustreza njenemu uspehu v pravdi, plačal njej.

19. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Skupno premoženje je treba obravnavati kot celoto. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev (to je enotnega prispevnega razmerja) pri vseh predmetih skupnega premoženja. Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 424/2011 z dne 12. septembra 2013, II Ips 939/2008 z dne 26. novembra 2009 in II Ips 423/2006 z dne 13. marca 2008. Primerjaj tudi Hudej, J., in Ščernjavič, I., Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 65 (2010) 11-12, str. 783. 2 Ob tem velja opozoriti, da iz omenjene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani ne izhaja, da bi tožnica (tam toženka in nasprotna tožnica) v katerikoli fazi postopka ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča za katerikoli del skupnega premoženja, izrecno pa se je zahtevek nanašal tudi na to premoženje na Hrvaškem.Toženčev revizijski argument v tej smeri pa je Vrhovno sodišče RS takole zavrnilo: "Smiselna razlaga 2. odstavka 59. člena ZUKZ (1.odst 4. člena zgoraj cit. ustavnega zakona) sicer narekuje zaključek, da lahko naše sodišče odloča o premoženju zakoncev, ki se nahaja v tujini, le v tistem sporu, v katerem se to premoženje obravnava skupaj s premoženjem, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, pri čemer pa mora del, ki se nahaja v naši državi, predstavljati pretežni del vsega obravnavanega premoženja. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da najvrednejši del spornega premoženja predstavlja hiša v drugi državi - Republiki Hrvaški, pa od sodišča druge stopnje vseeno ni zahtevala odločitve o razveljavitvi prvostopne sodbe in zavrženju tožb, kolikor se nanašajo na premoženje v Republiki Hrvaški - opremo v hiši, hišo in parceli (2. odst 369. člena v zvezi z 3. točko 2. odst. 354. člena ZPP), torej odločitve, da v tem delu ni podana jurisdikcija domačega sodišča; to ne kljub dejstvu, da je drugostopno sodišče odločalo že po 25.6.1991 - to je po osamosvojitvi Republike Slovenije od bivše države SFRJ. Za oceno pristojnosti domačega sodišča so namreč odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči (81. člen ZUKZ). Po določilu 1. odst. 194. člena ZPP začne teči pravda z vročitvijo tožbe tožencu. Ob vročitvi tožb in nasprotnih tožb tožniku oz. toženki (dne 13.3.1990 oz. 4.4.1990 - glej podatke na l. št. 3 in l. št. 8) sta bili Republika Slovenija in Republika Hrvaška še del bivše države SFRJ; zakonskih določil o mednarodni pristojnosti takrat torej še ni bilo mogoče upoštevati. Zato je sodišče prve stopnje lahko o vseh zahtevkih odločilo kot pristojno sodišče, po pritožbi obeh strank pa je drugostopno sodišče presojalo pristojnost sodišča prve stopnje na podlagi dejstev nastalih do začetka teka pravd po tožbah oz. nasprotnih tožbah pravdnih strank; torej je moralo upoštevati tudi dejstvo, da sta bili v trenutku začetka pravd obe republiki še del enotnega pravnega sistema biv. države SFRJ.2