Jedro

S sklenitvijo izvensodne poravnave o tožbenem zahtevku po pravnomočnosti vmesne sodbe o temelju tega zahtevka in po umiku tožbe po tej poravnavi je nastala specifična procesna situacija. Ker je poravnava zajela tudi višino tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče moralo najprej odločiti o vprašanju, ali ima tožena stranka še vedno pravni interes za odločanje o temelju tožbenega zahtevka. Takšen interes bi nedvomno imela, če bi tožeča stranka umaknila le del tožbenega zahtevka, ali pa če bi med pravdnima strankama iz tega škodnega dogodka obstajali še kakšni drugi zahtevki, ki bi bili med strankama sporni.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala dne 3.7.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče iz spisovnih podatkov ugotavlja, da je tožeča stranka dne 15.2.1995 umaknila tožbo na plačilo 227.130,00 SIT proti toženi stranki. V umiku tožbe je navedla, da sta pravdni stranki dne 7.2.1995 sklenili izvensodno poravnavo. Zato je sodišču predlagala, da naj ustavi pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je istega dne, tj. 15.2.1995 izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da je pravdni postopek z umikom tožbe končan. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da glede na izvensodno poravnavo šteje, da se tudi tožena stranka z umikom tožbe strinja. Ker je tožena stranka ta sklep dobila 16.2.1995, revizijo zoper drugostopno sodbo pa je vložila 15.2.1995, je revizijsko sodišče z dopisom pozvalo prvostopno sodišče, da naj ugotovi, ali tožena stranka vztraja pri reviziji ali ne. Z dopisom dne 16.10.1995 je tožena stranka sodišču sporočila, da v celoti vztraja pri vloženi reviziji. Pravni interes za revizijo ni obrazložila, prav tako pa se zoper sklep o končanju postopka z dne 15.2.1995 ni pritožila.

S sklenitvijo izvensodne poravnave o tožbenem zahtevku po pravnomočnosti vmesne sodbe o temelju tega zahtevka in po umiku tožbe po tej poravnavi je nastala specifična procesna situacija. Ker je poravnava zajela tudi višino tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče moralo najprej odločiti o vprašanju, ali ima tožena stranka še vedno pravni interes za odločanje o temelju tožbenega zahtevka. Eden od razlogov, zaradi katerega revizija ni dovoljena, je namreč tudi pomanjkanje pravnega interesa (2. odstavek 389. člena ZPP).

Pravdni stranki sta sklenili izvensodno poravnavo dne 7.2.1995. Prav zaradi te izvensodne poravnave je tožeča stranka umaknila tožbo. Umik tožbe zajema cel tožbeni zahtevek, to je plačilo celotnega vtoževanega zneska 227.130,00 SIT s pripadki. Tožena stranka svojega interesa za nadaljevanje pravdnega postopka ni utemeljila. Takšen interes bi nedvomno imela, če bi tožeča stranka umaknila le del tožbenega zahtevka, ali pa če bi med pravdnima strankama iz tega škodnega dogodka obstajali še kakšni drugi zahtevki, ki bi bili med strankama sporni. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožeča stranka proti toženi uveljavljala še kakšen zahtevek iz tega škodnega dogodka. Tožena stranka se tudi ni pritožila zoper sklep z dne 15.2.1995, s katerim je sodišče postopek končalo, in v katerem je ugotovilo, da se tudi tožena stranka z umikom strinja. Revizijsko sodišče si zato lahko pavšalni dopis tožene stranke, da v celoti vztraja pri reviziji, razlaga le tako, da želi doseči pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o sorodstveni klavzuli.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšen pravni interes ni pravno odločilen za dovoljenost revizije v tem pravdnem postopku. Tudi revizijsko sodišče sme odločati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP) oziroma, če tega zahtevka ni več, le tedaj, če zakon zaradi varstva nasprotne stranke to posebej predpisuje. Tako bi revizijsko sodišče moralo odločati o reviziji tožene stranke, če bi tožeča stranka umaknila tožbo potem, ko bi tožena stranka plačala vtoževani znesek na podlagi pravnomočne sodbe. Če bi z revizijo uspela, bi namreč lahko zahtevala povrnitev plačanega zneska. Če pa je med pravdnima strankama prišlo do izvensodne poravnave, takšne pravice tožena stranka nima. Če pa je nima, tudi ne more uspešno vztrajati pri vloženi reviziji. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi 392. člena v povezavi z 2. odstavkom 389. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.