Jedro

Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.

Izrek

Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. in obdolženo B. B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi vsak storila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2.Zoper del sodbe, ki se nanaša na obdolženo B. B. se je pritožil obdolženi A. A. brez navedbe pritožbenih razlogov in predloga pritožbenemu sodišču. Iz pritožbe pa je razbrati, da se zavzema za razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obdolženko.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnik ne more biti uspešen z navedbami, da je bil z modifikacijo obtožnice seznanjen šele na glavni obravnavi dne 20. 5. 2024, ter da se z njo ne strinja, saj gre za bistveno spremembo okoliščin, ki so bile tekom obravnav že ugotovljene. Po določbi prvega 344. člena ZKP sme namreč tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožnico, če med dokaznim postopkom spozna, da se je spremenilo dejansko stanje. V skladu z navedenim določilom je postopala tudi višja državna tožilka, ko je po izvedenem dokaznem postopku obtožnico spremenila na način, da se je odslej obdolženi B. B. očitalo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Takšno spremembo je na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2024 (kjer sta bila navzoča tudi obdolženec in njegov zagovornik) podrobno pojasnila, ker pa se ta nanaša na isti historični dogodek, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je v izpodbijani sodbi odločilo na podlagi spremenjene obtožnice. Pritožnikove trditve o hudih telesnih poškodbah, ki jih je utrpel ter zavzemanje za drugačno pravno opredelitev obdolženki očitanega kaznivega dejanja, je zato brez uspeha.

5.Z navedbami, da je v postopku predlagal pričo C. C., ki pa za sodišče ni bila sprejemljiva, pritožnik smiselno nakazuje na kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretno zadevo pravno relevantna dejstva. Sodišče sme med drugim zavrniti dokazni predlog, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo. Tako je utemeljeno postopalo tudi sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo zaslišanje obdolženceve mame C. C., ki bi naj izpovedala o povodu obdolžene B. B. za napad na pritožnika, saj je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ob sami interakciji med pritožnikom in obdolženko ni bil nihče prisoten, tako pa tudi C. C. o sami zadevi ne bi vedela povedati nič drugega kot to kar ji je povedal pritožnik.

6.V osrednjem delu pritožbe pritožnik graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z izrekom oprostilne sodbe obdolženki, saj je z njene strani prejel hujše telesne poškodbe, katerih posledice še danes čuti. Prav tako sodišče ni upoštevalo predloženih fotografij, iz katerih so razvidne poškodbe, modrice in ugrizi.

7.Ni mu mogoče pritrditi. Vsa odločilna dejstva, zagovore obeh obdolžencev in zbrane dokaze je namreč sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi pa pravilno zaključilo, da ni moglo s potrebno gotovostjo ugotoviti poteka dogodkov obravnavanega dne in ovreči navedb obeh obdolžencev, da sta ravnala v silobranu, zato je oba obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe. Prepričljive in tehtne razloge izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

8.V obravnavani zadevi je nedvomno, da so med obdolžencema obstajala nesoglasja, ter da je tudi dne 7. 6. 2021 med njima prišlo tako do verbalne kot tudi fizične interakcije, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi poškodbe vsakega od njiju, kot so navedene v izreku izpodbijane sodbe, so bile potrjene s strani sodnih izvedencev mag. D. D. in dr. E. E.. Vendar pa ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu. Pritožnik tudi ne more biti uspešen s svojo interpretacijo obdolženkinega zagovora, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja le, da mora biti krivda v kazenskem postopku dokazana z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma), čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9.Neutemeljeno je pritožbeno prizadevanje za zaslišanje priče F. F., saj dejstvo, da priča ni izpovedovala kot je pričakoval pritožnik, ne more biti razlog za njeno ponovno zaslišanje. Preostala pritožbena navajanja glede predkaznovanosti obdolženke in priče G. G., pa je oceniti kot popolnoma nerelevantna, zato se pritožbeno sodišče do slednjih ni podrobneje opredeljevalo.

10.Po obrazloženem, ko pritožnik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 344, 344/1, 358, 358-3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 122, 122/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.