Jedro

Na tožniku je dokazno breme, da ni razpolagal za izgubo kritnih zavarovalnih pravic. On mora dokazati, da v času nezgode ni bil vinjen, če se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena.

Pritožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da ji mora plačati 160.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 1997 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške v znesku 95.235,00 SIT.

Zoper sodbo se je toženec pritožil iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče tako spremeni sodbo sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Trdi, da sodišče ni pravilno uporabilo določila I. odst. 3. čl. točka c Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki določa razloge za izgubo pravice do zavarovanja. Iz ugotovljenega dejstva, da toženec ni takoj po nesreči obvestil policije, je sodišče nepravilno sklepalo, da se je s tem izmaknil preiskavi alkoholiziranosti in zaradi česar je štelo, da je vozil pod vplivom alkohola. Izpostavlja, da je policist B. T. kot priča izpovedal, da v primerih, ko gre za manjšo premoženjsko škodo od udeležencev prometne nesreče ne zahtevajo preizkusa alkoholiziranosti. Policista sta toženca obiskala na njegovem domu in jima je toženec celo povedal, da na kraju nesreče ni počakal, ker je bil vinjen. Zato bi skladno z Zakonom o varnosti cestnega prometa bila policista dolžna odrediti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Tega pa nista storila. Le če bi toženec odklonil policistoma poskus alkoholiziranosti, bi se lahko štelo, da je vozil pod vplivom alkohola. Toženec ne more nositi krivde, ker policista nista ravnala skladno z zakonom. Dokler tožencu z ustreznim preizkusom alkoholiziranosti, ki so ga dolžni odrediti policisti, ni dokazano, da je vozil pod vplivom alkohola, ni mogoče šteti, da je v času nesreče res vozil vinjen.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Po čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v zvezi s čl. 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju se glede na to, da je bil pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdan izpodbijani sklep, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (ZPP/77-90).

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta v pogodbenem odnosu. Sklenili sta pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in obe pristali na pogodbene pogoje, ki so vsebovani v Pogojih za zavarovanje A0 95. Zavarovalnica se je zavezala, da bo povrnila škodo, ki je posledica uveljavljenih odškodninskih zahtevkov tako, kot je pogojeno v čl. 1 Zavarovalnih pogojev. V členu 2 so določene nezavarovane nevarnosti, v členu 3 pa je določeno, v katerih primerih zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice. V točki c III. odstavka 3. člena Pogojev je določeno, da izgubi zavarovalne pravice zavarovanec, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov. Šteje pa se, da je voznik pod vplivom alkohola med drugim, če se v prometni nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti, oziroma ali jo odkloni.

Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v dokaznem postopku z zaslišanjem toženca, prič, pregleda policijskega zapisnika o ogledu kraja nezgode in zapisnika tožeče stranke o škodi na poškodovanem vozilu ter računu o popravilu škode ter po specifikacijah tega računa A. C., je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke.

Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec izgubil zavarovalne pravice v smislu 3. člena citiranih pogojev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo - o čemer ni spora - da je toženec s svojim vozilom zadel v parkirano vozilo oškodovanke in da je kraj prometne nezgode zapustil, ne da bi o nezgodi obvestil policijo ali lastnico avtomobila. Kot povzročitelja nezgode ga je našla policija in iz predloga za uvedbo postopka o prekršku je razvidno, da je sam policistoma povedal, da je upravljal vozilo, s katerim je bil povzročen škodni dogodek in da ni počakal na kraju nezgode, ker je bil precej vinjen. Vinjenosti toženec ni tekom postopka zanikal, trdil je le, da mu ni dokazana, ker policija ni zahtevala pihanja niti odvzemanja krvi zaradi preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na določilo Pogojev, da se šteje, da je bil voznik vinjen, če se umakne s kraja nezgode. Pravilno je ocenilo, da je na tožencu dokazno breme, da ni razlogov za izgubo kritnih pravic. On mora torej dokazati, da ni bil vinjen v času nezgode in ne policija, da je bil vinjen. Sam bi moral poskrbeti, da se izogne izgube kritnih pravic - torej počakati na kraju samem, s čemer bi preprečil predpostavko, da je bil vinjen, ker je zapustil kraj nezgode. Drugačne pritožbene trditve tožene stranke so zmotne.

Kar zadeva višino zatrjevane terjatve, je sodišče upravičeno štelo, da je glede na listinsko dokumentacijo bila oškodovanki poravnana dejanska škoda. Policisti so ugotovili, da je bilo vozilo oškodovanke poškodovano. V zapisniku o poškodbi vozila tožeče stranke z dne 7. 5. 1996 so poškodbe opisane, račun A. C. z dne 6. 6. 1996 pa se nanaša na te poškodbe. Izdajni list materiala in razčlemba storitev je računu priložena. Toženčeve trditve o tem, da bi naj bil material za popravo avtomobila pri A. Š. bistveno nižji, niso z ničemer dokumentirane in zato ne morejo izpodbiti verodostojnosti naštetih dokumentov o višini škode, nastale v škodnem dogodku.

Na podlagi opisanega pritožba toženca ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (čl. 368 ZPP/77).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel po čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP/77 trpi sam svoje pritožbene stroške.