Jedro

Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 4.669,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2021 dalje.

II. V presežku (glede zneska 90.339,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2020 dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.669,19 EUR od 30. 5. 2020 do 26. 8. 2021) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožnik je dolžan plačati 95 odstotkov odvetniških stroškov toženke, toženka pa je dolžna plačati 5 odstotkov odvetniških stroškov tožnika in v celoti stroške za izvedbo dokazov, ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom.

IV. Toženka je zavezanka za plačilo 5 odstotkov sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje."

II.V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, naj tožniku plača 6.822,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2021 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (razliko do vtoževanega zneska 95,008,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2020 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 30. 5. 2020 do 26. 8. 2021) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki plača 92,82 % njenih stroškov postopka (III. točka izreka), toženki pa naj tožniku plača 7,18 % njegovih stroškov postopka (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, naj v korist državnega proračuna plača 7,18 % stroškov postopka, ki so nastali od 12. 9. 2024 do konca postopka na prvi stopnji (V. točka izreka). Odločilo je še, da gredo stroški postopka tožnika, ki so nastali od 12. 9. 2024 do konca postopka na prvi stopnji, v 92,82 % v breme državnega proračuna (VI. točka izreka) in kot zavezanko za plačilo 7,18 % sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje določilo toženko (VII. točka izreka).

2.Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Navaja, da je dokazno breme o njegovem prispevku k nastanku škode na toženki, ki bi morala dokazati, da so mu bili na razpolago varnostni pasovi in lestve. Za dokazovanje tega dejstva zaslišanje prič ni primerno dokazno sredstvo. Toženka ni dokazala z listinami, da so bile lestve na razpolago. V knjigi ukrepov je zapis, da manjkajo lestve. Predlagal je postavitev izvedenca varstva pri delu za dokazovanje strokovnega dejstva, da na gradbišču ni bilo lestev. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga mu je bilo onemogočeno dokazovanje. Odstranjevanje opaža na višini brez uporabe lestev je bil ustaljen način dela pri toženki, delavci pa so opravljali delo pod časovnim pritiskom. Ker toženka ni izvajala ustreznih varnostnih ukrepov, opozarjala delavcev na nepravilen način dela in jih nadzorovala, je tolerirala prakso nevarnega dela. Glede na navedeno je tožnikov prispevek 40 % pretiran in v nasprotju s sodno prakso (III P 2777/2017). S povzemanjem izpovedi posameznih prič nasprotuje dokazni oceni glede razpoložljivosti in uporabe lestev na gradbišču. Pri določitvi prispevka tožnika sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil 100-odstotni temelj priznan z izplačilom celotne zavarovalne vsote. Glede odmere odškodnine navaja, da odločitve, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niso primerljive. Izpostavlja svojo starost ob poškodbi (33 let). Povzema svojo izpoved in opozarja na judikate VSRS II Ips 97/2009, II Ips 275/2007 in II Ips 10/2014. Sodišče prve stopnje je navedlo napačen podatek o višini povprečne neto plače v RS. Glede odločitve o stroških postopka navaja, da skladno s prvim odstavkom 38. člena ZDSS-1 toženka krije celoten strošek izvedenca. Napačen je izračun uspeha strank v postopku na prvi stopnji. Upoštevaje konkretne okoliščine primera bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank vrednotiti ločeno "po temelju" in "po višini". Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo njeno soodgovornost za delovno nezgodo, s tem ko je ugotovilo, da na gradbišču ni bilo varnostnih pasov. Neutemeljeno ni sledilo izpovedim A.A., Romana Lešnjaka in takratne zakonite zastopnice toženke C.C., ki niso zainteresirani za izid spora. Upoštevalo je izpovedi D.D., ki je tožnikov svak, in prič, ki so s tožnikom skupaj delali in stanovali. Toženka je predložila račune o nakupu varnostnih pasov. Glede na časovno odmaknjenost dogodka je logično, da se priče ne spomnijo lokacije in števila varnostnih pasov. Če bi tožnik uporabil lestev in počakal na napotitev na razopaževanje notranjosti dvigalnega jaška ter ustrezno pripravo delovišča, se ne bi poškodoval. Od povprečnega delavca ni mogoče pričakovati, da prosto pleza po opažu, zlasti če ima na voljo lestev. V tovrstnih primerih prispevek delavca k nastanku škode običajno znaša 50 % ali več (VIII Ips 46/2020). Sodišče prve stopnje je od odmerjene odškodnine odštelo le znesek 42.000,00 EUR, čeprav ga je dolžno valorizirati po uradni dolžnosti. Valorizirani znesek akontacije na dan izdaje sodbe znaša 52.290,00 EUR. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnik in toženka v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5.Pritožbi sta delno utemeljeni.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno in dokazno podprto zaključilo, da se je tožnik poškodoval pri delu tako, kot je zatrjeval v drugi pripravljalni vlogi, čeprav je prvotno navajal, da je padel z gradbenega odra, ki ni imel ograje. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri odstranjevanju opaža v notranjosti dvigalnega jaška, ko je splezal po rebrih opaža in pri vijačenju padel z višine 3,5 m. Izpostavilo je neprerekano dejstvo, da v notranjosti jaška, kjer je padel tožnik, (še) ni bilo gradbenega odra, zaradi česar ni sledilo opisu dogodka v uradnih zaznamkih policije. Ne drži pritožbena navedba toženke, da je mogoče padec tožnika pripisati nesrečnemu naključju, saj je bilo ugotovljeno, da bi ga ukrepi varstva pri delu lahko preprečili.

7.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanske ugotovitve, da tožnik v času delovne nezgode na gradbišču ni imel na voljo varnostnega pasu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo A.A. in B.B. Takratna zakonita zastopnica C.C. pa je le na splošno izpovedovala, da je bila zagotovljena varovalna oprema. Pavšalna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim prič, čeprav so s tožnikom delali in stanovali ter je skupinovodja D.D. tožnikov svak. Te okoliščine same po sebi še ne dokazujejo neverodostojnosti prič. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, računi o nakupu varnostnih pasov sami po sebi ne dokazujejo njihove dejanske razpoložljivosti na spornem gradbišču v času nezgode. Ob pravilni ugotovitvi, da je skupinovodja odredil tožniku razopaževanje notranjega dela dvigalnega jaška, je neutemeljeno pritožbeno opozorilo toženke, da bi moral tožnik počakati na dejansko napotitev na delo v notranjosti dvigalnega jaška in ustrezno pripravo tega delovišča.

8.Materialno dokazno breme za dejstva, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti, je na strani toženke. Toženka je tista, ki je morala dokazati, da je tožnik s tem, ko za delo na višini ni uporabil lestve, prispeval k nastanku škode, kar ji je tudi uspelo. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da zaslišanje prič ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje obstoja lestev na gradbišču. Za ugotovitev tega spornega dejstva je zaslišanje prič popolnoma primeren dokaz. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem prič. Da je bila tožniku omogočena uporaba lestev na gradbišču v času delovne nezgode, so kljub njegovi drugačni izpovedi tožnika skladno potrdili tožnikov svak, B.B., E.E. in F.F. Tega dokaznega zaključka ne ovrže pritožbeno povzemanje izpovedi nekaterih drugih prič in sklicevanje na zapis v knjigi ukrepov o tem, da manjkajo lestve.

9.Pritožbeno sodišče pritrjuje zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporno, ali so bile lestve v času delovne nezgode na gradbišču. Slednje mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca.

10.Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik v času delovne nezgode delal pod časovnim pritiskom. Pritožbeno poudarjanje tožnika, da so delavci na splošno opravljali delo tudi pod časovnim pritiskom, predstavlja neutemeljeno prilagajanje oziroma dopolnjevanje dejanske podlage sodbe.² Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in je bil strokovno usposobljen za izvajanje betonskih del na objektu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini. Pri tej oceni ni spregledalo pritožbene navedbe toženke, da se pri odločanju o deljeni odgovornosti v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS strožje presoja neskrbnost delavca pri uporabi varnostnih sredstev,³ vendar je določitev deleža prispevka odvisna od konkretnih pridruženih okoliščin primera. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na višino prispevka oškodovanca v zadevi opr. št. III P 2777/2017, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani spremenilo s sodbo opr. št. I Cp 2017/2023. Dejstvo, da je zavarovalnica, pri kateri ima toženka zavarovano odgovornost, izplačala maksimalno zavarovalno vsoto, samo po sebi ne pomeni, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna za delovno nezgodo.

11.Odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmeri ob upoštevanju načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo pomeni odmero pravične denarne odškodnine glede na trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo, kot je opredeljeno v drugem odstavku 179. člena OZ, pa zahteva, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

12.Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo odmerilo 69.000,00 EUR odškodnine - 32.000,00 EUR (od zahtevanih 32.000,00 EUR) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR (od zahtevanih 5.000,00 EUR) za strah, 32.000,00 EUR (od zahtevanih 70.000,00 EUR) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 6.000,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR) za duševne bolečine zaradi skaženosti. Odmerjenih 69.000,00 EUR predstavlja 42,41 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja.

1.Tožnik, ki je po poklicu ključavničar, je bil ob škodnem dogodku 17. 9. 2016 star skoraj 33 let. Utrpel je zlom spodnjega dela golenice z zlomom mečnice. Vse škodne posledice, ki jih tožnik v pritožbi ponavlja, je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz izpodbijane sodbe izhaja, da ima tožnik zatrjen zgornji in spodnji skočni sklep, sile se pri gibanju z obremenjevanjem noge pri hoji prenašajo na nart in stopalo. Oteka mu noga. Hodi lahko do 1 km po urejenem terenu, krajšo hojo po neravninah in stopnicah zmore le z velikimi napori. Ne zmore počepniti in delati v počepu. Težkih fizičnih del ne zmore. Težjih gospodinjskih in gospodarskih del ne more izvajati, lažja izvaja s povečanimi napori. S športno rekreativnimi dejavnostmi se ne more ukvarjati, prikrajšan je v družabnih aktivnostih; ker na levi nogi ne more stati, je oviran tudi pri oblačenju in izvajanju telesne higiene. Težjih bremen ne more prenašati, tako da je oviran tudi pri oskrbovanju. Bergel po koncu zdravljenja po pojasnilu izvedenca ne uporablja več. Omejen je pri vožnji avtomobila. Tožniku je priznana III. kategorija invalidnosti. Odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (32.000,00 EUR oziroma približno 16 povprečnih neto plač) je glede na navedene ugotovitve ustrezna. Višji zahtevani znesek (70.000,00 EUR) iz tega naslova je pretiran in ga ne utemeljuje sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik. V zadevi II Ips 97/2009 je oškodovanec zaradi škodnega dogodka postal invalid I. kategorije invalidnosti. Že zato materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe ni mogoče graditi na primerjavi s podatkom o višini odškodnine v navedeni zadevi. Zadeva II Ips 275/2007, v kateri je oškodovanec utrpel zlom desne mečnice, dvojni zlom leve mečnice, zlom IV. stopalnice desnega stopala, zlom IV. in V. rebra desno, zlom končnega členka palca desnega stopala, izbitje levega in desnega zgornjega podočnika ter udarnino glave z raztrganinami in hujšo obliko pretresa možganov, ni primerljiva po obsegu posledic in vrsti poškodb, zato s tem primerom ni mogoče utemeljevati zvišanja odškodnine. V obeh navedenih zadevah je revizijsko sodišče odločalo le o reviziji tožeče stranke in tako presojalo, ali je odškodnina odmerjena prenizko, ne pa tudi, ali je morda odmerjena previsoko. Tudi kasnejša zadeva II Ips 10/2014, v kateri je bil oškodovanec zaradi škodnega dogodka razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, je neprimerljiva po obsegu posledic in vrsti poškodb. Glede na obrazloženo tožnik ni izkazal odstopa od ustaljene sodne prakse na ravni enotne odškodnine.

2.Utemeljen je pritožbeni očitek toženke o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neupoštevanja valorizacije. Ustaljeno stališče sodne prakse4 terja, da se pred sodnim postopkom plačani znesek akontacije od odmerjene odškodnine odšteje v valoriziranem znesku. Sodišče odmeri denarno odškodnino po cenah v času izdaje sodne odločbe; pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). Ker je v obravnavanem primeru realna vrednost zneska, ki ga je izplačala zavarovalnica, pri kateri ima toženka zavarovano svojo odgovornost, v času izdaje sodne odločbe v januarju 2026 drugačna kot v času njenega izplačila, bi moralo sodišče prve stopnje znesek 42.000,00 EUR najprej valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ga šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da pomeni valorizacija uporabo materialnega prava, zato jo sodišče opravi po uradni dolžnosti.5 Valorizirana vrednost zneska 42.000,00 EUR na dan izdaje prvostopenjske sodbe glede na podatke Statističnega urada RS znaša 52.290,00 EUR.

3.Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 69.000,00 EUR in za premoženjsko škodo v višini 12.370,27 EUR oziroma skupaj 81.370,27 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 30 % in po odštetju valoriziranega zneska 52.290,00 EUR je tožnik upravičen še do 4.669,19 EUR odškodnine.

4.Glede na navedeno tožnikov uspeh v sporu znaša 5 %, toženke pa 95 %. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank vrednotiti ločeno "po temelju" in "po višini". Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v sporih zaradi plačila odškodnine. Poleg tega so v obravnavani zadevi zaradi postavitve izvedenca medicinske stroke višji stroški postopka povezani z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka po višini.6

5.Stroški z izvedbo dokazov so nastali neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine in se glede na določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu. Navedeno pomeni, da je toženka dolžna kriti celoten strošek izvedbe dokazov, medtem ko se ostali stroški postopka določijo po načelu uspeha iz 154. člena ZPP.

6.V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje s sklepom odmeriti še stroške postopka po višini, upoštevaje dodeljeno brezplačno pravno pomoč tožniku za čas od 12. 9. 2024 do konca postopka na prvi stopnji.

7.Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je v nespremenjenem delu pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8.Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stranki sta s pritožbama uspeli v približno enakem delu, odgovora na pritožbo pa nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve in tako nista bila potrebna (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP, drugi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).