Jedro

Višje delovno in socialno sodišče je v podobnih primerih odločilo, da ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi po 73. členu ZDR‑1 določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo ničnosti sklepa o odpoklicu kot predhodno vprašanje, saj rešitev tega vprašanja, tudi če bi se ugotovilo, da je sklep o odpoklicu ničen, ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: - ugotovitev, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, sklenjene dne 1. 1. 2010 med tožnikom in toženo stranko, z dnem 7. 9. 2012 nezakonito ter da pogodba z dnem 7. 9. 2012 ni prenehala veljati; - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 9. 2012, temveč je še naprej trajalo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe do 16. 6. 2014; - da sodišče naloži toženi stranki, da za tožnika za čas od 7. 9. 2012 dalje do 1. 8. 2013 pri ZPIS RS uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 213.772,80 EUR, od navedenega denarnega povračila obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke v skladu z zakonodajo, tožniku pa plačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 9. 2012 dalje do plačila; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati mesečna nadomestila plače v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka ter plačati tožniku po odvodu davkov in prispevkov neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (tj. od 18. dne v mesecu za pretekli meseca) do plačila; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati v izreku sodbe navedene bruto zneske iz naslova nagrad za leto 2012 do 2014 ter regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014, bonitet za rabo službenega vozila in telefona, plačila kolektivnega prostovoljnega dodatnega zavarovanja, managerskega pregleda in izobraževanja ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi po odvodu davkov in prispevkov (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zakonitost sklepa o razrešitvi tožnika pravno pomembno vprašanje, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo presojati. Ni mogoče zavzeti splošnega stališča, da eno pravno vprašanje v razmerju do drugega pravnega vprašanja nikoli ni predhodno vprašanje. Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov, še posebej dokaza z zaslišanjem stranke, tožniku odvzelo možnost, da bi izpovedal o ključnih dejstvih, pomembnih za odločitev. Izpodbijana sodba je nezakonita, ker ima ničnost sklepa o razrešitvi učinek ex tunc, zakonitost sklepa pa zato nedvomno vpliva na zakonitost prenehanja delovnega razmerja. Ob pravilni interpretaciji sklenjene pogodbe o zaposlitvi in splošnih pravnih pravil nezakonita razrešitev tožnika kljub prenehanju funkcije predsednika uprave ne pomeni tudi prenehanja delovnega razmerja. Navaja, da ne glede na omejitev ex tunc učinka ničnosti sklepa zaradi zagotovitve pravne varnosti novo imenovanega člana uprave, to ne pomeni, da gre za splošno sprejeto stališče, da sklep ni ex tunc ničen. Ni nobenega prepričljivega razloga, da bi to specifično izjemo širili tudi na posledice, ki jih ima ničnost tega sklepa na delovnopravnem in odškodninskem področju. Nezakonito prenehanje funkcije ne more imeti za posledico zakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato bi bilo potrebno ugotoviti, ali je bil sklep, ki naj bi privedel do tega prenehanja, zakonit. Ker sodišče tega ni ugotavljalo, je napačno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa tudi ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja, zato je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta pogodbeni stranki prenehanje delovnega razmerja omejili le na zakonito razrešitev kot podlago za prenehanje delovnega razmerja, nezakonita razrešitev pa glede na pravilno interpretacijo pogodbe ne more imeti takih posledic. Potrebno je upoštevati, da kljub odsotnosti izrecne navedbe, da pogodba preneha le na podlagi zakonite razrešitve, je to vendarle implicitno del pogodbenega besedila. Ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča, da bi stranki, če bi hoteli prenehanje pogodbe omejiti le na zakonite razrešitve, morali to zapisati. Tudi če bi šteli, da pogodba izrecno ne določa pogoja zakonitosti razrešitve tožnika, temveč je prenehanje mandata tožnika "goli" pogoj, katerega izpolnitev pomeni izpolnitev pogojev za prenehanje delovnega razmerja, je potrebno upoštevati četrti odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem se šteje, da pogoj ni uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja povzroči stranka, v katere korist je bil določen. Meni, da ne gre za istovrstno dejansko stanje, kot v zadevah VDSS Pdp 899/2016 in Pdp 736/2017, prav tako pa ti odločbi ne upoštevata vseh pravnih vidikov razrešitve člana oziroma predsednika uprave s funkcije in vpliva razrešitve na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi šteli, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi, je tožniku v primeru, da je prenehanje posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke, potrebno priznati pravno varstvo v okviru odškodnine. Morebitna zakonitost samega prenehanja pogodbe o zaposlitvi namreč ne sanira dejstva, da je pogodba zakonito prenehala zaradi v osnovi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki je povzročilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče tega ni presojalo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker se ni opredelilo do ključnih dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, sodba pa je neobrazložena ter iz tega razloga nepravilna in nezakonita. Treba je tudi upoštevati, da je premoženjski del zahtevkov tožnika v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v svojem bistvu v vsakem primeru odškodninski (kot izhaja npr. iz sodbe in sklepa VSRS VIII Ips 8/2007 z dne 6. 11. 2007). Prav tako je izpodbijana sodba nezakonita, ker tožnik uveljavlja zahtevke, ki se delno nanašajo na čas, ko je bil pri toženi stranki še zaposlen in bi mu jih sodišče moralo priznati vsaj sorazmerno, za čas zaposlitve v letu 2012, četudi je bila razrešitev zakonita. Pri tem gre za zahtevka tožnika, s katerima zahteva obračun bruto zneskov, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo pripadajočih neto zneskov iz naslova nagrade za leto 2012 v znesku 41.373,01 EUR ter iz naslova neizkoriščene bonitete za izobraževanje v letu 2012 v znesku 7.000,00 EUR. Izpodbijana sodba je iz tega razloga neobrazložena, nepravilna in nezakonita.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba.

6. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti.

7. Tožnik je s toženo stranko dne 1. 1. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, z veljavnostjo za čas trajanja mandata, najdlje do 16. 6. 2014 (A1). V pogodbi je v 4. alinei prvega odstavka 17. člena določeno, da predsedniku uprave oziroma tožniku funkcija preneha z odpoklicem nadzornega sveta tožene stranke, s prenehanjem funkcije pa ugasnejo vse medsebojne pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Nadzorni svet tožene stranke je 7. 9. 2012 sprejel sklep o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke, istega dne pa je tožniku prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Sklep nadzornega sveta tožene stranke o tožnikovem odpoklicu s funkcije je bil v gospodarskem sporu s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru Pg 789/2012 razveljavljen. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Cpg 43/2015 z dne 20. 8. 2015 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa nadzornega sveta o odpoklicu iz razloga nesklepčnosti. Iz sklepa o odpoklicu namreč ne izhaja, da je bil tožnik odpoklican iz zakonsko določenih razlogov, kar pomeni, da je takšen sklep zaradi te napake lahko le ničen. Tega pa tožnik ni uveljavljal, saj je s tožbo, katere trditvena podlaga je bila nezakonitosti sklepa, kot posledico uveljavljal le razveljavitev sklepa. Navedeno je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo III Ips 23/2016 z dne 19. 9. 2017, saj je zavrnilo tožnikovo revizijo zoper pravnomočno sodbo v tej zadevi.

8. Višje delovno in socialno sodišče je v podobnih primerih (zadeve Pdp 762/2016, Pdp 763/2016, Pdp 899/2016 in Pdp 736/2017) odločilo, da ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo ničnosti sklepa o odpoklicu kot predhodno vprašanje, saj rešitev tega vprašanja, tudi če bi se ugotovilo, da je sklep o odpoklicu ničen, ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Vsi pritožbeni očitki v zvezi s tem so zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika. Zaslišanje ni bilo potrebno glede na pravilno stališče, da ugotovitev ničnosti odpoklica ne vpliva na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma da nima za posledico nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede drugih neizvedenih dokaznih predlogov pa so pritožbene navedbe povsem pavšalne. Pavšalna je tudi pritožbena navedba, da v zadevah Pdp 736/2016 in Pdp 899/2016 ne gre za istovrstno dejansko stanje, dejstvo pa je, da gre v teh primerih za podobno dejansko stanje ter torej za primerljivi zadevi. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo navedeno stališče o povezanosti med odpoklicem in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v obravnavani zadevi.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko tožnikovega zahtevka za reparacijo ni presojalo na podlagi določb o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Podlaga odškodninske odgovornosti je obstoj protipravnega ravnanja domnevnega povzročitelja škode. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved zakonita, ravnanje tožene stranke v okviru presoje obravnavanega primera (spor iz pogodbe o zaposlitvi) ni bilo protipravno. V posledici odsotnosti ugotovljene protipravnosti ni nikakršne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke v obravnavanem postopku.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta pogodbeni stranki prenehanje delovnega razmerja omejili le na zakonito razrešitev kot podlago za prenehanje delovnega razmerja. Ker je sklep o odpoklicu zakonit oziroma je odpoklic veljaven, dokler ni pravnomočno ugotovljen za nezakonitega oziroma neveljavnega (glej Veliki komentar ZGD, 2. knjiga, Ljubljana, 2007, str. 363), pri čemer nezakonitost nima učinka ex tunc, so pritožbene navedbe o potrebnosti razlage, da pogodba o zaposlitvi v primeru nezakonitega odpoklica ne preneha, neutemeljene.

11. Res je sicer, da sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, v izpodbijani sodbi ni izrecno presojalo, ali je bil tožnik upravičen vsaj do sorazmernega dela vtoževanega tožbenega zahtevka iz naslova nagrade in iz naslova neizkoriščene bonitete za izobraževanje za leto 2012, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevka niti v tem delu nista utemeljena. Iz tožnikovih navedb v sodnem spisu izhaja, da se v letu 2012 izobraževanj ni udeležil. Tožnikove navedbe, da bi se izobraževanj udeležil, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo septembra 2012, pa ga ne upravičujejo do plačila za izobraževanja pred prenehanjem delovnega razmerja, ki se jih ni udeležil oziroma jih tudi ni plačal. Glede zahtevka za plačilo nagrade pa med strankama ni bilo sporno, da je tožnik sorazmerni kvantitativni del nagrade prejel. Glede kvalitativnega dela nagrade pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka uspela dokazati, da tožnik do tega dela nagrade ni upravičen, ker ga tudi drugi člani in predsednik uprave niso prejeli. Iz sklepa nadzornega sveta št. 263 (priloga B4), ki ga je predložila tožena stranka, izhaja, da za leto 2012 člani uprave niso upravičeni do kvalitativnega dela nagrade, saj je ta znašal nič. Navedeno potrjuje tudi predložen izračun višine nagrade za leto 2012 (priloga B18) za predsednika uprave A.A., imenovanega po tožnikovem odpoklicu. Iz izračuna višine nagrade izhaja, da je bil A.A. upravičen le do sorazmernega kvantitativnega dela nagrade, medtem ko do kvalitativnega dela zaradi sklepa nadzornega sveta št. 263 ni bil upravičen. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega ugotovilo, da je tožnikov zahtevek za plačilo iz naslova nagrade in iz naslova neizkoriščene bonitete za izobraževanje vključno z zahtevkom do sorazmernega dela nagrade in bonitete, pravilno zavrnjen, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP)