Jedro

Tožnik je sklep z dne 11. 6. 2008 prejel dne 14. 6. 2008 in v sklepu je bil pravilen pravni pouk glede zakonitega roka za pritožbo. V pritožbi, ki jo je podal dne 8. 7. 2008, tožnik ni navedel okoliščin, zaradi katerih skuša v pritožbi zoper izpodbijani sklep opravičiti zamudo. Zato tudi prvostopenjski organ pri odločanju ni mogel uporabiti določila 7. člena ZUP, saj ni mogel vedeti, da so podane dejanske okoliščine, ki bi uporabo tega določila zahtevale. Tožnik v pritožbi ni navedel vseh okoliščin, ki bi lahko aktivirale obveznost prvostopenjskega organa glede določila 7. člena ZUP in morebitne uporabe instituta vrnitve v prejšnje stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Pesnica je na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (UZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04, 126/07) in 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 in 126/07) po uradni dolžnosti izdala odločbo, da je tožnik za nedovoljen poseg v prostor, gradnjo lesenega montažnega objekta tlorisne velikosti 10 x 6 m, ki stoji na zemljišču s parc. št. 121/4, katastrske občine ..., dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 2.980,90 EUR na evidenčni račun UE Pesnica in da mora nadomestilo plačati v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe. Za neplačane zapadle obveznosti iz te odločbe tečejo od dneva zapadlosti zamudne obresti. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da je upravni organ razpisal ustno obravnavo in nanjo povabil inšpekcijskega zavezanca A.A., ki se je ustne obravnave dne 10. 6. 2008 tudi udeležil. V zvezi z nedovoljeno gradnjo je povedal, da je leseno montažno garažo postavil za parkiranje avtomobilov. Zaprosil je za spremembo rabe zemljišča iz kmetijskega v stavbno in upa da mu bo odobreno, saj so v neposredni bližini sama stavbna zemljišča. Ker to zemljišče v naravi predstavlja strm teren in je neprimerno za kmetovanje, je presenečen, da je v planskih aktih opredeljeno kot najboljše kmetijsko zemljišče. Upravni organ je v nadaljevanju ustne obravnave A.A. pojasnil, da bo v postopku izdal ustrezno odločbo.

Zoper odločbo z dne 11. 6. 2008 se je tožnik pritožil iz razloga, ker parcela št. 121/4 k.o. ... dejansko ne leži v območju najboljših kmetijskih zemljišč, saj se nahaja v komunalno opremljenem naselju, za katerega poteka sprememba namembnosti vrste rabe tega zemljišča. V pritožbi je navedel, da vlaga pravočasno in dovoljeno pritožbo.

Z izpodbijanim sklepom z dne 16. 7. 2008 je Upravna enota Pesnica na podlagi 240. člena ZUP tožnikovo pritožbo zavrgla kot prepozno. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 8. 7. 2008 vložil pritožbo zoper odločbo Upravne enote Pesnica, ki jo je prinesel osebno dne 8. 7. 2008. Izpodbijana odločba je bila stranki vročena dne 14. 6. 2008, kar je razvidno iz tega dne podpisane vročilnice kot dokaz o vročitvi odločbe. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči 15. 6. 2008, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel 30. 6. 2008. Zaradi tega je bilo treba na podlagi 2. odstavka 240. člena ZUP pritožbo zavreči kot prepozno.

Tožnik se je zoper izpodbijani sklep z dne 16. 7. 2008 pritožil in je v pritožbi navedel, da se je glede prejete odločbe posvetoval z gradbenim inšpektorjem g. B.B. in sicer dne 23. 6. 2008 ter ga prosil za podaljšanje roka izpolnitve obveznosti navedenih v upravni odločbi. Inšpektorja je razumel tako, da mu bo z njegove strani podaljšan rok do leta 2009, ko bo Občina Šentilj dokončala postopek sprejemanja občinskega prostorskega načrta. Takrat bodo zemljišča pridobila status gradbene parcele in bo gradnjo lesenega montažnega objekta legaliziral. Prav tako je gradbenega inšpektorja razumel, da se mu na omenjeno odločbo ni potrebno pritožiti. Šele kasneje je na Upravni enoti Pesnica izvedel, da je pritožba v takem primeru vsekakor potrebna. V pritožbi je tožnik organ obvestil, da je od 30. 6. 2008 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Ministrstvo je pritožbo tožnika v drugostopenjskem postopku zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi drugostopenjskega akta je navedeno, da je iz povratnice v spisu razvidno, da je bila navedena odločba organa prve stopnje A.A. vročena dne 14. 6. 2008. A.A. je pritožbo zoper navedeno odločbo vložil dne 8. 7. 2008 pri organu prve stopnje. Pritožba je bila vložena po preteku 15 dnevnega zakonitega pritožbenega roka (1. odstavek 235. člena ZUP), zato je prepozna. Poleg tega je v drugostopenjski odločbi navedeno, da je treba pritožniku pojasniti, da pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na navedeni sklep organa prve stopnje, niso predmet tega postopka in so zato neupoštevne.

Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjski sklep z dne 16. 7. 2008. V tožbi pravi, da se organa prve in druge stopnje sploh nista spuščala v vsebino zatrjevanj tožnika, ki je v pritožbi zoper sklep natančno navedel, da je pritožbo zamudil, saj je razumel nasvet gradbenega inšpektorja B.B. tako, da je s podaljšanjem roka po odločbi z dne 22. 4. 2008, vse urejeno in pritožba zoper sporno odločbo, sploh ni več potrebna. Pritožnik je bil v to prepričan, ker neuk ne pozna dela in sestave upravnih organov in je mislil, da gradbeni inšpektor deluje v okviru Upravne enote in da je odločanje upravne enote zato povezano in enakoznačno. Tako je kasneje še prejel sklep 06122771/2008 z dne 21. 8. 2008 o podaljšanju roka za ureditev dokumentacije glede namembnosti objekta, kar kaže, da je njegova zmota zares bila upravičena, da je bil v postopku pri Inšpektoratu OE Maribor in da, v kolikor bi tovrsten sklep bil sporočen Upravni enoti Pesnica, izpodbijana odločba, ne bi bila izdana. Ker je Republiški inšpektor vedel za tek postopkov, prav tako pa toženka, bi lahko in morala postopati po 4. odstavku 7. člena ZUP in poskrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Tožnik pa je inšpektorju razložil tek postopka, pri tem pa ga kljub obisku upravne enote in inšpektorja nihče ni poučil, da gre za dva ločena postopka vodena po dveh samostojnih organih in da dejanja v enem postopku nimajo avtomatsko vpliva na drug postopek, če tožnik tega ne uveljavlja v zakonitih postopkih. Tožnik meni, da je prav njegova nevednost in neukost tista, zaradi katere je zamudil rok in zato se mora varovati temeljna načela ZUP, vsebovana v 7. in 8. členu, ter tožbi ugoditi. Predlaga zaslišanje gradbenega inšpektorja B.B.. Predlaga, da sodišče sklep tožene stranke št. 351-121/2008 z dne 16. 7. 2008 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor odpravi in da se pritožba tožnika z dne 23. 6. 2008 šteje za pravočasno. Tožena stranka mora tožniku vrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ima prav, da je načelo varstva pravic strank pomembno splošno načelo upravnega postopka, zato mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki gredo stranki po zakonu (4. odstavek 7. člen ZUP) oziroma morajo upravni organi pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice (1. odstavek 7. člena ZUP). Vendar pa se stranka lahko upravičeno sklicuje na ta določila ZUP, kadar v zadostni meri izkaže oziroma dokaže potek dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki imajo za posledico aktiviranje navedene obveznosti upravnega organa. Sodišče ugotavlja, da tožnik v konkretnem primeru ni izkazal teh okoliščin. Tožnik ne zanika, da je sklep z dne 11. 6. 2008 prejel dne 14. 6. 2008 in tudi ni sporno, da je bil v tem sklepu pravilen pravni pouk glede zakonitega roka za pritožbo. V pritožbi zoper sklep z dne 11. 6. 2008, ki jo je podal dne 8. 7. 2008 osebno, tožnik sam navaja, da vlaga „pravočasno“ pritožbo, čeprav bi že takrat moral vedeti, da pritožba ni vložena pravočasno in bi moral poznati okoliščine, ki so pripeljale do zamude. V pritožbi z dne 8. 7. 2008 ni navedel okoliščin, zaradi katerih skuša v pritožbi zoper izpodbijani sklep opravičiti zamudo. Zato tudi prvostopenjski organ pri odločanju ni mogel uporabiti določila 7. člena ZUP, saj ni mogel vedeti, da so podane dejanske okoliščine, ki bi uporabo tega določila zahtevale. Po tožnikovih navedbah, naj bi namreč pojasnilo inšpektorja, da pritožba ni potrebna, tožnik dobil dne 23. 6. 2008, kar sicer v spisu ni dokumentirano (zapisnik inšpektorja z dne 23. 6. 2008); v pritožbi pa pavšalno navaja, da je „šele kasneje“ na upravni enoti izvedel, da je pritožba potrebna. To pomeni, da je za potrebnost pritožbe izvedel vsaj na dan vložitve pritožbe ali prej kot dne 8. 7. 2008, med tem ko je v pritožbi navedel, da je pritožba pravočasna. Tožnik torej sam v pritožbi ni navedel vseh okoliščin, ki bi lahko aktivirale obveznost prvostopenjskega organa glede določila 7. člena ZUP in morebitne uporabe instituta vrnitve v prejšnje stanje. Tožnik je te okoliščine navedel šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Drugostopenjski upravni organ bi sicer v skladu z določbo 2. odstavka 254. člena ZUP moral odgovoriti na ta ključen pritožbeni ugovor glede uporabe določila 7. člena ZUP drugače kot z golo navedbo, da ta ugovor ne more biti upoštevan. Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), ker tožnik ni že v pritožbi z dne 8. 7. 2008 opisal in (kasneje) tudi v zadostni meri izkazal okoliščin, ki bi zahtevale uporabo 7. člena ZUP. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 36. člena ZUS-1). Ta odločitev pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).