Jedro

Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločbe pristojnega organa, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim očitanim protipravnim ravnanjem in škodo.

Glede na to, da je pooblastilo za zastopanje državne odvetnice podano v 12. členu ZDOdv, je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da državna odvetnica, ki je v postopku zastopala toženko, za njeno zastopanje ni imela pooblastila in da bi jo moral za zastopanje toženke pooblastiti generalni državni odvetnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke uveljavljal plačilo odškodnine v višini 24.000.000 EUR (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 4.320,72 EUR toženkinih stroškov pravdnega postopka, ki jih mora plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba v izjemno obširnih pritožbenih navedbah zatrjuje, da kazenski postopek ni bil dovoljen, ker je obtožnico vložilo Specializirano državno tožilstvo (v nadaljevanju: SDT), ki z zakonom nikoli ni bilo ustanovljeno. Nepravilno je stališče sodišča o nerelevantnosti načina ustanovitve organizacije, v okviru katere delujejo državni tožilci. Prav tako je nepravilno stališče, da naj bi pri ustanovitvi SDT dejansko šlo za organizacijsko preoblikovanje Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala v samostojno državno tožilstvo, zato niti ni bil potreben poseben postopek ustanovitve SDT. Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo SDT smiselno ustanovljeno že s samim imenovanjem obstoja tega tožilstva v zakonu (ZDT-1) in da spada med državna tožilstva RS, je napačno. Sodišče ni moglo zaključiti, da se je postopek zoper tožnika vodil na podlagi obtožnice upravičenega tožilca. Obrazložitev sodišča je v tem delu nekonsistentna. Glede ostalih zatrjevanih nepravilnosti v kazenskem postopku se sodišče ni opredelilo in jih ni presojalo, s čimer je prekršilo njegove pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Izpodbijano sodbo je treba razveljaviti.

Sodišče je spregledalo zatrjevanja o obstoju kvalificiranih napak v kazenskem postopku, kar je podlaga za odškodninsko odgovornost države in mora v tem primeru odločiti civilno sodišče, saj lahko le ta presojajo obstoj morebitne kvalificirane napačne odločitve. Sodišče pa tega ni storilo in se do očitkov neobstoja kaznivega dejanja in do zastaranja sploh ni vsebinsko opredelilo. Zato je navedba, da ni uspel izkazati nobenega od očitkov o nezakonitem vodenju kazenskega postopka, preuranjena. Natančno je opredelil, zakaj šteje, da so dejanja zastarana in ne predstavljajo kaznivih dejanj, do tega pa se sodišče ni opredelilo, zato so mu bile prekršene pravice iz 14., 22. in 23. člena URS.

3. Uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, saj državna odvetnica v spis ni vložila pooblastila. Zato obstaja utemeljen dvom, ali je bila dejansko pooblaščena za toženkino zastopanje. Državna odvetnica nima zakonskega pooblastila za zastopanje države pred sodišči. Imela bi ga le, če bi bila pooblaščena s strani generalnega državnega odvetnika. Ker na prvi narok ni pristopila ustrezno zastopana toženka, bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo (318. člen ZPP). Državna odvetnica vlog, ki so bile v postopku vložene, ni podpisala, zato so nepopolne in bi jih moralo sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP zavreči, saj pomanjkljivosti niso bile sanirane.

4. Toženka na tožnikovo pritožbo ni podala odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je bil v kazenskem postopku, ki je zoper njega tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi X K 00000/2011, in v katerem je tožnik svojo krivdo priznal, obsojen storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ in kaznivega dejanja pranja denarja po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna zaporna kazen v trajanju 6 let in 6 mesecev. Tožnik zoper obsodilno sodbo ni vložil rednih in izrednih pravnih sredstev.

7. Tožnik vtožuje odškodnino zaradi protipravnega ravnanja državnega tožilca. Zatrjuje, da je v kazenskem postopku obtožnico vložilo SDT, ki kot organ ne obstaja in ni bilo ustanovljeno na podlagi zakona, zato je kazenski postopek potekal brez upravičenega tožilca. Vložena obtožnica je bila nedopustna, ker dejanja, ki so mu bila v njej očitana, niso kazniva dejanja in so bila zastarana.

8. Na podlagi določila 26. člena URS ima vsakdo pravico do povračila za škodo, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

9. Pritožbeni očitek o zmotnem zaključku sodišča, da je postopek potekal na podlagi obtožbe neupravičenega tožilca, je neutemeljen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je obtožni akt zoper tožnika vložil državni tožilec mag. A. A., ki je na podlagi Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pristojen za vložitev in zastopanje obtožnega akta pred pristojnim sodiščem. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je bilo SDT, katerega del je bil tožilec mag. A. A., ustanovljeno s samim imenovanjem tega tožilstva v 185. členu Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju: ZDT-1) in kot takšno predstavlja Državno tožilstvo RS, prav tako pa je ustanovitev SDT predvidena tudi v 219. členu ZDT-1. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da je kazenski postopek zoper tožnika potekal nezakonito, ker SDT z zakonom nikoli ni bilo ustanovljeno. Obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ustanovitev in obstoj SDT, ni nekonsistentna, kot zmotno meni pritožba. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je kazenski postopek zoper tožnika potekal brez upravičenega tožilca, saj je obtožbo zoper tožnika vložil državni tožilec mag. A. A., ki je za vložitev obtožnega akta in njegovo zastopanje pred sodišči tudi pristojen. Ustava RS v 135. členu določa, da je državni tožilec tisti, ki vlaga in zastopa obtožbe, enako določa 45. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter 19. člen ZDT-1. 10. Sodišče se je opredelilo do vseh konkretnih očitkov, ki jih je v okviru zatrjevanj o protipravnosti ravnanja podal tožnik. Ker je ugotovilo, da tožnik zoper obsodilno sodbo ni vložil rednih in izrednih pravnih sredstev, je pravilno zaključilo, da je med zatrjevanim obstojem nezakonitega ravnanja državnega tožilstva, ki je tožniku očitalo storitev že zastaranih in nekaznivih dejanj, ter nastankom zatrjevane škode prišlo do pretrganja vzročne zveze. Odškodninsko varstvo je sekundarne narave, kot pravilno ugotavlja sodišče. Oškodovanec1, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločbe pristojnega organa, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim očitanim protipravnim ravnanjem in škodo. Do tega je prišlo tudi v obravnavanem primeru. Pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče še podrobneje opredeliti do očitkov o neobstoju očitanih kaznivih dejanj in zastaranja, je zato neutemeljen.

11. Ostale nepravilnosti v kazenskem postopku je tožnik zatrjeval le posplošeno, zato se sodišču do njih ni bilo treba konkretneje opredeljevati. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, ki sodišču očita kršitev iz 14., 22. in 23. člena URS, kot tudi očitek o preuranjenosti ugotovitve, da nobenega od zatrjevanih očitkov o nezakonitem vodenju kazenskega postopka ni uspel izkazati. Do vseh pravno odločilnih navedb se je sodišče podrobno in obrazloženo opredelilo, zato tovrstni očitki niso utemeljeni.

12. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče pri sojenju zagrešilo kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker državna odvetnica v spis ni predložila pooblastila s strani generalnega državnega odvetnika in toženke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Zakon o državnem odvetništvu (ZDOdv) v prvem odstavku 12. člena določa, da Državno odvetništvo zastopa državo in državne organe pred sodišči v Republiki Sloveniji. Četrti odstavek 12. člena ZDOdv pa določa, da pri zastopanju subjektov iz tega člena državni odvetnik opravlja vsa procesna dejanja, kot jih je v postopku upravičena opravljati stranka ali udeleženec. Glede na to, da je pooblastilo za zastopanje državne odvetnice podano v 12. členu ZDOdv, je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da državna odvetnica, ki je v postopku zastopala toženko, za njeno zastopanje ni imela pooblastila in da bi jo moral za zastopanje toženke pooblastiti generalni državni odvetnik. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi očitek, da bi moralo sodišče zaradi zatrjevane kršitve zoper toženko izdati zamudno sodbo.

13. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da odgovor na tožbo in pripravljalne vloge, ki jih je v postopku vložila toženka, niso bile podpisane s strani državne odvetnice, zaradi česar bi jih moralo sodišče na podlagi 108. člena ZPP zavreči. Po pregledu odgovora na tožbo in ostalih pripravljalnih vlog, ki jih je v spis vložila toženka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile vse vloge podpisane. Zato očitek o nepopolnosti vlog, kar bi po mnenju tožnika terjalo zavrženje vseh toženkinih vlog, ni utemeljen.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VS RS II Ips 1014/2007, II Ips 879/2008