Jedro

Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa. Glede na navedeno je zaključek, ki ga je tožena stranka sprejela po preučitvi tožnikove prošnje in listin v spisu, da je zadeva očitno nerazumna, po presoji sodišča utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 17. 9. 2018 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi stopnji, in sicer za vložitev tožbe zoper odločbo Ministrstva za zdravje št. 012-4/2017/185 z dne 5. 9. 2018. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da mora biti za dodelitev BPP ugotovljeno kumulativno izpolnjevanje obeh predpisanih zakonskih pogojev, in sicer tako finančnega pogoja, ki se - glede na to, da je tožnik prošnji priložil odločbo Centra za socialno delo Ljubljana - Bežigrad št. 1231-2702/2018(23)/3 z dne 21. 6. 2018, na podlagi katere je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 6. 2018 do 31. 12. 2018, niti ni posebej ugotavljal, pač pa tudi objektivni pogoj iz 24. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po določbi 24. člena ZBP se namreč kot pogoj za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev BPP, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema določila 1. in 3. odstavka 24. člena ZBPP in po preučitvi prošnje ter predložene odločbe Ministrstva za zdravje, v zvezi s katero tožnik uveljavlja odobritev BPP, ugotavlja, da je tožnik pri Ministrstvu za zdravje vložil vlogo, s katero je zaprosil za posredovanje svojih oddanih semenskih celic, ki se hranijo v A.A., na gensko analizo Inštitutu za sodno medicino, zaradi dvoma tožnika, ali gre res za njegove semenske celice. Na podlagi obrazložitve navedene odločbe Ministrstva za zdravje, št. 012-4/2017/185 z dne 5. 9. 2018, ki jo v svoji obrazložitvi podrobno povzema, tožena stranka ugotavlja, da je bila z navedeno odločbo tožnikova vloga zavrnjena iz razloga, ker Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB, zlasti z določili 8. alineje 21. člena, 19., 30., 34., 35., 36. in 38. člena) razpolaganja z genskim materialom, kot ga je v svoji vlogi predlagal tožnik, ne dopušča, tožniku pa je bilo tudi pojasnjeno, da s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in zgodnjimi zarodki ni mogoče razpolagati ter da teh celic in zarodkov center, ki jih shranjuje, ne sme nikomur izročiti in da s temi celicami ne morejo razpolagati niti osebe, od katerih celice sicer izvirajo. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb, kot tudi iz navedene odločbe razvidnih razlogov in postopka, ko je mnenje glede tožnikove vloge pred izdajo navedene odločbe podala tudi Državna komisija za OBMP, tožena stranka ocenjuje, da je bila navedena odločitev pravilna in zakonita, saj tožnik kot prosilec za BPP nima verjetnega izgleda za uspeh s tožbo v upravnem sporu zoper navedeno odločbo, kar obenem pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

4. Tožnik v tožbi, ki jo je sodišče prejelo dne 11. 10. 2018, navaja, da se z zavrnilno odločitvijo tožene stranke ne strinja, saj sam nasprotno meni, da bi mu v tem primeru morala biti BPP odobrena vsaj za izdelavo pravnega mnenja glede upravičenosti postopka s strani odvetnika, češ da tožena stranka ne more odločati brez strokovnega znanja in analize BPP. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče razveljavi odločbo tožene stranke št. BPP 147/2018-5 ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Zakonodajalec je z določilom 1. odstavka 1. člena ZBPP opredelil namen zakona, ki ga je zasledoval z uveljavitvijo ZBPP, in sicer je namen zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. To pravico je zakonodajalec v prvi vrsti zagotovil državljanom Republike Slovenije z določilom 1. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP v skladu s standardi, ki so glede obsega in vsebine obrazložitve upravnega akta predpisani z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči (2. odstavek 34. člena ZBPP). Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP ugotavljajo ne le finančni pogoj, pač pa tudi drugi, tako imenovani objektivni pogoj, določen z določili 24. člena ZBPP, ki mora biti prav tako (kumulativno) izpolnjen za odobritev brezplačne pravne pomoči. Z določili ZBPP ni zagotovljen neomejen dostop do brezplačne pravne pomoči komurkoli, pač pa zgolj tistim prosilcem, ki izkažejo, da kumulativno izpolnjujejo vse predpisane zakonske pogoje, torej ne zgolj finančni oziroma premoženjski pogoj, ampak tudi objektivne pogoje po določilih 24. člena ZBPP glede zadeve, v zvezi s katero individualno uveljavljajo odobritev BPP. Tako je do BPP v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZBPP upravičena le oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči in ki istočasno izpolnjuje tudi predpisani objektivni zakonski pogoj po določilih 24. člena ZBPP. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se namreč kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Pri tem se, kot je pravilno poudarila že tožena stranka v svoji obrazložitvi, skladno s 3. odstavkom 24. člena ZBPP, šteje, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

8. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena izpodbijana odločba, utemeljena na 24. členu ZBPP, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč z dne 17. 9. 2018. 9. Sodišče po vpogledu izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predmetne sporne zadeve, ob upoštevanju izpostavljenih določil ZZNPOB, ki jih v svoji obrazložitvi tudi citira, ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ocenila, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP kumulativno vsi izpolnjeni. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za dodelitev BPP, to je objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, pa je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da zavrne tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 10. Pravilnosti takšnega zaključka tožene stranke namreč po mnenju sodišča ne more omajati zgolj posplošena tožbena navedba, češ da bi tožena stranka morala tožniku odobriti zaprošeno BPP. Tožnik namreč v tožbi ne ugovarja pravni argumentaciji in ugotovitvam tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, da je tožnik uveljavljal odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za zdravje št. 012-4/2017/185 z dne 5. 9. 2018. 11. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči, namreč kot rečeno, ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, temveč mora biti prav tako izpolnjen tudi vsebinski oziroma objektivni pogoj po kriterijih iz 24. člena ZBPP. Pravica do brezplačne pravne pomoči izrecno sicer ni določena v Ustavi, temveč se ta pravica uresničuje na podlagi in po postopku, ki je predpisan z določili ZBPP, v skladu s katerim je tožena stranka tudi v konkretnem primeru ugotavljala izpolnjevanje pogojev za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči in pri tem, glede na opisane okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo tudi iz listin predloženega upravnega spisa, pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja v konkretnem primeru ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po določilih 24. člena ZBPP, iz razlogov, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih sprejema, zato jih v svoji obrazložitvi, na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, ne navaja ponovno. Tožena je torej ob sklicevanju na določila 37. člena v povezavi s 1. in 3. odstavkom 24. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo prošnjo z dne 17. 9. 2018. Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa. Glede na navedeno je zaključek, ki ga je tožena stranka sprejela po preučitvi tožnikove prošnje in listin v spisu, da je zadeva očitno nerazumna, po presoji sodišča utemeljen. Tožnik v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, konkretno ne ugovarja, oziroma ni navedel prav nobenih pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila to, da je zadeva očitno nerazumna v smislu določil 24. člena ZBPP, navedeni zaključek pa zadostuje za ugotovitev, da ni izpolnjen eden izmed taksativno predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP izpolnjeni kumulativno, in sicer, da ni podan vsebinski pogoj za dodelitev zaprošene BPP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila svojo odločitev in se pri tem sklicevala tudi na konkretna relevantna dejstva, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa povzela v svoji obrazložitvi in jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Iz opisanih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter utemeljena z zadostnimi razlogi, ki omogočajo njen preizkus, in so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

12. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.