Jedro

Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jih zagotavljajo drugi predpisi (DZ, OZ, kazenska in prekrškovna zakonodaja), z ukrepi, izrečenimi v nujnem in hitrem postopku, zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Njegov namen ni kaznovalni, prav tako ne odškodninski. Zato pritožnica nima prav, ko sodišču očita, da bi moralo njeno ogroženost presojati predvsem skozi prizmo trditev o nastali škodi, ki jo utemeljuje z zdravniškimi izvidi, na katerih so povzetki njene subjektivne anamneze, in v tej smeri vrednotiti pomen ravnanj nasprotnega udeleženca. Posebna senzibilnost posameznika ne utemeljuje njegove večje dejanske ogroženosti in ne nudi podlage za širše posege v pravice nasprotnega udeleženca do svobode gibanja ali svobode izražanja, če to ni nujno potrebno za zaščito drugega udeleženca postopka.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdijo sklepi sodišča prve stopnje.

II.Udeleženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitve sodišča prve stopnje in povzetek pritožbenih navedb:

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z 22. 9. 2025 zavrglo predlog predlagateljice za podaljšanje ukrepov po ZPND1 (I. točka izreka) in sklenilo, da je dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v zvezi s podaljšanjem ukrepov, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2.Predlagateljica s pritožbo izpodbija stroškovno odločitev, s predlogom, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. Opozarja, da je predlog za podaljšanje ukrepov vložila pred odločitvijo o njihovi razveljavitvi, česar sodišče pri uporabi prostega preudarka ni upoštevalo. Določilo zakona je uporabilo v nasprotju z njegovim namenom ter okoliščin ni ocenilo celovito, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz sklepa ni razvidno, zakaj je sodišče določbo osmega odstavka 22.a člena ZPND uporabilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ter arbitrarno. Predlog za podaljšanje ukrepov je vseboval dejstva o novih nasilnih dejanjih in ga je sodišče v tem delu obravnavalo kot nov predlog, kar pomeni, da je bila vloga vložena pravočasno. Merilo uspeha s predlogom za podaljšanje ukrepov glede na navedeno ni na mestu. Sklep tudi ne vsebuje kriterijev, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da predlog predlagateljice ni bil uspešen. Razlogi so kontradiktorni, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Predlagateljica je z odločitvijo nesorazmerno finančno kaznovana, čeprav je sodišče ugotovilo, da obstajajo nova nasilna ravnanja, ki jih je potrebno obravnavati v novem postopku.

3.Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev.

4.S sklepom s 1. 12. 2025 je sodišče odločilo, da je predlagateljica v roku 8 dni dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v zvezi s predlogom za izrek ukrepov po ZPND s 24. 1. 2024 v višini 2.269,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, s predlogom, da ga pritožbeno sodišče tako spremeni, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita zmotno uporabo prostega preudarka, ki ga je uporabilo tako, da jo je finančno kaznovalo. Iz sklepa ni mogoče razbrati kriterijev, ki so sodišče vodili pri odločitvi. Poseženo je v njene ustavne pravice po 22., 25. in 34. členu Ustave RS.

6.Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev.

7.S sklepom z 19. 6. 2026 je sodišče zavrnilo predlog predlagateljice za izrek ukrepov po ZPND s 27. 1. 2025, in sicer, da se nasprotnemu udeležencu prepove približevanje naslovu bivanja predlagateljice na razdalji manj kot 200 m, približevanje in zadrževanje v bližini delovnega mesta predlagateljice na naslovu A., v času, ko je glede na njen urnik poučevanja na tem delovnem mestu, navezovanje stikov s predlagateljico na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb, ter vzpostavitev srečanja s predlagateljico. Zavrnilo je tudi predlog nasprotnega udeleženca za izrek ukrepov po ZPND z 2. 12. 2025, in sicer, da se predlagateljici za obdobje 12 mesecev prepove približevanje nasprotnemu udeležencu na razdaljo, manjšo od 100 m, navezovanje stikov z nasprotnim udeležencem na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo ali preko tretjih oseb, kot tudi socialnih medijev, ter vzpostavljanje srečanja z nasprotnim udeležencem. Sklenilo je, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

8.Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Sodišču uvodoma očita, da ni upoštevalo celotnega konteksta odnosa med udeležencema, njune pretekle čustvene ter osebne povezanosti in dejstva, da je med njunim razmerjem s strani nasprotnega udeleženca prihajalo do vzorca nadzora, pritiskov in drugih oblik nasilja, v katerem je utrpela tudi poškodbe. Zato bi moralo navedbam predlagateljice o posameznih pritiskih, opazovanjih, zalezovanjih in ustrahovanjih dati večji pomen. Ker celovite presoje ni opravilo, prav tako ni izhajalo iz dokaznega standarda verjetnosti, je odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je pomanjkljiva, saj sodišče ni obravnavalo vseh ravnanj nasprotnega udeleženca kot celote. Opustilo je svojo dolžnost, da predlagateljici kot žrtvi nasilja zagotovi ustrezno varstvo in prepreči njeno vznemirjanje in ogrožanje. Predlagateljica je izkazala škodo na zdravju, kar je eden ključnih dokazov njene ogroženosti, in bi se sodišče do teh dokazov moralo opredeliti. Ker se ni, je kršilo 8. člen ZPP, poleg tega ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti.

9.Sodišče je napačno povzelo izpoved priče B. B. o razlogih, zaradi katerih se konji splašijo. Njena izpoved ni bila neskladna s predlagateljičino glede pogostosti pojavljanja nasprotnega udeleženca pod nadstreškom v bližini ranča. Neutemeljen je dvom v verodostojnost izpovedi B. B. in C. C. zgolj zaradi tesnega odnosa s predlagateljico. Sodišče je spregledalo širšo sliko, torej da se pred razpadom zunajzakonske skupnosti udeležencev nihče ni skrival pod nadstreškom na sosednjem zemljišču in opazoval predlagateljice. Čopek nasprotnega udeleženca je ena od njegovih prepoznavnih značilnosti. Ugotovitev, da priči nasprotnega udeleženca doživljata enako negativno kot predlagateljica, kaže na subjektivno prepričanje sodišča. To bi moralo prepoznati, da se B. B. nasprotnega udeleženca boji, in upoštevati njene trditve, da je zaradi strahu pred nasprotnim udeležencem in psihične stiske določene okoliščine lahko opisala šele po strokovni podpori in časovni distanci od dogodkov.

10.Sodišče ni izvedlo ponovnega zaslišanja D. D. glede dogodkov, ki so predmet te presoje. S tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi z zaslišanjem te priče lahko ugotovilo, da ne živi v bližini in njena običajna sprehajalna pot ni mimo ranča predlagateljice. Ker se predlagateljica ni imela možnosti izjaviti o upoštevanju izjav te priče iz predhodnega postopka, hkrati pa ni bila zaslišana o očitkih v zvezi z opazovanjem hiše, je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Napačen je dokazni zaključek glede drona. Življenjsko logična je izpoved predlagateljice, da bi glede na njegovo vrednost po njega nedvomno nekdo prišel. Ker je nasprotni udeleženec vedel, da so tam kamere, tega ni storil. Sodišče se do navedb predlagateljice ni opredelilo, zato je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagateljica je s svojo izpovedjo nedvomno zadostila dokaznemu standardu verjetnosti.

12.Če bi sodišče ravnanja povezalo, bi ugotovilo, da predlagateljico izjemno ustrahuje vožnja nasprotnega udeleženca po regionalni cesti E. Sklepanje sodišča, da bi v tem primeru vožnje prijavila policiji, ne upošteva splošno znanega dejstva, da žrtve nasilja pogosto ne prijavijo. Sodišče pri presoji verodostojnosti ni upoštevalo zdravstvenega stanja predlagateljice, ki ima zaradi posttravmatske stresne motnje časovne vrzeli, kar se kaže v fragmentiranem pripovedovanju. Kljub jasnemu opozorilu na vrzeli v izpovedi nasprotnega udeleženca, sodišče v njo ni podvomilo, s tem pa je zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13.Sodišče je zmotno ocenilo naravo izjave nasprotnega udeleženca na naroku 28. 8. 2024. Iz njene vsebine nedvomno izhaja, da gre za resno grožnjo in ta presoja ne more biti odvisna od reakcije navzočih oseb. Glede na zdravstveno stanje predlagateljice je jasno, da jo je razumela bistveno drugače kot naključni poslušalec. Sodišče izjave ne bi smelo presojati izolirano, temveč v povezavi z drugimi dokazi.

14.Anonimna prijava o tem, da je nasprotni udeleženec pokončal predlagateljičinega konja in bo tudi njo, izpolnjuje dokazni standard verjetnosti za predlagateljevo nasilje, čeprav sta policijska razgovora s F. F. in G. G. pokazala, da sta svojo vpletenost zanikala. Enako velja za telefonske klice na blokirano številko, kljub temu, da predlagateljica ni izkazala časovnega obdobja, v katerem so bili opravljeni.

15.Sodišče v zvezi s šikaniranjem na delovnem mestu v obdobju od junija do avgusta 2024 ni izvedlo dokaza z vsemi predlaganimi pričami, zaradi česar je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Sodišče se ne bi smelo opreti na priče, ki so bile zaslišane v zvezi s predhodnimi nasilnimi ravnanji nasprotnega udeleženca, ki niso predmet tega postopka.

16.Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev.

17.Pritožba predlagateljice zoper sklep z 22. 9. 2025 je utemeljena, pritožbi zoper sklepa s 1. 12. 2025 in 19. 6. 2026 nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z 22. 9. 2025

Pritožbeno sodišče ne sledi predlagateljici, da je sodišče prve stopnje določilo osmega odstavka 22. a člena ZPND uporabilo arbitrarno in v nasprotju s sodno prakso. Predlagateljica je pri predlogu za podaljšanje ukrepov vztrajala tudi po tem, ko je bilo že pravnomočno presojeno, da njen predlog za izrek ukrepov ni utemeljen in da bo sodišče nova dejanja obravnavalo kot nov predlog za izrek ukrepov. Zgolj dejstvo, da je predlog vložila pred odločitvijo o ugovoru nasprotnega udeleženca, njenega položaja ne spremeni. V postopku mora namreč vsak udeleženec nositi odgovornost za svoja procesna ravnanja in njihov morebitni neuspeh. Zato trditvam pritožnice, da je z odločitvijo nesorazmerno finančno kaznovana, ni mogoče pritrditi, prav nasprotno, v primeru drugačne odločitve bi nesorazmerno breme moral nositi nasprotni udeleženec, kljub ugotovitvi, da izrek ukrepov ni bil utemeljen. Stroški v zvezi z novim predlogom za izrek ukrepov, na katere se sklicuje predlagateljica, bodo predmet nadaljnje presoje, saj si je sodišče prve stopnje s sklepom z 19. 6. 2026 to odločitev pridržalo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo predlagateljice zoper II. točko sklepa z 22. 9. 2025 zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca zoper to odločitev pa glede na naravo zadeve ni bil potreben za presojo.

O pritožbi zoper sklep s 1. 12. 2025

Sodišče prve stopnje je s sklepom s 13. 3. 2025, s katerim je ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca ter zavrnilo predlog predlagateljice za izrek ukrepov po ZPND, sklenilo, da je predlagateljica nasprotnemu udeležencu dolžna povrniti njegove stroške postopka. Ta odločitev je postala pravnomočna s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 789/2025 z 8. maja 2025.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odmerilo stroške postopka, za katere je že presojeno, da jih krije predlagateljica. Ker slednja v pritožbi njihovi višini ne nasprotuje, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, ne da bi odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo uporabljenega kriterija prostega preudarka pri odločitvi o njihovem kritju.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da udeleženca sama krijeta stroške pritožbenega postopka. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca pa glede na že pravnomočno odločitev o tem, kdo krije stroške postopka, ni bil potreben.

O pritožbi zoper sklep z 19. 6. 2026

Z obravnavanim sklepom je sodišče odločalo o novem predlogu predlagateljice za izrek ukrepov po ZPND zaradi zatrjevanih nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca v obdobju od konca meseca julija 2024 dalje. V sklepu je obširno predstavilo okoliščine, ki jih je obravnavalo že v predhodnem postopku, zaključenem z zavrnitvijo predloga predlagateljice, ter zaradi boljšega razumevanja dinamike odnosa med udeležencema podrobno povzelo obširne pisne vloge obeh udeležencev ter njuna stališča do posameznih očitanih nasilnih ravnanj. Pritožbeno sodišče na podlagi pregleda celotnega spisovnega gradiva ne sledi predlagateljici, da sodišče ni celovito presojalo okoliščin primera in ni upoštevalo namena zakona, ki je v preprečitvi ogroženosti žrtve. Nasprotno, sodišče je pravilno ugotavljalo, ali je ogroženost predlagateljice spremenjena glede na položaj ob presoji v predhodnem postopku, pri čemer je kot bistveno ugotovilo, da se to stanje ni spremenilo oziroma poslabšalo. Ob tem je za razumevanje primera ključno, da je zunajzakonska skupnost udeležencev trajala kratko časovno obdobje osmih mesecev in da od februarja 2024, torej več kot 2 leti, nista več v stiku, z izjemo srečanj zaradi samega postopka.

Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jih zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik - DZ, Obligacijski zakonik - OZ, kazenska in prekrškovna zakonodaja), z ukrepi, izrečenimi v nujnem in hitrem postopku, zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Njegov namen ni kaznovalni, prav tako ne odškodninski. Zato pritožnica nima prav, ko sodišču očita, da bi moralo njeno ogroženost presojati predvsem skozi prizmo trditev o nastali škodi, ki jo utemeljuje z zdravniškimi izvidi, na katerih so povzetki njene subjektivne anamneze, in v tej smeri vrednotiti pomen ravnanj nasprotnega udeleženca. Posebna senzibilnost posameznika ne utemeljuje njegove večje dejanske ogroženosti in ne nudi podlage za širše posege v pravice nasprotnega udeleženca do svobode gibanja ali svobode izražanja, če to ni nujno potrebno za zaščito drugega udeleženca postopka.

Omejeno trajanje ukrepov kaže, da gre za nujne začasne zaščitne ukrepe, kjer je potreben hiter in učinkovit prisilni poseg v razmerja med družinskimi ali bivšimi družinskimi člani, in zakon ni namenjen trajnejši rešitvi medosebnih odnosov, za katero morajo posamezniki poskrbeti sami ali s pomočjo drugih pravnih sredstev. V konkretnem primeru je sodišče prvi sklep izdalo neposredno na podlagi predlagateljičinega predloga v januarju 2024, o njem pa je bilo zaradi ugovora nasprotnega udeleženca po obširnem dokaznem postopku dokončno odločeno šele s sklepom s 13. 3. 2025, ki je bil s strani sodišča druge stopnje potrjen v maju 2025. Pri tem je bilo ugotovljeno, da se nasprotni udeleženec po izreku ukrepov predlagateljici ni več namerno približeval, temveč je do srečanj prišlo bodisi po naključju bodisi po lastni volji obeh udeležencev, nazadnje v februarju 2024. Ker od takrat dalje neposrednih srečanj ni bilo več (razen v sodnih postopkih), predlagateljica pa tudi ni izkazala, da bi jo po tem obdobju nasprotni udeleženec še skušal kontaktirati, kar je sodišče prepričljivo pojasnilo v 48. točki obrazložitve sklepa, je njene trditve o ogroženosti, ki naj bi jo predlagani ukrepi preprečili, potrebno presojati še posebej restriktivno. Ob tem vlaganje številnih vlog, zaradi katerih spisovno gradivo brez prilog šteje že skoraj 1200 strani, nasprotuje naravi hitrega in učinkovitega postopka za zaščito žrtev družinskega nasilja.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da predlagani ukrepi ne preprečujejo določenih ravnanj, ki jih predlagateljica dojema kot nasilna. Prepoved približevanja na razdaljo manjšo od 200 metrov in prepoved približevanja šoli, kjer predlagateljica ni več zaposlena, pa tudi prepoved navezovanja stikov ali srečevanja, ne preprečujejo opazovanja z dronom, anonimnih prijav na FURS, "zlorabe" sodnega sistema, pisanja komentarjev na spletu ali izražanja mnenja o predlagateljici delavcem šole. Tudi če bi ta ravnanja nasprotni udeleženec storil, česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ne bi kršil predlaganih ukrepov. Ker ti torej ne zasledujejo preprečitve ravnanj, ki jih predlagateljica dojema kot nasilna, se do dokazne ocene v zvezi z njimi pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo.

Naslednji kriterij, pomemben pri presoji ogroženosti žrtve, je njeno razmerje do povzročitelja nasilja. Posebno pozornost potrebujejo ranljive skupine, kot so otroci, starejši in invalidi, ki so že zaradi svoje šibkosti v podrejenem položaju. Oba udeleženca v tem postopku sta odrasli samostojni osebnosti, s svojim poklicem in lastnim virom sredstev za preživljanje, prav tako sta bivanjsko neodvisna in nimata skupnih nevralgičnih točk, ki bi terjale medsebojno usklajevanje, saj nista starša skupnih otrok ali upravljavca skupnega premoženja. Sodišče je že v prvem postopku zaključilo, da predlagateljica do nasprotnega udeleženca ni v podrejenem položaju. Da bi od takrat nastopile bistvene spremembe, predlagateljica ni izkazala. Že iz navedenega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, da izrek predlaganih ukrepov po ZPND zoper nasprotnega udeleženca ni utemeljen, pravilna.

Pritožba sklepu na več mestih očita procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je do bistvenih trditev udeležencev postopka opredelilo v zadostnem obsegu ter navedlo jasne razloge za svojo odločitev, prav tako je pravilno povzelo odločilne izpovedi udeležencev, zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Predlagateljici tudi ni bila kršena pravica do izjave zaradi upoštevanja dokazov iz predhodnega postopka, oziroma neizvedbe ponovnega zaslišanja priče D. D. Oba udeleženca sta se na naroku 20. 2. 2026 strinjala, da sodišče v postopku upošteva dokaze z zaslišanjem prič, izvedene na predhodnih narokih. Pritožbene navedbe predlagateljice so protislovne, ko po eni strani zatrjuje, da bi sodišče vse dokaze moralo ovrednotiti celostno ter jih upoštevati pri dokazni oceni v okviru ugotavljanja narave medsebojnega odnosa udeležencev, po drugi strani pa sodišču očita, da se je pri dokazni oceni oprlo na izpoved priče, zaslišane v prvotnem postopku, glede očitanih nasilnih ravnanj v preteklem obdobju. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da predlagateljica ponovnega zaslišanja priče D. D. ni predlagala, niti opustitve izvedbe tega dokaza ni grajala na zadnjem naroku, zato se na kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspešno sklicevati. Iz pritožbe tudi ne izhaja, katerih predlaganih prič sodišče ni zaslišalo v zvezi s šikaniranjem na delovnem mestu in kako bi njihova izpoved vplivala na dokazno oceno sodišča glede spornega obdobja, v katerem predlagateljica večino časa ni bila več zaposlena pri istem delodajalcu, saj ji je pogodba potekla, na nov razpis pa prijave ni podala. Zgolj s pavšalnim očitkom opustitve izvedbe dokazov predlagateljica ne more uspeti.

V postopku na prvi stopnji je bila predlagateljica večkrat zaslišana. Njeno izpoved sta neposredno ocenjevala dva sodnika in oba sta zaključila, da je glede posameznih dejstev negotova in neprepričljiva ter da svojih trditev o ogroženosti ni izkazala s stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče zato kot prepričljivo sprejema podrobno dokazno oceno sodišča glede posameznih očitanih nasilnih ravnanj, ki je predlagateljica z izpostavljanjem lastnega videnja ogroženosti, seciranja posameznih izpovedi in pojasnjevanja vzrokov za fragmentirano izpoved ter večkratno dopolnjevanje trditev ne uspe izpodbiti. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na dokazne zaključke sodišča prve stopnje, ki se je podrobno opredelilo do bistvenih navedb predlagateljice in zaslišanih prič prijateljice B. B. in mame C. C. ter po medsebojni primerjavi izvedenih dokazov zaključilo, da predlagateljica nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca, zaradi katerih bi bila potrebna intervencija države z izrekom ukrepov, ki bi posegli v njegove ustavne pravice, ni izkazala. To velja za opazovanje predlagateljice s sosednje parcele, ogrožujočo vožnjo, izjave iz anonimne prijave o tem, da je pokončal njenega konja in bo tudi njo, pogoste klice ali sporočila na njeno številko, vandalizem ter šikaniranje na delovnem mestu. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča glede izjave na naroku z 28. 8. 2024, ki je v okoliščinah, v katerih je bila izrečena, ni mogoče šteti kot resne grožnje z napadom na življenje, temveč kot neprimerno provokativno izjavo v kontekstu podrobnega zaslišanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, pri čemer se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki za presojo niso bile bistvenega pomena.

Na podlagi 8. odstavka 22.a člena ZPND je pritožbeno sodišče odločilo, da udeleženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem je upoštevalo neuspeh predlagateljice s pritožbo, naravo postopka in vsebino odgovora na pritožbo, v katerem je nasprotni udeleženec predvsem ponovil dosedanje trditve v postopku.

-------------------------------

1Ukrepi so bili izrečeni na predlog predlagateljice v nekontradiktornem postopku s sklepom z 29. 1. 2024, ki je bil po ugovoru nasprotnega udeleženca razveljavljen 13. 3. 2025, ta odločitev pa je postala pravnomočna s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 789/2025 z 8. 5. 2025.