Jedro

Presojo, ali je dan vsebinski pogoj za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti, in sicer, ali je njegova navzočnost nujna ali ne, ni mogoče povezovati s poznejšim rezultatom dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče. Kaznivo dejanje razžalitve je storjeno s tiskom tudi takrat, ko storilec ni avtor spornega članka, saj zadošča, da je dal novinarju v intervjuju žaljivo izjavo, vedoč, da bo ta tudi objavljena.

Med trditvama v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obstaja dvom o tem, ali je prišlo do avtorizacije spornega teksta (intervjuja) in da ni nobenega dvoma, da so bile v intervjuju zapisane prav obsojenčeve izjave, ni nobenega nasprotja. Zgolj okoliščina, da obsojenec teksta ni avtoriziral, namreč ne pove ničesar o tem, ali je novinar vsebino obsojenčeve izjave povzel tako, kot je bila ta dana v intervjuju ali ne.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.05.1997 obsojenega T.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo 30 dnevnih zneskov, to je 240.000,00 SIT denarne kazni. Odločilo je, da se po 179. členu KZ izrek sodbe po pravnomočnosti objavi na stroške obsojenca v reviji S., v rubriki S. intervju. Zasebnega tožilca Ž.P. je po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o objavi izreka sodbe v tisku spremenilo tako, da se ta ukrep ne izreče, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega T.F. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3., 9. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali podredno, da v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Pooblaščenec zasebnega tožilca Ž.P., odvetnik D.S. iz K., ki mu je bila po 2. odstavku 423. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, odgovora ni podal. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega T.F. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo pravna jamstva v kazenskem postopku iz 2. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja tudi pravico do sojenja v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. S tem da je obsojencu sodilo v nenavzočnosti, za kar po vložnikovem mnenju niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je po stališču zahteve zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta je namreč podana takrat, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna.

Po 3. odstavku 307. člena ZKP sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v obtoženčevi nenavzočnosti, če obtoženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje, da eden od naštetih pogojev, ki je vsebinske narave, ni bil izpolnjen, ker da je bila obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna. Po vložnikovem mnenju mora sodišče tudi brez pobude ali predloga obrambe, ves čas ocenjevati, ali je bila navzočnost obtoženca na glavni obravnavi potrebna. S tem, da je izpovedbo priče (P.K.) razlagalo v škodo obsojenca, bi moralo tudi samo oceniti, da bi moral obsojenec imeti možnost izjaviti se o navedbah priče ter po potrebi pričo soočiti z obsojencem, saj se ta med glavno obravnavo ni imel možnosti izjaviti o dokazih, ki jih je sodišče razlagalo njemu v škodo. Sklep o taki dopolnitvi dokaznega postopka bi lahko sodišče prve stopnje sprejelo najkasneje med posvetovanjem in v skladu s 1. odstavkom 353. člena ZKP na novo začelo glavno obravnavo.

Med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtožencu ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Kakor je razvidno iz določb 1. in 2. odstavka 307. člena ZKP, ki predpisujeta tudi način zagotavljanja obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, je sojenje v obtoženčevi navzočnosti pravilo. Izjemoma je odstopanje od pravice do sojenja v navzočnosti v prid učinkovite izvedbe kazenskega postopka mogoče pod pogoji, določenimi v 3. odstavku 307. člena. Vsi določeni pogoji, da se opravi glavna obravnava, so bili v konkretni zadevi podani, tudi ta, da obsojenčeva navzočnost ni bila nujna. S sojenjem v obsojenčevi nenavzočnosti se je strinjal tudi zagovornik. Pritrditi je treba vložniku zahteve, da lahko sodišče, ko sodi obtoženca v nenavzočnosti, glavno obravnavo prekine in jo nadaljuje v obtoženčevi prisotnosti ali da tak sklep sprejme med posvetovanjem ter na novo začne glavno obravnavo, če oceni, da je glede na dokaze, izvedene na glavni obravnavi v obtoženčevi nenavzočnosti, to potrebno. S tem, da se v obravnavani zadevi za tako možnost ni odločilo, ker je očitno presodilo, da za to ni potrebe, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Presoje danosti vsebinskega pogoja za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti, za katerega obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da ni podan, ni mogoče povezovati s poznejšim rezultatom dokazne ocene, ki jo sprejelo sodišče. Napačno je vložnikovo stališče, da ta pogoj ni izpolnjen, in da je bilo s tem obsojenčevo zaslišanje nujno, ker je sodišče, za razliko od vrednotenja teh(ga) dokaza(ov) v očeh obrambe, ugotovilo, da je(so) tak(i) dokaz(i) za obtoženca obremenilen(i). Dokazna presoja, ki jo je sprejelo sodišče, je razvidna šele iz sodbe in nanjo okoliščina, ali je bil obsojenec navzoč na glavni obravnavi, v ničemer ne vpliva. S tem, da obsojenec na glavno obravnavo ni prišel in so bili izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripomb na izvedene in predlagati novih dokazov. Obsojenčev zagovornik je imel možnost na glavni obravnavi predlagati, da se zasliši obsojenec in izjavi o navedbah priče P.K. ter opravi med njima soočenje, vendar tega ni storil. Ob tako ugotovljenih procesno pomembnih dejstvih, vložnik z navedbo, da je bila na zatrjevani način kršena obsojenčeva pravica do obrambe, zato ne more biti uspešen.

Z zahtevo se tudi ni mogoče strinjati, ko obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 23. in 29. členom Ustave. Po mnenju vložnika naj bi sodišče v nasprotju z 19. členom ZKP kršilo načelo akuzatornosti, ker da je prevzelo vlogo tožilca, s tem pa kršilo tudi določbo 23. člena Ustave.

Zasebna tožba je očitala obsojencu, da je zasebnega tožilca Ž.P. razžalil s tem:" da je v "S." intervjuju (S., 23.03.1995) med drugim izjavil:...", kar je sodišče v sodbi nadomestilo z besedilom, "da je obsojenec nekaj dni pred 25.03.1995 v razgovoru za intervju z novinarjem P.K., intervju pa je bil objavljen...". Vendar s takim ravnanjem ni prevzelo vloge tožilca, temveč je v tem delu samo preciziralo v zasebni tožbi vsebovani življenjski primer, ne da bi kršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Iz opisa v obtožnem aktu je namreč razvidno, da je obsojenec zasebnega tožilca razžalil v intervjuju za revijo S. Intervju je zvrst, v kateri intervjuvana oseba odgovarja na vprašanja novinarja, ki si jih ta zapisuje ali snema. Iz opisa dejanja v zasebni tožbi je razvidno, da je bil ta intervju tudi objavljen. Zato ne drži niti naslednja vložnikova trditev, da bi obsojenec v nobenem primeru, če bi ostal opis dejanja iz zasebne tožbe, ne mogel tega storiti s tiskom, ker da ni bil avtor spornega članka, kot mu to očita zasebna tožba in kot je mogoče edino razumeti opis "da je v intervjuju izjavil". Kaznivo dejanje je storjeno s tiskom tudi takrat, ko storilec ni avtor spornega članka, saj zadošča, da je novinarju dal v intervjuju žaljivo izjavo, vedoč, da bo ta tudi objavljena.

Ne drži navedba v zahtevi, da so očitki obsojencu, kot jih je v sodbi oblikovalo sodišče, povsem drugačni od tistih v zasebni tožbi in da je bila s tem kršena tudi obsojenčeva pravica do obrambe. Sodišče je dejstva, ki so bila že navedena v obtožnem aktu, v izreku samo podrobneje opredelilo, ne da bi vsebinsko spremenilo očitke v zasebni tožbi. Obsojenčeve pravice do obrambe, določene v 29. členu Ustave, zato sodišče s pravnomočno sodbo ni prekršilo.

V zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana. Vložnik zahteve vidi nasprotje v tem, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da obstaja dvom o tem, ali je prišlo do avtorizacije spornega teksta, hkrati pa je zaključilo, da ni nobenega dvoma, da so bile zapisane v intervjuju prav obsojenčeve izjave. Nobenega nasprotja med tema trditvama, tudi po presoji vrhovnega sodišča, ni. Prva ugotovitev se nanaša na to, da sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali je obsojenec tekst avtoriziral ali ne. Zgolj okoliščina, da obsojenec teksta ni avtoriziral, glede na načelo in dubio pro reo, je glede na to, da gre za dejstvo, ki je v korist obsojencu, šteti, da tega ni storil, sama po sebi ne pove ničesar o tem, ali je novinar vsebino obsojenčeve izjave povzel tako, kot je bila ta dana v intervjuju ali ne. Dejstvo, da tekst ni bil avtoriziran, pušča odprti obe možnosti. Sodišče pa je na podlagi dokazne presoje, o tem je navedlo tudi razloge, ugotovilo, da izjave, tako kot so zapisane v objavljenem intervjuju, v celoti ustrezajo obsojenčevim izjavam, ki jih je ta dal novinarju. Navedba v zahtevi, da sta navedeni trditvi med seboj v nasprotju in da je zato podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.

Tudi kolikor vložnik zahteve po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 169. člena ZKP, mu ni mogoče pritrditi. Navaja, da bi bilo potrebno obsojenčeve izjave, ki jih je ta podal v delu intervjuja, ki se nanaša na vprašanje satire in humorja, predvsem na radiu in televiziji, in zadeva ravnanje zasebnega tožilca, obravnavati z vidika obsojenčevega poklicnega dela in resne kritike. Kršitev kazenskega zakona utemeljuje z lastno presojo teh odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato v tem delu po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, pač pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Tega, da se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da se je obsojenec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil, vendar ne z namenom zaničevanja, kar je prav tako pogoj za uporabo določbe 3. odstavka 169. člena KZ in da bi bile take okoliščine v pravnomočni sodbi ugotovljene, pa vložnik zahteve niti ne zatrjuje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega T.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.