Jedro

Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 231.882 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.680 SIT od 8.10.1993, od zneska 316 SIT od 27.12.1993 in od zneska 227.886 SIT od 4.6.2001. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 260.452 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih zneskov.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (delno) spremenilo tako, da je znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zvišalo za 1,450.000 SIT, kar pomeni da mora tožena stranka tožniku plačati 1,681.882 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,677.886 SIT od 4.6.2001, od zneska 3.680 SIT od 8.10.1993 in od zneska 316 SIT od 27.12.1993. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 388.822 SIT pravdnih stroškov ter 60.107 SIT stroškov pritožbenega postopka. V razlogih je pojasnilo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine 1,100.000 SIT, za strah 350.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,300.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je glede na ugotovitve izvedencev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem tožnik iz tega naslova upravičen do zadoščenja, kot mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje (700.000 SIT). Enako velja glede odškodnine za strah. Pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa po mnenju tožene stranke ne more presegati 600.000 SIT. Tožniku je okulist predpisal dioptrijska očala, s katerimi bi se njegov vid na poškodovanem desnem očesu približal levemu. Tožnik nima omejitev pri delu, prav tako ne pri vožnji z avtomobilom. Težave ima le pri rekreativnem kolesarjenju (ki ga je zaradi solzenja bistveno omejil). Pri odmeri zadoščenja za to obliko nepremoženjske škode je treba upoštevati, da tožnik ni storil ničesar, da bi zmanjšal škodo.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), je odveč revizijsko ponavljanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ter sklicevanje na mnenje izvedencev. Revizijsko sodišče je pač vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Trajanje in intenzivnost tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in obseg trajnih omejitev življenjske aktivnosti, kar vse je natančno in izčrpno ugotovilo sodišče prve stopnje (gl. 7. do 9. str.) ter za njim ponovilo pritožbeno sodišče, tudi po mnenju revizijskega sodišča utemeljujejo dosojene zneske zadoščenja. Pritožbeno sodišče je pri odmeri upoštevalo tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78) (op1). Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo ugotovljene specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (pri katerih ni mogoče mimo dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star komaj 25 let, da je šlo za poškodbo na enem od najbolj občutljivih delov telesa in za življenje najpomembnejšem čutilu, da ima trajno zmanjšan vid na desnem očesu za 40% do 50%, po drugi strani pa tudi, da se tožnik ni mogel privaditi na dioptrijska očala, ki bi vid na desnem očesu približala levemu /oslabitev vida bi bila potem le 10% do 15%/, ter da pri delu nima omejitev) in sodno prakso v podobnih primerih. Ker je tako pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Opomba 1: Po Fischerjevem sistemu razvršanja telesnih poškodb lahko tožnikov primer uvrstimo v zgornji del III. skupine - srednje hudi primeri (prim. mag. Dunja Jadek Pensa, Božena Novak, Mojca Smrekar Tomelj, Zvone Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 16 in 17). Povprečno zadoščenje za škodo zaradi poškodb iz te skupine znaša okoli 24 povprečnih neto plač (ibidem, str. 763), medtem ko je tožniku priznano zadoščenje v višni 20,7 povprečnih mesečnih neto plač.