Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je prosilcu za azil mogoče omejiti gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določilom 27. člena ZAzil, saj določba 3. odstavka 41. člena ZAzil ne daje samostojne pravne podlage za tako omejitev. Taka ureditev je zagotovljena izključno s 27. členom ZAzil, ki izrecno določa razloge, iz katerih je mogoče prosilcu za azil začasno omejiti gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi določila 2. odstavka 66. člena ZUS-1 ugodilo tožbi tožnika in toženi stranki naložilo, da mora v 24 urah po prejemu tega sklepa pooblaščencu tožnika vročiti sklep o omejitvi gibanja, ali pa mu takoj po prejemu tega sklepa zagotoviti nastanitev brez omejitev.

Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa med drugim navaja, da ima tožnik vse od trenutka vložitve ponovne prošnje za azil, pa vse do pravnomočne odločitev o tej prošnji, status prosilca za azil. Zato mu je mogoče omejiti gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določbo 27. člena ZAzil. Tožena stranka je zato kršila tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Odprava posega v to pravico je možna le z ugoditvijo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Zakon o azilu ne pozna razlikovanja o nameri po uvedbi ponovnega azilnega postopka in med prošnjo za azil, kot to uveljavlja tožena stranka.

V pritožbi tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne. Opozarja, da sta bila že dva azilna postopka pravnomočno zaključena. Tožnik se zato od 29.5.2007 obravnava kot tujec, ki se v Republiki Sloveniji nahaja nezakonito. Vztraja pri svoji trditvi, da je treba razlikovati med prošnjo za uvedbo prvega azilnega postopka in prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka. V ponovni prošnji gre za prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka in ne za prošnjo za azil. S takšno prošnjo tujec še ne pridobi pravice, ki mu gredo kot prosilcu za azil. V nasprotnem primeru bi prihajalo do samovoljnega podaljševanja statusa prosilcev za azil. Uveljavljanje takšnega statusa bi lahko nekomu postalo življenjski slog. Tujcu, ki je nastanjen v centru za tujce, bi morala ustrezen sklep izdati policija, saj je tujcu gibanje omejeno na podlagi Zakona o tujcih. Spregledano je bilo dejstvo, da je Okrajno sodišče v Novi Gorici tožniku izreklo zaradi prekrška stransko kazen izgona iz Republike Slovenije v trajanju enega leta.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, gre v konkretnem primeru za tožbo po 1. odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil). Tožnik uveljavlja sodno varstvo do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave in 6. odstavek 27. člena ZAzil) v zvezi s pravico, po kateri mora o zakonitosti ukrepa omejitve osebne svobode (19. člen Ustave) oziroma prostosti (1. odstavek 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 7/1994-MP, dalje MKVČP) takoj oziroma čim hitreje odločiti sodišče. V 4. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil opredeljuje prosilca za azil kot tujca, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločitve. Tretja alinea istega odstavka opredeljuje prošnjo za azil kot prošnjo, s katero tujec išče zaščito na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Prvi odstavek 41. člena ZAzil določa, da prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Tretji odstavek 41. člena ZAzil določa, da se v primeru vložitve prošnje po 1. odstavku tega člena tujec, ki je v postopku prisilne odstranitve, ali tujec, ki ni zapustil Republike Slovenije, nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ZAzil ne pozna namere o uvedbi ponovnega azilnega postopka, kot to trdi tožena stranka v tožbi in pritožbi. Tako namero lahko tujec izrazi ob vstopu v državo (1. odstavek 7. člena ZAzil) ali pa državnemu organu, ki ni pristojen za odločanje o prošnji (4. odstavek 25. člena ZAzil). V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od navedenih procesnih situacij. Tožnikova izjava ustreza opredelitvi prošnje. Od trenutka podaje take izjave dalje, v skladu z določbo 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, je tožnik prosilec za azil. Zato ima tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik vse od trenutka vložitev prošnje za azil pa vse do pravnomočne odločitve o tej prošnje, status prosilca za azil. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je prosilcu za azil mogoče omejiti gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določilom 27. člena ZAzil, saj določba 3. odstavka 41. člena ZAzil ne daje samostojne pravne podlage za tako omejitev. Taka ureditev je zagotovljena izključno s 27. členom ZAzil, ki izrecno določa razloge, iz katerih je mogoče prosilcu za azil začasno omejiti gibanje. Določba 41. člena ZAzil ne ureja teh pogojev, iz njegovega besedila pa tudi ne izhaja, da bi nastanitev pomenila omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo. Če tožena stranka ocenjuje, da obstaja kakšen od razlogov iz 27. člena ZAzil, bi morala tožniku izdati ustrezen sklep na podlagi te zakonske določbe, zoper katerega bo tožnik lahko uveljavljal ustrezna pravna sredstva. Konkretni spor se nanaša na omejitev gibanja v azilnem postopku. Odločitev sodišča splošne pristojnosti pa je bila sprejeta v postopku zaradi prekrška.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori, v katerih tožena stranka ponavlja svoje ugovore, ki jih je navajala že v odgovoru na tožbo, pa je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določb 76. in 82. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 66. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.