Jedro

Iz vidika predpisov, ki urejajo oziroma so urejali pridobitev stvarnih pravic na nepremičninah (ZTLR in SPZ pa tudi pred tem veljavnih določil ODZ), ni bilo ovir, da toženka na spornih nepremičninah ne bi mogla pridobiti lastninske pravice, vendar je kljub zakonski dopustnosti bila v zemljiško knjigo na spornih nepremičninah vpisana družbena lastnina s pravico uporabe na toženo stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka R.S. lastnica nepremičnin parc. št. 60/0 k.o. X, parc. št. 177/0 k.o. X, parc. št. 274/0 k.o. X, parc. št. 275/0 k.o. X, parc. št. 154/3 k.o. X, parc. št. 171/4 k.o. Y in parc. št. 171/5 k.o. Y do celote 1/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.001,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe pritožbene stroške v višini 628,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 60/0 k.o. X, parc. št. 177/0 k.o. X, parc. št. 274/0 k.o. X, parc. št. 275/0 k.o. X, parc. št. 154/3 k.o. X, parc. št. 171/4 k.o. Y in parc. št. 171/5 k.o. Y do celote 1/1 ter da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, zavrnilo (izrek pod točko I). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.371,72 EUR, v primeru zamude s plačilom tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od morebitnega nastopa zamude dalje, to je od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje pa do dne prenehanja obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo (izrek pod točko II).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava v posledici zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da „sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke toženi stranki“. Izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je uporabilo drugačni razlagalni pristop 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) in brez izvedbe ustreznih dokazov materialnopravno zmotna in v nasprotju z dosedanjo sodno prakso (sklep II Ips 371/2003, sodbi Up 513/1996 in I Up 1924/2000, sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 723/2010, I Cp 78/2011, I Cp 1232/2010, I Cp 952/2010, I Cp 1487/2010, I Cp 1502/2010, I Cp 37/2012, I Cp 1486/2010...). Izpostavlja tudi, da razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo namenu zakonodajalca, ki je bil v tem, da se na podlagi določil ZSKZ na R.S. prenesejo vsa kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini zaradi zavarovanja javnega interesa pri njihovem upravljanju in vodenju enotne agrarne politike, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), vendar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te odločbe, ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (peta alineja 358. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da sporne nepremičnine ni mogoče opredeliti kot družbeno lastnino, ki se podržavi na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSKZ, pri čemer je zmotno ravnalo, ko se ni oprlo na podatke o vpisu nepremičnin kot družbene lastnine v zemljiško knjigo.

7. Materialnopravna podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, in na katerega se je oprlo tudi prvostopenjsko sodišče je 14. člen ZSKZ. Slednji določa, da postanejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last R.S. oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l RS, št. 55/92) oziroma po Zakonu o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (zakon je stopil v veljavo dne 11. 3. 1993) last R.S. oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Glede na citirano določilo ZSKZ je pogoj za prehod lastninske pravice na tej podlagi na R.S. (oziroma občine) ugotovitev, da je bila nepremičnina v času uveljavitve tega zakona opredeljena kot kmetijsko zemljišče, ter da je bila v družbeni lastnini.

8. Med pravdnima strankama v konkretnem primeru ni sporno, da gre pri obravnavanih nepremičninah po svoji naravi za kmetijska zemljišča in gozdove, da je tožena stranka sporne nepremičnine pridobila na odplačen način od prodajalcev, ki so imeli vpisano lastninsko pravico (kar izhaja iz kupoprodajnih pogodb z dne 15. 4. 1979, 21. 4. 1980 in 19. 4. 1965), ter da je na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina, sporno pa je, ali je vsebina razmerja glede spornih nepremičnin, ki so bile pridobljene na opisan način združljiva s pojmovanjem družbene lastnine ter ali je kljub drugačnemu zapisu v zemljiški knjigi (družbene lastnine s pravico uporabe) enaka zasebnim lastninskopravnim upravičenjem pravnih prednikov ter da se zato glede statusa nepremičnin tožeča stranka ne more sklicevati izključno na stanje v zemljiški knjigi ob uveljavitvi ZSKZ.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila pri spornih nepremičninah vknjižena pravica uporabe kot element družbene lastnine na toženo stranko. Iz zgodovinskih izpisov iz zemljiške knjige je razvidno, prav tako je to nesporno med pravdnima strankama, da so bile sporne nepremičnine pridobljene s strani tožene stranke na podlagi kupoprodajnih pogodb od pravnih prednikov kot imetnikov lastninske pravice. Iz vsebine kupoprodajnih pogodb z dne 19. 4. 1979 in 21. 4. 1980, na podlagi katerih je tožena stranka odplačno pridobila sporne nepremične od prodajalcev imetnikov lastninske pravice izhaja, da so le-ti dovolili, da se pri nepremičninah, katere so bile predmet teh pogodb vknjiži lastninska pravica na splošno ljudsko premoženje in se zaznamuje kot imetnik pravice uporabe Lovska družina Kog. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 19. 4. 1965 pa izhaja, da je tožena stranka odplačno kupila sporno nepremičnino, ter da se pri predmetu prodaje vknjiži lastninska pravica na ime tožene stranke. Na podlagi navedenih kupoprodajnih pogodb je nato v zemljiški knjigi bila vpisana pri predmetnih nepremičninah družbena lastnina in kot imetnik pravice uporabe tožena stranka.

10. Na podlagi tako ugotovljenega stanje je pritožbeno sodišče prepričano, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ob uveljavitvi ZSKZ niso obstajali pogoji po 14. členu ZSKZ glede prenosa lastninske pravice na R.S.. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da so bile „predmetne nepremičnine, torej nepremičnine, katere je kupila tožena stranka na podlagi že navedenih pogodb, ob realizaciji teh pogodb v zemljiški knjigi, vpisane kot družbena lastnina, tožena stranka pa kot imetnik pravice uporabe teh nepremičnin izključno zaradi takratnega izrazito odklonilnega odnosa do zasebne lastnine, kateri je pripeljal do prakse, da so se v zemljiško knjigo vpisovale številne nepremičnine kot družbena lastnina, dejanski lastniki teh nepremičnin pa le kot imetniki pravice do uporabe, čeprav pri teh nepremičninah dejansko ni šlo za nobeno družbeno lastnino, ampak je šlo za zasebno lastnino“ in zato je v posledici takšnih zaključkov pojasnilo, da je „upoštevalo vsebino razmerja glede spornega premoženja tožene stranke, to je predmetnih nepremičnin, ki niso nikakor združljiva s pojmovanjem družbene lastnine, in da pri predmetnih nepremičninah ne gre za družbeno premoženje, ki bi lahko bilo predmet lastninjenja po določilih člena 14/I ZSKZ ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo“.

11. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Dejstvo je, da je bilo pri spornih nepremičninah na dan uveljavitve ZSKZ vknjižena pravica uporabe kot element družbene lastnine na toženo stranko in zato so ob uveljavitvi ZSKZ obstajali pogoji po 14. členu ZSKZ glede prenosa lastninske pravice na R.S..

12. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da iz vidika predpisov, ki urejajo oziroma so urejali pridobitev stvarnih pravic na nepremičninah (ZTLR in SPZ pa tudi pred tem veljavnih določil Občega državljanskega zakonika - ODZ), ni bilo ovir, da toženka na spornih nepremičninah ne bi mogla pridobiti lastninske pravice, vendar je kljub zakonski dopustnosti bila v zemljiško knjigo na spornih nepremičninah vpisana družbena lastnina s pravico uporabe na toženo stranko. Dejstvo je, da je zemljiška knjiga uradna evidenca o lastništvu nepremičnin in podatki, ki jih izkazuje, veljajo za pravilne, vpisane pravice pa veljajo za obstoječe, dokler se za njih ne izkaže nasprotno. V kolikor je toženka mnenja, da so vpisi družbene lastnine nanjo v zemljiško knjigo bili nezakoniti oziroma v skladu s „tedanjim časom“, bi lahko sprožila postopek izpodbijanja vpisa, vendar da je to storila, toženka niti ne zatrjuje.

13. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more sprejeti drugačnega mnenja ob pojasnjevanju tožene stranke, da je sporne nepremičnine pridobila odplačno iz zbranih sredstev svojih članov, ter da bi zato bilo potrebno ob uporabi načela vestnosti in poštenja slediti pravici do uresničevanja zasebne lastnine. Pri odločitvi se je pritožbeno sodišče oprlo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, s katerim je Ustavno sodišče med drugim odločalo o skladnosti prvega odstavka 14. člena ZSKZ in Ustavo RS in v njej izčrpno analiziralo vse njegove vidike ter smoter v širšem družbenem (pravnem) kontekstu. Iz odločbe Ustavnega sodišča (48., 49. in 50. točka obrazložitve) izhaja, da so lovske družine za potrebe svoje dejavnosti upravljale in uporabljale kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, na katerih pa niso imele lastninske pravice, kot tudi izhaja v konkretnem primeru iz zemljiške knjige, ZSKZ pa je ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbeno kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Glede na vsebino kupoprodajnih pogodb in nato tudi v posledici zemljiškoknjižnih predlogov je zemljiška knjiga izvedla zemljiškoknjižne vpise in vpisala družbeno lastnino s pravico uporabe na toženo stranko pri spornih nepremičninah in teh vpisov v zemljiško knjigo nihče ni izpodbijal. 14. Tožena stranka je kot dokaz pod prilogo B5 priložila pravno stališče dr. Marjana Stupice z dne 17. 6. 1969, takratnega državnega pravobranilca R.S., kateri je pojasnil, da lovske družine lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah, glede na to, da imajo status zasebnopravne osebe, vendar pa mora vknjižbeno dovoljenje glasiti na dovolitev vpisa lastninske pravice na lovsko družino in torej ne na vpis družbene lastnine s pravico uporabe. Zemljiška knjiga prejme zemljiškoknjižni predlog predlagatelja in na podlagi tega predloga vpiše pravico v zemljiško knjigo. Zemljiška knjiga izda sklep o vpisu pravice v zemljiško knjigo ter ga pošlje udeležencem, ki imajo pravico do pritožbe, v kolikor se z vpisom pravice ne strinjajo.

15. V konkretnem primeru je tudi potrebno pojasniti, da toženo stranko ni mogoče obravnavati kot temeljno organizacijo kooperantov, katerih nepremičnine so bile podržavljene le, če so jih pridobile na neodplačen način. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 je namreč bilo pojasnjeno, da za lovske družine ne pride v poštev analogija s temeljnimi organizacijami kooperantov in zato za lovske družine tudi ne more veljati izjema odplačnosti pridobitve.

16. Glede na obrazloženo je zato potrebno zaključiti, da toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah glede na zemljiško knjigo ni imela, ter da so zato izpolnjeni vsi pogoji iz 14. člena ZSKZ, in sicer da so sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ z dne 11. 3. 1993 bile v družbeni lastnini ter da so po namenski rabi bile opredeljene kot kmetijska zemljišče in gozdovi in zato je z dnem uveljavitve ZSKZ lastninska pravica na spornih nepremičninah na podlagi citiranega zakona prešla na tožečo stranko, s tem, ko njihov lastnik na dan 6. 4. 1941 ni bila občina.

17. Ker je torej sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določilih drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP ter Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT).

19. Glede na spremembo sodbe na pritožbeni stopnji in ob ugotovitvi, da je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela je upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, in sicer: nagrade za postopek po tarifni številki 3100 v višini 510,00 EUR, nagrade za narok po tarifni številki 3102 v višini 471,60 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 602 v znesku 20,00 EUR, skupaj 1.001,60 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in zato ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek v višini 628,80 EUR.