Jedro

Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Celju št. ..., sklic BPP ..., povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR, v roku 15 dni po prejemu tega sklepa.“

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo, ker je ugotovilo, da gre za upravni akt tožene stranke prve stopnje zoper katerega je dovoljena pritožba, toženka pa je tožečo stranko, napačno poučila, da pritožba ni dovoljena in jo je napotila na vložitev tožbe pred Delovnim in socialnim sodiščem. Glede stroškov postopka je, upoštevajoč načelo uspeha, sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Ne strinja se s tem, da bi moral sam poravnati svoje stroške sodnega postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da se tožba zavrže zaradi napačnega pravnega pouka s strani tožene stranke. Za napako je tako odgovorna tožena stranka, ki bi morala kriti tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka ni pravilna.

5. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je bila tožeča stranka s sklepom tožene stranke št. ... z dne 17. 10. 2013 napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka je torej prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo.

6. V primeru kot je ta je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP. Ta določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Pravno zmotna napotitev tožeče stranke s strani tožene stranke na pravdo je ravno takšen primer, v katerem se uporabi določilo 1. odstavka 156. člena ZPP.

7. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso. V danem primeru znaša pcto 3.500,00 EUR in gre po tarifni št. 3100 183,30 EUR, po tarifni št. 3102 169,20 EUR in po tarifni št. 6002 20,00 EUR, skupaj z 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 454,45,00 EUR. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožniku bila dodeljena s strani Delovnega sodišča v Celju brezplačna pravna pomoč, katero je izvajal odvetnik A.A. iz B.. Upoštevajoč navedeno je dolžna tožena stranka v izreku navedene stroške nakazati na TRR Delovnega sodišča v Celju.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, kakor je razvidno iz izreka tega sklepa.