Jedro

Prekršek po šestem odstavku 37. člena ZMV-1 stori imetnik dovoljenja za izdajo trajnih preskusnih tablic bodisi tako, da izda trajne preskusne tablice za prevoz vozila, ki ni tehnično brezhibno, bodisi je registrirano, ali če izda trajne preskusne tablice za druge namene in ne za potrebe prodajalcev vozil oziroma za namen preskusne vožnje morebitnega kupca ali za preizkušanje vozil. Namen določbe petega odstavka 37. člena ZMV-1 je torej preprečiti izigravanje pravil o obvezni registraciji in označitvi motornih vozil v cestnem prometu s tem, da bi se trajne preskusne tablice izdajajo za redno uporabo motornega vozila v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni glede razloga za ustavitev postopka tako, da se postopek o prekršku ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

II. Sicer se pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... z dne 4. 4. 2020 in ga spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrška po šestem odstavku 37. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), ki naj bi ga storil A. A. kot odgovorna oseba pravne osebe A. d.o.o., ..., dne 29. 11. 2019 ob 23.00 uri s tem, da je za vozilo znamke Lexus, tip LC 500H, katerega moč motorja po javno dostopnih podatkih proizvajalca vozil znaša 220 kW, izdal potrdilo za uporabo trajnih preskusnih tablic in dovolil uporabo le-teh v nasprotju z njihovim namenom, saj se omenjene trajne preskusne tablice ne smejo izdati za vožnjo vozil, ki presegajo prostornino motorja 2500 ccm in moč motorja 130 kW, kot je to določeno v zavarovalni polici Zavarovalnica A. št. 000671-3067130, veljavni od 11. 8. 2019 do 11. 8. 2020, kar je v nasprotju s petim odstavkom 37. člena ZMV-1 ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi napačne uporabe materialnih določb ZP-1 oziroma predpisa, ki določa prekršek (2. točka 154. člena ZP-1) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se storilca spozna za odgovornega storitve očitanega prekrška, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor storilcu in njegovemu zagovorniku. Slednji je pravočasno podal odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in razlaga, zakaj je pravno naziranje prekrškovnega organa glede neveljavnosti pogodbe o zavarovanju odgovornosti po zavarovalni polici zmotno, ter se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi glede na navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca ter priče: policista PP ... B. B. , zakonitega zastopnika pravne osebe C. C. in D. D. , prav tako je vpogledalo in prebralo izpodbijani plačilni nalog z opisom kršitve, dovoljenje za uporabo trajnih preskusnih tablic UE Celje z dne 7. 8. 2019, dovoljenje za preskusno vožnjo št. 248 z dne 29. 11. 2019, odgovor Zavarovalnice A. z dne 5. 1. 2020, zavarovalno polico Zavarovalnice A., sklenjeno z družbo A. d.o.o. z dne 7. 8. 2019, zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru pri pravni osebi A. d.o.o. z dne 24. 6. 2020, ter tipizirani obrazec dovoljenja za preskusno vožnjo. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo: (-) da je UE Celje pravni osebi A. d.o.o. izdala dovoljenje za uporabo trajnih preskusnih tablic z dne 7. 8. 2019, (-) da je za izdajo teh tablic ter dovoljenj za preskusno vožnjo po prej navedenem dovoljenju UE Celje. pristojen tudi storilec A. A., (-) da je slednji 29. 11. 2019 izdal dovoljenje za preskusno vožnjo št. 248, s katerim je dovolil uporabo tega vozila D. D., (-) da je slednji med uporabo vozila povzročil prometno nesrečo, (-) da je ob obravnavanju prometne nesreče bilo ugotovljeno, da zavarovalna pogodba, ki jo je družba A. d.o.o. sklenila z Zavarovalnico A., omejuje zavarovalno kritje na vozilo, za katera se izdajajo preskusne tablice, na največjo moč 130 kW oziroma največjo prostornino motorja 2500 ccm ter (-) da je v zvezi z obravnavanim dogodkom bil izveden inšpekcijski nadzor pri pravni osebi A. d.o.o., v katerem je bilo ugotovljeno, da ni prišlo do kršitev glede izdaje preskusnih tablic.

6. Na podlagi povzetih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 vezano, je sodišče prve stopnje zaključilo, da storilcu ni mogoče očitati, da je kršil določilo petega odstavka 37. člena ZMV-1 in da je storil prekršek po šestem odstavku 37. člena ZMV-1. V skladu s slednjim se z globo 1.000,00 EUR kaznuje imetnik dovoljenja za uporabo trajnih preskusih tablic, ki ravna v nasprotju s prejšnjim tj. petim odstavkom 37. člena ZMV-1. Slednji pa določa, da se trajne preskusne tablice uporabljajo za prevoz tehnično brezhibnih neregistriranih vozil za potrebe prodajalca vozil, za preskusne vožnje morebitnih kupcev in za preizkušanje vozil, ter da imetnik dovoljenja izda za vsako preskusno vožnjo posebno dovoljenje za preskusno vožnjo. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da peti odstavek 37. člena ZMV-1 med zakonskimi znaki ne omenja vrste zavarovalnih polic, niti moč motorja, na katero so vezane preskusne tablice. Čeprav iz zavarovalne police za obdobje 11. 8. 2019 do 11. 8. 2020 izhaja, da se zavarovanje sklepa za osebna vozila, katerih moč motorja znaša največ 130 kW oziroma 2500 ccm, iz petega odstavka 37. člena ZMV-1 ne izhaja, da bi bila uporaba trajnih preskusnih tablic vezana na moč motorja posameznega motornega vozila.

7. Tako stališče je povsem pravilno, saj iz zgoraj povzetih določb petega in šestega odstavka 37. člena ZMV-1 jasno izhaja, da prekršek po šestem odstavku 37. člena ZMV-1 stori imetnik dovoljenja za izdajo trajnih preskusnih tablic bodisi tako, da izda trajne preskusne tablice za prevoz vozila, ki ni tehnično brezhibno, bodisi je registrirano, ali če izda trajne preskusne tablice za druge namene in ne za potrebe prodajalcev vozil oziroma za namen preskusne vožnje morebitnega kupca ali za preizkušanje vozil. Namen določbe petega odstavka 37. člena ZMV-1 je torej preprečiti izigravanje pravil o obvezni registraciji in označitvi motornih vozil v cestnem prometu s tem, da bi se trajne preskusne tablice izdajajo za redno uporabo motornega vozila v cestnem prometu. V postopku za izdajo trajnih preskusnih tablic mora vlagatelj za izdajo trajnih preskusnih tablic v skladu z določbami Pravilnika pristojnemu organu predložiti na vpogled tudi zavarovalno pogodbo za zavarovanje odgovornosti za škodo nastalo drugim, pri čemer pa niti iz določb zakona, niti v določb Pravilnika ne izhaja obveznost, kakšna naj bi bila ta pogodba. Prekrškovni organ tako ima sicer prav, da morajo imetniki trajnih preskusnih tablic za uporabo le-teh skleniti zavarovanje avtomobilske odgovornosti v skladu z določbami Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOUP) ter Pravilnikom o registraciji motornih in priklopnih vozil. Tako zavarovanje je družba A. d.o.o. imela sklenjeno z Zavarovalnico A., zaradi omejitve kritja za nastalo škodo na vozila, ki ne presegajo moč motorja 130 kW oziroma prostornino motorja 2500 ccm, pa ni mogoče šteti, da imetnik trajnih preskusnih tablic ni imel sklenjenega zavarovanja. To je nenazadnje preveril pristojni upravni organ pred izdajo potrdila za uporabo trajnih preskusnih tablic. Razlaga, za katero se zavzema prekrškovni organ, bi pomenila kršitev načela zakonitosti v kaznovalnem pravu, ki izhaja iz 28. člena Ustave RS.

8. Ker iz zgoraj citirane določbe petega in šestega odstavka 37. člena ZMV-1 ne izhaja, da bi izdaja preskusnih tablic bila omejena glede na obseg zavarovalnega kritja ob upoštevanju moči motorja oz. delovne prostornine motorja vozila, za katerega imetnik trajnih preskusnih tablic izda dovoljenje za uporabo le-teh, je vprašanje glede obsega kritja, ki izhaja iz predložene zavarovalne police za odločitev v predmetni zadevi nerelevantno in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo kot pričo zaslišati tudi predstavnika Zavarovalnice A. E. E. Ocena sodišča prve stopnje, da njegova izpovedba ne bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, je pravilna, saj dejstva, ki naj bi jih prekrškovni organ dokazoval z zaslišanjem te priče, za odločitev v zadevi niso pravno pomembna za odločitev o zadevi.

9. Prekrškovni organ sicer pa v pritožbi pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 136. člena ZP-1, ki določa, kdaj se ustavi postopek o prekršku, ko je v izreku izpodbijane sodbe navedlo, da je postopek o prekršku ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, torej zaradi nedokazanosti. Glede na obrazložitev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe so pravilne ugotovitve prekrškovnega organa, da je sodišče očitno štelo, da očitano dejanje ni prekršek in bi zato kot razlog ustavitve postopka moralo uporabiti 1. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1. Zato je pritožbeno sodišče v temu delu pritožbi delno ugodilo in izrek izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je kot razlog za ustavitev postopka o prekršku navedlo 1. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 (deveti odstavek 163. člena ZP-1), sicer pa pritožbo v preostalih delih kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).