Jedro

Za prava neuke stranke obveznost gotovo izhaja iz 12.čl. ZPP (načelo pomoči prava neuki stranki), v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tako situacijo. Tožnik je imel v postopku praktično ves čas pooblaščenca, ki je odvetnik - po njem je vložil predmetno tožbo in pooblaščenec je bil tudi vabljen na prvi narok za glavno obravnavo, res pa se pooblaščenec naroka za glavno obravnavo ni udeležil, niti ni poslal nobenega pojasnila v zvezi s svojim izostankom. Se je pa tožnik s svojim pooblaščencem očitno pred prvim narokom posvetoval, saj je modificiral zahtevek, umaknil predlog za zaslišanje priče, ker je le-ta umrla in predlog za opravo ogleda, vztrajal pri zaslišanju priče D.Š., katerega zaslišanje je predlagal že v tožbi ter predlagal še dodatno pričo za zaslišanje S.C.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi skl ep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v prvi točki zavrglo tožbo tožnika z dne 19.9.2005. V drugi točki izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu 267.770,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožnik se je sam udeležil prvega naroka za glavno obravnavo, zato bi ga moralo sodišče poučiti o tem kakšne so posledice, če najkasneje na tem naroku ne predlaga vseh dokazov, za katere misli, da bi jih bilo potrebno izvesti zaradi dokazovanja utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Sodišče bi ga bilo torej moralo opozoriti na vsebino 286.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tega pa ni storilo. Tožnik je nato na 2.3.2007 želel, da bi se kot dokaz uporabilo fotografijo (katero sedaj prilaga pritožbi), ki jo je posnel 30.8.2005, na kateri so vrata s kljuko in ključavnico, pod njo pa opilki, ki bi dokazovali, da je bila prav v tistih dneh zamenjana ključavnica. Sodišče zaradi tega takega dokaza ni sprejelo. Tožniku kot neuki stranki, je zaradi tega bilo onemogočeno, da bi s pravočasnim navajanjem in predlaganjem dokazov pripomogel k dokazovanju dejstev, ki bi podkrepila utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Takšno ravnanje sodišča je tako lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločitve, zato vidi tožnik v tem bistveno kršitev določb 1.odst. 339.čl. ZPP. Podani pa so tudi vsi drugi pritožbeni razlogi. Sodišče je tožnikovo tožbo zavrglo po tem, ko je opravilo že tri naroke in po letu in pol po tem, ko je prejelo odgovor na tožbo. To pa ni v skladu 1.odst. 247.čl. ZPP, ki določa primere, ko sodišče lahko zavrže tožbo in fazo postopka, ko to lahko stori. Tudi zaradi tega je odločitev sodišča prve stopnje napačna in je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP podan in utemeljen. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova tožba prepozna pa temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče je nekritično štelo, da naj bi bila ključavnica zamenjana zadnje dneva aprila 2005 in to zgolj na dveh računih družbe M. d.d.. Da gre za neresnično izpovedbo G.S. izhaja že iz tega, kar je sam povedal: da je bila M. kartica s katero naj bi kupil dve ključavnici na ime A.B., to je na ime pokojne žene toženca. Glede na številne zlorabe plačilnih kartic ni verjetno, da bi blagajničarka izdala blago, katerega bi s kartico plačal moški, kartica pa bi glasila na žensko ime. Sicer pa sam datum nakupa ključavnic ni zadosten dokaz, da bi naj bila katera od teh ključavnic zamenjana. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič R.P. (kar bi zlahka storilo, saj je umrla dne 19.4.2006) in D.Š., na kar se je skliceval tožnik. Gotovo bi bilo dragoceno tudi zaslišanje toženca, saj je več verjetnosti, da bi tudi glede na svojo starost bil bolj resnicoljuben pri izpovedbi, kot njegov vnuk S. Slednji si je čas zamenjave očitno izmislil, pri tem pa začel na drugi in tretji obravnavi trditi, da je on sam na lastno pest zamenjal ključavnici. Zavedal se je, da ga tožnik ne bo mogel več tožiti kot motilca, ker je od motilnega dejanja do druge obravnave pred sodišče, preteklo že več kot leto dni. Vsekakor pa je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko sodišče ni zaslišalo D.Š., podrobneje zaslišalo samega tožnika kje je bil in kaj je počel v obdobju od 1. maja do 31.8.2005 ter tudi s pomočjo soočenja tožnika s tožencem in S. dognalo kdo govori resnico in ali je torej tožba pravočasna , tožbeni zahtevek pa utemeljen. Tožnik bi prav gotov reagiral že popreje, če bi res prišlo do zamenjave od koncu aprila 2005, saj je na vse neprijetnosti , ki jih je doživel s strani toženca in njegovih vselej reagiral takoj. Če bi že aprila prišlo do zamenjave ključavnice, bi gotovo pri policiji to že v maju naznanjal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritožnikovega pravnega naziranja, da bi ga moralo sodišče poučiti v smislu 286.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je bil na prvem naroku za glavno obravnavo brez pooblaščenca, kot to določa 12.čl. ZPP, ne more sprejeti. V ZPP ni nikjer določena obveznost sodišča, da stranko opozori na sistem prekluzij (286.čl. ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča tako za stranke, ki jih zastopajo pravno kvalificirani pooblaščenci, ta obveznost sodišča ne obstaja. Za prava neuke stranke pa takšna obveznost gotovo izhaja iz 12.čl. ZPP (načelo pomoči prava neuki stranki). Vendar v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tako situacijo. Tožnik je imel v postopku praktično ves čas pooblaščenca, ki je odvetnik (tožnik je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo pooblaščencu preklical pooblastilo – l.št. 40, za pritožbo pa zopet pooblastil istega odvetnika) - po njem je vložil predmetno tožbo in pooblaščenec je bil tudi vabljen na prvi narok za glavno obravnavo, res pa se pooblaščenec naroka za glavno obravnavo ni udeležil, niti ni poslal nobenega pojasnila v zvezi s svojim izostankom. Se je pa tožnik s svojim pooblaščencem očitno pred prvim narokom posvetoval, saj je modificiral zahtevek (l.št. 26), umaknil predlog za zaslišanje priče R.P., ker je le-ta umrla in predlog za opravo ogleda, vztrajal pri zaslišanju priče D.Š., katerega zaslišanje je predlagal že v tožbi ter predlagal še dodatno pričo za zaslišanje S.C. (l.št. 31), na naroku pa s strani tožene stranke tudi niso bile podane nobene nove navedbe. Tako v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po 12.čl. ZPP, marveč pride v poštev pravilo 2.čl. Zakona o odvetništvu, ki določa, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih v zvezi z 2.odst. 11.čl. istega zakona, ki določa, da je pri zastopanju stranke odvetnik dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške etike. Tako mora stranka sama nositi breme negativnih posledic morebitnih napak pri delu svojega pooblaščenca. Pritožbena trditev, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo, je v celoti neutemeljena in je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je tožba vložena po preteku trideset dnevnega roka iz 32.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ravnalo pravilno, ko je tožbo, zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, zavrglo. Samo dejstvo, da je priča G.S. izpovedal, da je pri nakupu ključavnic uporabil M. kartico, ki se je glasila na ime pok. žene toženca, v ničemer ne spremeni dejstva, ki ga je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, da je priča v obravnavanem obdobju (23.4 in 25.4.2005) kupil ključavnici (saj to jasno izhaja iz računov - priloga B2 in B3) in drugo kupljeno ključavnico, ker prva ni bila prava, v naslednjih dneh (27.4.2005) zamenjal s ključavnico, ki je bila na kletnih vratih. Štelo je, da je izpoved priče, da je ključavnico zamenjal 27.4.2005 smiselna, saj je že prvo kupljeno ključavnico želel menjati, ker pa ni bila prava, je šel po dveh dneh kupiti novo in jo prav gotovo zamenjal, kot je izpovedal (to je dva dni po nakupu) in z zamenjavo ni čakal štiri mesece za zamenjavo. Tudi pritožbenemu sodišču je tako razlogovanje življenjsko logično, sploh ker je že prvo kupljeno ključavnico želel menjati praktično takoj po nakupu, in ker ni bila prava je šel kupit novo. In prav gotovo je drugo ključavnico, ki je bila prava, zamenjal kot je izpovedal, saj če ne, ne bi tako hitro po prvem nakupu šel kupiti nove ključavnice. Sodišče prve stopnje torej ni glede datuma zamenjave ključavnice izhajalo le iz datumov predloženih računov, kot želi prikazati pritožba, ampak je navedene račune presojalo v povezavi z izpovedbo priče S., ki je izpovedal, da se je za zamenjavo ključavnice na kletnih vratih odločil po tem, ko mu je ded povedal, da mu iz kleti zmanjkuje žganje. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da takega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je tožnik 15.10.2005 podal prijavo na policijsko postajo, zaradi zamenjave ključavnice na kletnih vratih, do katere naj bi prišlo v mesecu avgustu istega leta (priloga A6). Sploh glede na navedbe v pritožbi, ko tožnik navaja, da če bi prišlo do zamenjave v maju bi reagiral takoj, kot je reagiral na vse neprijetnosti, ki jih je doživel s strani toženca. Reagiranje 15.10.2005 na zamenjavo ključavnice v avgustu 2005, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja termina takoj. Tako se pokaže odločitev sodišča, da je prišlo do zamenjave ključavnice 27.4.2005, kot pravilna. Kar se tiče M. kartice, pa gre za kartico zaupanja (priloga B2, B3), katera nima enakih lastnosti kot bančne kartice, in zanje ne velja enaka strogost kot pri bančnih karticah. Ne drži pritožbena navedba, da je začel priča S. šele kasneje trditi, da je on na lastno pest zamenjal ključavnico, saj že iz navedb v odgovoru na tožbo izhaja, da se je zamenjava izvršila mimo toženčeve volje in priča S. je to izpovedal pri svojem prvem in edinem zaslišanju (l.št. 30). V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, je povedati, da je tožnik sam na naroku za glavno obravnavo dne 15.1.2007 umaknil predlog za zaslišanje R.P., ker je le-ta umrla. Za zaslišanje predlagane priče D.Š. pa ni bilo potrebe. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo (l.št. 31) izhaja, da je tožnik predlagal zaslišanje priče na okoliščine uporabe kleti. Nato pa sta pravdni stranki kot nesporno ugotovili način njune uporabe kleti. Torej zaslišanje priče D.Š. ni bilo potrebno, saj med strankama ni bilo spornih dejstev glede uporabe kleti, o katerih naj bi bil priča zaslišan. Tožnik je bil obširno zaslišan (l.št. 27-29). Dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje in priti na sodišče in če ni z zakonom drugače določeno, tudi dolžnost pričati obstaja za priče (229.čl. ZPP). Taka dolžnost za stranke ne obstaja (1.odst. 262.čl. ZPP).

Ker so torej pritožbene navedbe neutemeljene in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih napak, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154.čl. ZPP v zvezi s 1.odst. 165.čl. ZPP).