Jedro

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je bil nastanek vtoževane škode tožniku znan najkasneje 3. 12. 2009. Sporno pa je, ali je bil navedenega dne znan tudi povzročitelj (tožena stranka). Glede povzročitelja velja, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode.

V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Ker ZUS-1 o vročanju nima posebnih določb, se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Ko ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu. Neposredno vročanje stranki v takem primeru ni pravilno in predstavlja kršitev določb ZPP. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi strank. ZPP tako določa neposredno zastopanje, katerega posledica je, da dejanja, ki jih v imenu in za račun stranke opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi same stranke (zastopanega). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode že z vročitvijo sodbe Upravnega sodišča RS njenemu takratnemu pooblaščencu. Pravno nepomembne so tako pritožbene trditve, da tožena stranka istega dne od pooblaščenca sodbe še ni prejela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.391.000,00 EUR s pripadki in tožbeni zahtevek na plačilo 5.920.855,00 EUR s pripadki (I. in II. točka izreka).1 Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 61.648,30 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravnih ravnanj tožene stranke, in sicer (1) zaradi izdaje lokacijske informacije v nasprotju z določili ZGO-1, (2) zaradi neustreznega vzdrževanja in investicij v vodovodno omrežje ter oskrbo s pitno vodo v nasprotju s 149. členom ZVO-1 in Pravilnikom o oskrbi s pitno vodo ter (3) zaradi zavajanja in s tem kršitve načel OZ. Navedla je, da se je na podlagi lokacijske informacije odločila za nakup zemljišča zaradi gradnje in prodaje 20 hiš, gradbenega dovoljenja pa zaradi malomarno pripravljene lokacijske informacije ni dobila. Zahtevala je povrnitev škode iz naslova manjvrednosti nepremičnine, stroškov nepremičninskega posrednika, stroškov obresti, stroškov projektiranja in inženiringa ter izgubljenega dobička.2 Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi poteka 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Po stališču sodišča prve stopnje je tožeča stranka za škodo zvedela, ko je bila njenemu pooblaščencu 3. 12. 2009 vročena sodba Upravnega sodišča RS IV U 40/2009-10, s katero je to sodišče v upravnem sporu zavrnilo tožbo zoper zavrnilno odločbo upravne enote glede izdaje gradbenega dovoljenja. Zato je tožbi, ki ju je tožeča stranka vložila 7. 12. 2012, vložila prepozno (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

6. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je bil nastanek vtoževane škode tožniku znan, kot je pojasnjeno zgoraj, najkasneje 3. 12. 2009. Sporno pa je, ali je bil navedenega dne znan tudi povzročitelj (tožena stranka). Glede povzročitelja velja, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka.3

7. Po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Ker ZUS-1 o vročanju nima posebnih določb, se glede tega vprašanja uporablja ZPP. V skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP se takrat, ko ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. Neposredno vročanje stranki v takem primeru ni pravilno in predstavlja kršitev določb ZPP.4 Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi stranke (92. člen ZPP).5 ZPP tako določa neposredno zastopanje, katerega posledica je, da dejanja, ki jih v imenu in za račun stranke opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi same stranke (zastopanega).6 Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode že z vročitvijo sodbe Upravnega sodišča RS njenemu takratnemu pooblaščencu. Pravno nepomembne so tako pritožbene trditve, da tožena stranka istega dne od pooblaščenca sodbe še ni prejela. Ker je bila vročitev sodbe pooblaščencu opravljena najkasneje 3. 12. 2009, je tožba, ki jo je tožeča stranka 7. 12. 2012 vložila v predmetnem postopku, ob upoštevanju določila prvega odstavka 352. člena OZ, prepozna.

8. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o tem, kdo nosi pravdne stroške.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prvi zahtevek je tožeča stranka uveljavljala v pravdi I Pg 802/2012, drugega pa v pravdi I Pg 803/2012. Sodišče prve stopnje pa je obe pravdi združilo v enotno obravnavanje pod opr. št. I Pg 802/2012. 2 3.391.000,00 EUR (manjvrednost nepremičnine, ki predstavlja razliko med nakupno ceno nepremičnine in na dan 13. 10. 2012 ocenjeno vrednostjo nepremičnine), 246.000,00 EUR (stroški nepremičninskega posredovanja 2006), 380.023,00 EUR (stroški obresti med letom 2006 in marcem 2009), 546.200,00 EUR (stroški projektiranja, inženiringa in nadzora) in 4.748.632,00 EUR (izgubljeni dobiček po ceniku z novembra 2008). 3 VSRS III Ips 55/2016. 4 V. Rijavec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2005, prva knjiga, str. 552. 5 A. Galič v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2005, prva knjiga, str. 384. 6 Gl. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 200 in 203.