Jedro

Utemeljeni so očitki toženca o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s presojo pravnega standarda preseganja običajne meje in z njim povezanega vprašanja ustreznosti izrečenega ukrepa (prepoved opravljanja gostinske dejavnosti in sklepanja novih najemnih pogodb, po katerih bi se v tem delu nepremičnine opravljala gostinska dejavnost), saj le-ta ni bil materialnopravno pravilno zapolnjen, čeprav je toženec, na kar opozarja tudi v svoji pritožbi, že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da predstavlja prepoved opravljanja dejavnosti in sklepanja novih najemnih pogodb prekomeren in nesorazmeren poseg, ki pomeni kršenje njegove pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena URS in pravice do lastnine iz 67. člena URS. V tem konkretnem primeru, ko si konkurirata na strani tožnika pravica do zdravega življenjskega okolja, ki se navzven kaže predvsem kot pravica tožnika do mirnega bivanja v lastni nepremičnini in nočnega počitka, na strani toženca pa pravici do svobodne gospodarske pobude in do lastnine, ki se v tem konkretnem primeru udejanjata kot pravica uporabljati nepremičnino za opravljanje točno določene (t.j. gostinske) dejavnosti in pravica razpolagati z nepremičnino z njenim oddajanjem v najem za opravljanje točno določene (t.j. gostinske) dejavnosti, bi moralo sodišče prve stopnje, da bi pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zapolnilo pravni standard krajevno običajnih mej ter ustreznosti ukrepa za preprečevanje ugotovljenih prepovedanih imisij, opraviti še praktično konkordanco, test sorazmernosti. Da je lahko poseg v pravico sploh dopusten morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Po prvem pogoju mora biti poseg v pravico nujen, kar pomeni, da cilja, ki se s tem posegom zasleduje, ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom. Poseg mora biti tudi primeren, da se z njim doseže zaželen in ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javnega interesa). Prav tako pa je za končno oceno nujnosti posega potrebno tehtati pomembnost prizadete pravice, ki se s posegom omejuje, v primerjavi s pravico, ki se želi s tem posegom zavarovati. Zadnje je tako imenovana sorazmernost v ožjem smislu.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih točkah I. in III. izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 11. 6. 2020 in razsodilo pod točko I. izreka, da se toženi stranki prepove opravljanje gostinske dejavnosti v nepremičnini, del stavbe ... - 1552 - 6, k.o. ... ... in sklepanje novih najemnih pogodb, po katerih bi se v tem delu nepremičnine opravljala gostinska dejavnost, v roku 15 dni, pod točko II. izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odreditev odpovedi najemne pogodbe, sklenjene 1. 8. 2019 z najemnikom G. s.p., PE 4, DŠ: ..., za nepremičnino, del stavbe ... - 1552 - 6, k.o. ... ..., v roku 15 dni. Pod točko III. izreka je toženi stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 3.126,42 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper to sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki s pritožbo izpodbija sklep v celoti, sodbo pa v točkah I. in III. izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 11.6. 2020 ne dovoli, izpodbijano sodbo pa glede I. in III. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala, da se toženi stranki prepove opravljanje gostinske dejavnosti v nepremičnini del stavbe ...-1552-6 k. o. ... in sklepanje novih najemnih pogodb, po katerih bi se v tem delu nepremičnine opravljala gostinska dejavnost, v roku 15 dni ter da tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov tožencu v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila, podredno pa da izpodbijano sodbo glede izpodbijane I. in III. točke izreka razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanih sklepu in sodbi, v nadaljevanju pa navaja, da je I. točka izreka izpodbijane sodbe poleg tega, da je napačna, tudi povsem nelogična in nesmiselna, saj se z njo tožencu, ki sploh ne opravlja gostinske dejavnosti, prepoveduje opravljanje te dejavnosti v delu stavbe ...-1552-6 k. o. ... ... . Poleg tega pa je toženec fizična oseba, ki sploh ne opravlja ter tudi ne more oziroma nima pravice opravljati gostinske dejavnosti kot tudi ne kakšne druge gospodarske dejavnosti. Ta prepoved zato v ničemer ne spreminja obstoječega stanja in posledično tožniku tudi v ničemer ne koristi oziroma z ničimer ne varuje nobenih njegovih pravic. Tudi sicer pa tožnik ne zatrjuje, da naj bi toženec sploh opravljal gostinsko dejavnost v omenjenih prostorih niti pred vložitvijo tožbe niti tekom tega spora, zato za ta del tožbenega zahtevka tožnik tudi ni podal nikakršne trditvene podlage in je ta del zahtevka brez vsakršne dejanske in pravne podlage, odločitev sodišča prve stopnje, ki je takšnemu zahtevku ugodilo, pa po oceni toženca napačna in neutemeljena. Soglaša z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v točki II. izreka izpodbijane sodbe, da se odredi odpoved najemne pogodbe z najemnikom G. s. p., PE Ulica 4, za del stavbe ...-1552-6 k. o. ... ..., ob tem pa izpostavlja, da to pomeni, da lahko navedeni subjekt, ki v spornem delu stavbe dejansko opravlja gostinsko dejavnost, to dejavnost opravlja še naprej. Tudi iz tega razloga pa je še toliko bolj nesmiselna odločitev sodišča prve stopnje v točki I. izreka, ki tožencu prepoveduje opravljanje gostinske dejavnosti, ki pa je ta sploh ne opravlja. Zaradi vsega navedenega je po mnenju toženca sodišče prve stopnje tudi povsem neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe na naroku dne 11. 6. 2020, ko je poleg odreditve odpovedi najemne pogodbe, po kateri se opravlja gostinska dejavnost in prepovedi v bodoče sklepati najemne pogodbe za opravljanje gostinske dejavnosti tožnik tožbo dodatno razširil še s tem, da se tudi tožencu (osebno) prepove opravljanje gostinske dejavnosti v predmetni nepremičnini. Meni, da se sodišče prve stopnje pri dovolitvi spremembi tožbe neutemeljeno sklicuje na 1. odstavek 185. člena ZPP, ki določa, da sodišče kljub neprivolitvi tožene stranke lahko dovoli spremembo tožbe, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ker je tožnika z razširjenim tožbenim zahtevkom zahteval, da se tožencu prepove opravljanje gostinske dejavnosti, ki je ta sploh ne opravlja in je tudi nima namena opravljati, takšna sprememba tožbe po mnenju toženca ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, ampak je povsem nesmiselna in nepotrebna, zato takšne spremembe tožbe po njegovem mnenju sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo dovoliti, še posebej tudi iz razloga, ker tožnik podlage razširjenega zahtevka ni niti pojasnil, kaj šele kakorkoli utemeljil. Toženec kot napačno označi tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je pristojno za odločanje o zahtevku na prepoved nadaljnjega sklepanja novih najemnih pogodb in o zahtevku na prepoved opravljanja gostinske dejavnosti. Ob tem izpostavlja, da mu je že z Odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, z dne 15. 11. 2019, št. 06122-731/2019/10, v 1. in 2. točki (3. alinea) bila zaradi uporabljanja nepremičnine v nasprotju z izdanim uporabnim dovoljenjem odrejena prepoved uporabe gostinskega lokala, ki predstavlja del stavbe 6, številka stavbe 1552, k. o. ... ..., in opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, v 2. točki (5. alinea) pa mu je bila za navedeni del stavbe med drugim odrejena tudi prepoved sklepanja najemnih pravnih poslov, in sicer do izdaje ustreznega uporabnega dovoljenja. O navedenih zahtevkih, ki sta predmet tega spora, je bilo tako po njegovem mnenju predhodno že pravnomočno odločeno v upravnem postopku, kar potrjuje, da odločanje o teh zahtevkih zagotovo ne spada v sodno, ampak v upravno pristojnost. Prav tako je po prepričanju toženca sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno in v nasprotju s cit. upravno Odločbo ugotovilo, da naj bi bila tožencu v upravnem postopku odrejena le prepoved uporabe dela nepremičnine za gostinsko dejavnost, ne pa tudi prepoved sklepanja najemnin pogodb, saj iz te Odločbe jasno izhaja tudi prepoved sklepanja najemnih in drugih pogodb za predmetni del stavbe. Napačna je po mnenju toženca tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija toženca. Čeprav je sicer pravilno ugotovilo, da toženec sam ne izvaja gostinske dejavnosti, je nato v nasprotju s to svojo ugotovitvijo napačno odločilo, da se prepoved opravljanja te dejavnosti v predmetnem lokalu lahko odredi zgolj lastniku lokala, ne pa najemniku. Toženec je prepričan, da se lahko prepoved opravljanja dejavnosti odredi le tistemu, ki to dejavnost dejansko opravlja in ki jo tudi lahko opravlja oziroma namerava opravljati. To pa ni toženec, saj ni pravni subjekt, ki bi lahko opravljal gostinsko dejavnost in jo dejansko tudi ne opravlja, zato ni pasivno legitimiran za zahtevek na prepoved opravljanja te dejavnosti. Za opustitveni zahtevek po 1. odstavku 133. člena OZ je po mnenju toženca pasivno legitimiran izvajalec dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost. Morebitno nedovoljeno opravljanje gostinske dejavnosti s strani posameznika, za kar v tem primeru ne gre, pa nadzorujejo in sankcionirajo pristojni inšpektorati, ki lahko izrečejo tudi prepoved opravljanja dejavnosti oziroma dela, in to nikakor ne spada v pristojnost sodišča. Sodišču prve stopnje toženec zato očita, da je s svojo odločitvijo poseglo v upravno področje in je njegova odločitev iz I. točke izreka napačna in nezakonita tudi iz tega razloga. Ker nepremičnine, ki je predmet tega spora, sploh ne uporablja in je tudi nima pravice uporabljati, saj jo oddaja v najem, toženec meni, da v tem konkretnem primeru določil 73. in 75. člena SPZ, ki določata, da mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo, ni mogoče uporabiti. Tožbo, s katero se uveljavlja pravno varstvo pred imisijami, pa je mogoče vložiti zoper tistega, ki nepremičnino uporablja za svoj namen in ki je tudi odgovoren za čezmerne imisije, to pa toženec ni. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo 133. člena OZ glede zahtevka o prepovedi sklepanja najemnih pogodb za izvajanje gostinske dejavnosti in prepovedi opravljanja gostinske dejavnosti. Pri tem izpostavlja, da je predpostavka za odstranitveni zahtevek po 1. odstavku 133. člena OZ večja škodna nevarnost, za opustitveni zahtevek iz navedene določbe pa vznemirjanje ali škodna nevarnost, pri čemer sta oba zahtevka subsidiarna in prideta v poštev le, če vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi, kot to določa 1. odstavek 133. člena OZ. V skladu z določbo 3. in 4. odstavka 133. člena OZ pa opustitvenega zahtevka nima oškodovanec, ki trpi škodo, katere vzrok je splošno koristna dejavnost, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Toženec meni, da tožnik v tem postopku ni podal nobenih navedb, da bi zaradi opravljanja gostinske dejavnosti v predmetnem lokalu komu grozila večja škoda, ali da bi zaradi opravljanja te dejavnosti obstajala škodna nevarnost, zatrjeval pa ni niti tega, da nastanka domnevnega vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Sodišču prve stopnje toženec očita tudi zmotnost zaključka, da pri opravljanju gostinske dejavnosti ne gre za splošno koristno dejavnost v smislu 3. odstavka 133. člena OZ, saj je ta zaključek v nasprotju s sodno prakso, ki jo v nadaljevanju tudi citira (sodba Višjega sodišča v Kopru Cpg 162/2009 z dne 21. 5. 2010, sodba in sklep VS RS II Ips 76/2003, sodba VS RS II Ips 509/97, sodba VSK I Cp 357/2006, sodba VSL I Cp 710/2005 in sodba VS RS II Ips 473/2001), sklicuje pa se tudi na pravno mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 1999. Kot povsem napačne in brez vsakršne osnove označi ugotovitve sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi v obravnavanem primeru gostinski lokal služil zgolj interesom določenega kroga subjektov in ne celi skupnosti in da zato naj ne bi imel bistvenega pomena za družbeno skupnost na tistem območju, še manj pa za širšo družbeno skupnost. Prav tako so po oceni toženca napačni tudi zaključki prvostopnega sodišča, da ne gre za nujen pogoj bivanja, ki bi jo celotna družbena skupnost priznavala kot potrebno in koristno, pri tem pa sodišču prve stopnje še očita, da za vse te zaključke tudi ni podalo nobenih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj takšne neobrazložene odločitve sploh ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem toženec še poudarja, da je obravnavani gostinski lokal odprt za vsakogar in tako vsakomur ponuja prostor za sprostitev in druženje, in sicer tako v zaprtem prostoru kot tudi na njegovi terasi. Ker v bližini ni nobenega drugega gostinskega lokala, je predmetni lokal nedvomno potreben in koristen za prebivalce obravnavnega območja ter tudi druge osebe, ki se gibajo na tem območju, takšno pa je tudi stališče četrtne skupnosti ... Kot neobrazloženega in nejasnega toženec označi tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da pristojni organ za opravljanje te dejavnosti v obravnavani stanovanjski soseski ni izdal dovoljenja, ker ni pojasnilo, kdo naj bi bil pristojni organ in kakšno dovoljenje naj ne bi bilo izdano. Za opravljanje gostinske dejavnosti namreč ni potrebno nobeno posebno dovoljenje, ampak mora subjekt, ki opravlja takšno dejavnost, to imeti registrirano. Najemnik toženca ima registrirano dejavnost strežba pijač (šifra 56.300 po standardni klasifikaciji dejavnosti), pristojni organi pa mu tudi vsakoletno potrjujejo obratovalni čas lokala. Toženec meni, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno zgolj to, da gre za dejavnost, ki je dovoljena. Strežba pijač in napitkov, ki se opravlja v obravnavanem lokalu, je dovoljena dejavnost, saj je vključena v standardno klasifikacijo dejavnosti. Ker torej zatrjevati vir vznemirjanja pri najemniku toženca izvira iz dovoljene dejavnosti, sodišče opustitvenemu zahtevku na prenehanje opravljanja gostinske dejavnosti po mnenju toženca že iz tega razloga ne bi smelo ugoditi. Četudi bi bilo res, da v obravnavanem primeru ne gre za opravljanje splošno koristne dejavnosti, pa po mnenju toženca ni izkazano, da bi res šlo za hrup, ki presega krajevno običajno mero, ter da takšnega domnevnega vznemirjanja ni mogoče preprečiti z drugimi ustreznimi ukrepi. Toženec še izpostavlja, da nikoli niso bile opravljane nobene meritve hrupa v lokalu, njegovi okolici ter v stanovanju tožnika ali drugih okoliških stanovanjih, na podlagi katerih bi bilo objektivno mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za preseganje mejnih vrednosti kazalcev hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju in tega tožnik tudi ni zatrjeval, kaj šele izkazal. Nivo hrupa je sodišče ugotavljalo le z zaslišanjem prič, pri čemer pa gre zgolj za močno pretirane povsem subjektivne ocene. Nobena od prič, na katere se prvostopno sodišče sklicuje v potrditev tožnikovih navedb o hrupu, pa tudi sicer ni izpovedala, da bi v zadnjem času oziroma v času sojenja sploh še bil prisoten prekomeren hrup. Glede prič A. A. in B. B. toženec še izpostavlja, da sta povsem neverodostojni. Priča A. A. je pojasnila, da je najemnica v stanovanju v stavbi Ulica 1, upoštevajoč položaj stavb na obravnavanem območju pa je mogoče ugotoviti, da z balkona stanovanja, kjer živi navedena priča, sploh ni mogoče videti predmetnega gostinskega lokala, saj se vmes nahaja stavba Ulica 2, ki preprečuje vsakršen vizualni stik med stanovanjem priče in gostinskim lokalom, prav tako pa preprečuje, da bi se do stavbe Ulica 1 kar koli iz gostinskega lokala sploh lahko slišalo, zato po oceni toženca tej priči, ki je govorila o neznosnem hrupu iz gostinskega lokala, ni mogoče pokloniti vere, saj je njeno pričevanje brez osnove in tudi v očitnem nasprotju s fizikalnimi zakoni kot tudi v nasprotju s preostalimi pričami tožnika. Podobno velja tudi za pričo B. B., ki je do leta 2019 živel v stavbi Ulica 3, ki se nahaja več kot 60 metrov stran od stavbe Ulica 4, v kateri se nahaja predmetni gostinski lokal. Ker se med stavbo Ulica 3 in Ulica 4 nahajata stavbi Ulica 2 in Ulica 1, ki preprečujeta tako pogled na predmetni gostinski lokal kot tudi širjenje zvoka iz lokala, tudi te priče ni mogoče upoštevati kot verodostojne, saj okoliščin, o katerih je govorila, zaradi fizikalnih razlogov sama osebno dejansko sploh ni mogla zaznati in je povsem očitno, da je izpovedala to, kar ji je naročil tožnik. Toženec sodišču prve stopnje še očita, da je napačno povzelo izpovedbe prič C. C. in A. A., da naj bi tudi navedeni priči kategorično trdili, da ni mogoče, da bi hrup povzročali drugi ljudje, ampak izključno gostje lokala, saj priča C. C. ni bila prepričana, da je šlo res za goste lokala, ampak je o tem le predvidevala, tudi priča A. A. pa je izpovedala, da so se tam zbirali ″drogeraši‶ in delali galamo, s tem da pa so priče D. D., E. E. in F. F. izpovedale, da se v lokalu sploh ni zadrževala ali zbirala mladina, ampak pretežno oziroma zgolj starejši moški. Prav tako je priča B. B. izpovedala, da se je tam ponavadi zbirala velika skupina ljudi tudi od drugod, ne iz obravnavanega lokala. V zvezi z zaključkom, da ni moglo slediti trditvam tožnika (verjetno pravilno toženca) in izpovedbam prič D. D., E. E. in F. F., da so hrup povzročali naključni mimoidoči, ki so hodili skozi prehod med obema hišama in ne gostje lokala, pa toženec sodišču prve stopnje očita, da zanj ni navedlo nobenih razlogov, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po njegovi oceni se sodišče prve stopnje tudi povsem neutemeljeno sklicuje na dopisa PP Celje z dne 19. 6. 2018 in 21. 10. 2016 kot dokaz, da se je zaradi opravljanja gostinske dejavnosti v predmetnem lokalu širil hrup, saj iz njih ni razvidno, kakšen je bil epilog predlaganih ali uvedenih postopkov o prekršku oziroma ali je prišlo do pravnomočne odločitve o prekršku. Sicer pa iz dopisa PP Celje z dne 19. 6. 2018 izhaja, da je bilo prijavljenih 10 kršitev zaradi glasne glasbe v predmetne lokalu, ki pa so bile vse neutemeljene. Nadalje iz njih izhaja, da je policija zabeležila le dve kršitvi zaradi preglasne glasbe, pri čemer pa ni znan epilog teh postopkov o prekršku. Prav tako iz dopisa z dne 21. 10. 2016 ni razvidno, kakšni postopki oziroma postopki zaradi katerih prekrškov naj bi bili uvedeni zoper goste lokala, zaradi česar se po njegovi oceni sodišče prve stopnje glede svojih zaključkov, da naj bi hrup povzročali gostje in ne naključni mimoidoči, povsem neutemeljeno sklicuje na ta dopis. Prav tako se sodišče na ta dopis po oceni toženca povsem neutemeljeno sklicuje tudi glede svojega zaključka, da naj bi bil hrup čez cel dan, saj iz dopisa sploh ni razvidno, za kakšne prekrške naj bi šlo pri intervencijah policije. Tudi poročilo PP Celje z dne 24. 6. 2020 po oceni toženca ne potrjuje utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj iz njega ni razvidno, kakšen je bil epilog navedenih policijskih posredovanj, torej, ali je prišlo do pravnomočnih ugotovitev storitev obravnavanih prekrškov, tudi sicer pa iz tega poročila izhaja, da v letu 2020 ni bilo nobenih posredovanj glede prekrškov po Zakonu o varstvu javnega reda in miru in da se je tudi sicer v letih 2019 in 2020 izrazito zmanjšalo število posredovanj. Ne glede na navedeno pa še poudarja, da iz tega poročila izhaja, da je v obdobju od 1. 1. 2017 do 1. 6. 2020 bil obravnavan le en prekršek po 8. členu ZJRM (povzročanje hrupa). Ob tem še opozarja, da iz njega izhaja, da se nanaša na naslov Ulica 5, stavba na tem naslovu pa sploh ni predmet tega postopka, zato se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem neutemeljeno sklicuje na to, da je na tej lokaciji bilo večkrat posredovano s strani policije. Policija je namreč posredovala zaradi različnih domnevnih kršitev, ki so za to zadevo povsem nepomembne, poleg tega pa tudi ni znano, ali je po teh posredovanih prišlo do izdaje kakšnih plačilnih nalogov ali odločb o prekršku. Toženec izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo, da naj bi se zaradi opravljanja gostinske dejavnosti v predmetnem lokalu na sosednjo nepremičnino širil hrup kot imisija, policija pa je, kot je bilo že predhodno izpostavljeno, zaradi povzročanja hrupa na navedenem območju od leta 2017 dalje posredovala zgolj enkrat. Zaradi navedenega je po prepričanju toženca zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se zaradi opravljanja gostinske dejavnosti v predmetnem lokalu širil hrup na sosednjo nepremičnino, v nasprotju z listinami v spisu, in sicer policijskimi poročili, in torej napačen in povsem neutemeljen. Nadalje toženec še izpostavlja, da tako zaslišane priče kot tudi dopisi PP Celje izkazujejo, da od takrat, ko je predmetni lokal 1. 8. 2019 prevzel sedanji najemnik, na tem območju zagotovo ni bilo prekomernega hrupa. Tega pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni v ničemer upoštevalo, čeprav gre za odločilna dejstva. Ker sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni izdalo glede na dejansko stanje in razmere, ki so obstajale v času zaključka glavne obravnave, je po mnenju toženca izpodbijana sodba tudi iz tega razloga napačna in neutemeljena. Poudarja tudi, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da naj bi šlo za prekomeren hrup oziroma za hrup, ki presega krajevno običajno mero, prav tako pa tudi ni pojasnila, kakšen oziroma kako močan naj bi bil hrup, ki naj bi ga povzročalo obratovanje gostinskega lokala ter kako je ta hrup objektivno preverilo. Ker izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih ne vsebuje nobenih razlogov, se je tudi ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec meni, da se pri ugotavljanju, ali je hrup presegal krajevno običajno mero, sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno sklicuje na lokacijsko informacijo in urbanistično mnenje glede tega, ali je na obravnavanem območju dovoljeno opravljanje gostinske dejavnosti, saj to ni predmet tega postopka. Tudi sicer pa iz navedenih dokumentov sploh ne izhaja, kakšna je vsebina zazidalnega načrta. Prav tako iz urbanističnega mnenja ne izhaja, da bi bila gostinska dejavnost v predmetnem objektu nedopustna. Pristojni občinski oddelek uprave Mestne občine Celje pa je tudi vseskozi potrjeval obratovalni čas predmetnega gostinskega lokala. Prav tako pa na Mestno občino Celje in Mestno četrt ... ni bila naslovljena nobena pritožba v zvezi z obratovanjem predmetnega gostinskega obrata. Ob tem toženec še izpostavlja, da gre za urbano naselje, kjer se nahajajo stanovanjske hiše in bloki, da se na območju v bližini objekta tožnika nahaja tudi 6 velikih stolpnic, kar pomeni, da se na tem območju nahaja veliko ljudi, tudi otrok, kar seveda povzroča hrup. Zaradi goste poselitve na tem območju ni mogoče pričakovati popolne tišine, ampak je normalno, da se pojavlja tudi hrup zaradi prometa in ljudi. Kdor živi v mestu, pa mora sprejeti značilnosti dogajanja v mestih z neizbežnimi vplivi okolice. Hkrati pa toženec še poudarja, da gostinska dejavnost (bar) sama po sebi ni hrupna in kot taka sama po sebi ne vpliva motilno na bivalne in delovne pogoje, tudi imisije, ki nastajajo pri opravljanju dejavnosti v predmetnem lokalu, pa nikakor ne presegajo mej, ki so normalne za mestno okolje. Toženec sodišču prve stopnje tudi še očita, da pri svoji odločitvi o prepovedi opravljanja gostinske dejavnosti in sklepanja najemnih pogodb za opravljanje te dejavnosti, ni presojalo vprašanja, ali je vznemirjanje mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi, in o tem v izpodbijanem sklepu tudi ni navedlo nobenih razlogov. Odstranitveni in opustitveni zahtevek sta namreč subsidiarna in prideta v poštev le, če škodne nevarnosti ali vznemirjanja ni mogoče preprečiti z drugimi ustreznimi ukrepi, ki za povzročitelja škodne nevarnosti pomenita manjše breme. Tožnik tega, da za preprečitev zatrjevanega vznemirjanja ni na voljo ustreznih ukrepov oziroma da nastanka škode ali vznemirjanja ni mogoče preprečiti z nobenim ustreznim ukrepom, ni niti zatrjeval niti izkazal, zato terjatev tožnika na prepoved škodnega ravnanja po 133. členu OZ ni izkazana, izpodbijana odločitev pa je v nasprotju z določbo 2. odstavka 133. člena OZ, posledično pa napačna ter nezakonita. Sodišču prve stopnje toženec očita, da je v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo le, da je ukrep, ki ga je izreklo, ustrezen za preprečitev opisanega vznemirjanja in omogočanja tožniku, da bo svojo nepremičnino lahko normalno uporabljal. To pa za odločitev o prepovedi opravljanja gostinske dejavnosti in sklepanja najemnih pogodb za opravljanje te dejavnosti po njegovem mnenju ne zadošča, saj sodišče sploh ni presojalo, ali je ukrep, ki ga je izreklo, tudi nujen oziroma ali so na voljo še drugi milejši ustrezni ukrepi (npr. določitev pogojev obratovanja, skrajšanje obratovalnega časa...). Toženec še meni, da odločitev sodišča prve stopnje o prepovedi opravljanja dejavnosti in sklepanja novih najemnih pogodb zagotovo predstavlja prekomeren in nesorazmeren ukrep in da gre pri tem za kršenje pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena URS in pravice do lastnine iz 67. člena URS, po katerih je mogoče s svojo lastnino kakor koli razpolagati na z zakonom dopusten način, tudi za namen izvajanja gospodarske ali druge dejavnosti ali oddajanja v najem. Toženec izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki je napačna zaradi napačne odločitve o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku. Napačna pa je tudi sicer odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec poravnati tožniku pravdne stroške v celoti in sicer iz razloga, ker je del tožbenega zahtevka bil zavrnjen. Toženec meni, da del tožbenega zahtevka, s katerim tožnik ni uspel, to je z zahtevkom za odreditev odpovedi najemne pogodbe, sklenjene 1. 8. 2019 z najemnikom G. s. p., PE Ulica 4, za predmetno nepremičnino, predstavlja bistveni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka želela doseči prenehanje opravljanja gostinske dejavnosti v predmetni nepremičnini. Z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka pa tožnik željenega sploh ni dosegel, saj najemnica toženca lahko še naprej opravlja gostinsko dejavnost. Zmoten je tako zaključek sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega dela pa da niso nastali posebni stroški, ter da je tožnik s pretežnim delom svojega zahtevka uspel. Del zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, se namreč nanaša na prepoved opravljanja gostinske dejavnosti s strani toženca, ki te dejavnosti itak sploh ne opravlja, ter na prepoved sklepanja novih najemnih pogodb za opravljanje gostinske dejavnosti, to pa predstavlja nepomemben del zahtevka, ki tožniku ne nudi nobenega posebnega pravnega varstva, saj sedanja najemnica lahko še naprej opravlja gostinsko dejavnost. To pa pomeni, da tožnik s pretežnim delom svojega zahtevka ni uspel in bi tožencu moral povrniti vse pravdne stroške ali pa vsaj njihov ustrezen del. Podredno pa toženec še poudarja, da so priznani pravdni stroški tožnika tudi napačno odmerjeni. Neutemeljeno mu je sodišče prve stopnje priznalo 500 točk za predpravdni zahtevek po tar. št. 38/1 OT. Pri tem sicer sploh ni navedeno, za kateri zahtevek gre, vendar pa toženec v primeru, da gre pri tem za dopis pooblaščenca tožnika z dne 3. 7. 2018, naslovljen na toženca, poudarja, da pri tem ne gre za odškodninski zahtevek ali drugo obrazloženo vlogo, na podlagi katere bi potekal postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah v smislu 1. odstavka 38. člena OT, saj je v tem dopisu tožnik toženca zgolj pozval, da z njegovim najemnikom vzpostavi red in mir. Tudi pri nobenem drugem dopisu tožnika ne gre za zahtevek v smislu 1. odstavka 38. člena OT. Pa tudi če bi pri kakšnem dopisu tožeče stranke šlo za odškodninski zahtevek, ki bi bil vezan na kasneje vloženo tožbo, se ga ne bi vrednotilo samostojno, ampak skupaj s tožbo. Toženec sodišču prve stopnje še očita, da je tožniku napačno in neutemeljeno v zvezi z zastopanjem na prvem naroku priznalo 150 točk za urnino, čeprav je ta narok trajal točno eno uro (od 13.00 do 14.00), zaradi česar tožniku za ta narok ne pripada nobena urnina. Meni še, da je tožniku neutemeljeno priznanih tudi 200 točk za pridobitev 4 ZK izpiskov po tar. št. 39/5 OT, ker ne gre za opravo poizvedbe po 5. točki tar. št. 39 Odvetniške tarife. Ta tarifa določa 50 točk za pribavo izpiskov le takrat, kadar gre za zaprosilo pristojnemu organu, ki vodi evidence in ta organ tudi uradno izda izpisek oziroma podatek iz evidenc, tožnik, ki je predložila izpise iz zemljiške knjige, pa ima elektronski dostop oziroma vpogled v elektronsko zemljiško knjigo in zato takšno zaprosilo pristojnemu organu ni potrebno. Zato ne gre za samostojno storitev, ampak za opravilo, zajeto v sestavo tožbe.

3. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. 4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena. Pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

**K pritožbi zoper sklep:**

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, ki jo je tožnik podal dne 11. 6. 2020, ko je poleg že obstoječih zahtevkov, da se toženi(ma) stranki(ama) odredi odpoved najemne pogodbe, po kateri se opravlja gostinska dejavnost in se jima v bodoče prepove sklepanje najemnih pogodb po katerih bi se opravljala gostinska dejavnost v in ob nepremičninah na parc. št. 2995 in 2996, obe k.o. ..., podal še zahtevek, da se tudi tožencu (osebno) prepove opravljanje gostinske dejavnosti v navedeni nepremičnini. Čeprav je toženec spremembi tožbe nasprotoval, je sodišče prve stopnje to spremembo dovolilo, saj je menilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno dovolilo spremembo tožbe in pri tem tudi pravilno uporabilo določilo 1. odstavka 185. člena ZPP. Zgolj morebitna (pritožbeno zatrjevana) neutemeljenost in nesklepčnost takšnega dodatnega tožbenega zahtevka namreč ni in ne more biti razlog za to, da se sprememba tožbe, ki se nanaša na isto pravno razmerje, ne dovoli. Pritožbeno smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje po navedbah pritožbe zagrešilo zaradi napačne uporabe 1. odstavka 185. člena ZPP, pa posledično ni podana.

7. Pri odločanju sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo zatrjevane kršitve pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.

**K pritožbi zoper sodbo:**

8. Tožnik je v tej pravdni zadevi zahteval, da se tožencu1 odredi odpoved najemne pogodbe, po kateri se opravlja gostinska dejavnost in se mu v bodoče prepove sklepanje najemnih pogodb, po katerih bi se opravljala gostinska dejavnost v in ob nepremičninah na parc. št. 2995 in 2996, obe k.o. ..., pa tudi, da se tožencu osebno prepove opravljanje gostinske dejavnosti v nepremičnini, del stavbe ... - 1552 - 6, k.o. ... . Trdil je, da je lastnik stanovanjske hiše v Celju na naslovu Ulica 2 in Ulica 1, toženec pa lastnik hiše na naslovu Ulica 4, da sta hiši v neposredni soseščini, saj sta oddaljeni zgolj približno 4 metre, območje, na katerem stojita obe hiši, pa je locirano v zazidalni načrt ..., v katerem je izrecno zahtevano, da se smejo objekti uporabljati in graditi zgolj za stanovanjske namene, za poslovne namene pa samo za predstavništva, prostore za opravljanje intelektualnih storitev ali manjše specializirane trgovine ali trgovine z mešanim blagom, gostinska dejavnost pa ni dovoljena niti kot kava-bar. Toženec že dolga leta izrecno krši prostorsko zakonodajo, pa tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki v členu 133 določa, da se mora vsakdo vzdržati dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje. Tožnik svojo poslovno-stanovanjsko zgradbo oddaja v najem, v njej živijo številne družine predvsem z dojenčki in z majhnimi otroki, katere vse za normalno bivanje potrebujejo mir, kot bi moral v stanovanjski soseski biti zagotovljen. Tudi tožnik stanuje na tem naslovu in tudi sam potrebuje bivalni mir, seveda predvsem ponoči. Tožnik tožencu očita, da ne poskrbi, da bi se njegova nepremičnina uporabljala tako kot določajo določbe OZ in SPZ, oddaja lokal za gostilno društvu, ki izvaja gostinsko dejavnost, katera po prostorski zakonodaji niti ni dopustna na tem področju, ob tem pa dopušča opijanje svojih gostov ter njihovo kričanje in neprimerno vedenje, povzročanje škode na tožnikovem objektu, streljanje s strelnim orožjem ipd., tako da prekomerno obremenjuje nepremičnine in uporabo sosednjih nepremičnin, ki so last tožnika in v soposesti njegovih najemnikov, ter jim povzroča škodo s tem, ko ne morejo normalno spati in uživati zdravega življenjskega okolja. Tožnik svoje zahtevka uveljavlja na podlagi določb člena 133 OZ, v skladu s katerim lahko od toženca zahteva, da odstrani vir nevarnosti, iz katerega grozi njemu ali njegovim najemnikom večja škoda in se vzdrži te dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje, torej opravljanje gostinske dejavnosti ali pa oddajanje nepremičnine v najem komurkoli za opravljanje gostinske dejavnosti. Pri tem pa poudarja, da se mora lastninska pravica izvrševati pošteno, skladno s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika sosednje nepremičnine, kot to določajo določbe SPZ. Lastnik mora namreč pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in predvsem tudi odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo sosednjih nepremičnin, predvsem glede na namen nepremičnine in na krajevne razmere.

9. Glede na trditve tožnika je pri odločanju o njegovih zahtevkih sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo v tej zadevi, kot je to pravilno pojasnilo v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, predstavljajo določilo 73. člena SPZ, ki določa, da morajo lastniki sosednjih nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode, določilo 1. odstavka 75. člena SPZ, ki določa, da so dolžni pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njihove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez krajevno običajno mero, ali povzročajo znatnejšo škodo, pa tudi določila 133. člena OZ, ki določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi, sodišče pa odredi določene ukrepe za preprečitev vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti (2. odst. 133. čl. OZ).

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku2 zavrnilo toženčev ugovor sodne pristojnosti in pri tem v zvezi z zahtevkom za odreditev odpovedi najemne pogodbe in prepovedi nadaljnjega sklepanja novih najemnih pogodb pojasnilo, da je ta svoj zahtevek tožnik utemeljeval na podlagi 133. člena OZ, pri čemer prvi del zahtevka meri na odpoved najemne pogodbe, za odločanje o takih zahtevkih pa je vselej pristojno sodišče, v sodno pristojnost pa po presoji sodišča prve stopnje sodi tudi odločanje o zahtevku na prepoved opravljanja gostinske dejavnosti, saj je tožnik zahtevek postavil v okviru svojih trditev, da toženec opravlja tako dejavnost, iz katere izvira vznemirjanje, kot pravno podlago za zahtevano prepoved pa sodišče šteje 1. in tudi 2. odst. 133. čl. OZ, po katerem sodišče odredi ukrepe za preprečitev vznemirjanja, o tako postavljenem zahtevku ob tako zatrjevanjem dejanskem stanju pa je pristojno odločati sodišče. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje še zaključilo, da za zahtevek za odpoved najemne pogodbe, tožnik ni aktivno legitimiran, saj lahko zgolj pogodbena stranka najemne pogodbe zahteva odpoved le-te, tožnik pa v pogodbenem razmerju med najemodajalcem (tožencem) in trenutno najemnico (G. s.p.) ni pogodbena stranka, zato je ta tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Ugotovilo in zaključilo je še, da se je zaradi opravljanja gostinske dejavnosti v tem lokalu, na sosednjo nepremičnino širil hrup kot imisija, ki je bila izjemno moteča tako za tožnika, kot tudi njegove najemnike, da je pri tem šlo za prekomeren hrup, ki je kot takšen tudi presegal krajevno običajno mejo, saj je ugotovilo, da za pritličje stanovanjske stavbe, last toženca, uporabno dovoljenje za gostinski lokal ni bilo izdano, da gre v tem konkretnem primeru za stanovanjsko sosesko, ulico s stanovanjskimi hišami, ter bloki v bližini, v kateri je sicer dovoljeno opravljati dejavnosti, vendar zgolj take, ki predstavljajo mirno dejavnost (specializirane trgovine, intelektualne storitve, trgovina z živili, frizerski salon ipd.), torej dejavnosti, iz katerih ne izvira večje vznemirjanje, še predvsem v nočnem času, saj gre v takem primeru za ″krajevno običajne‶ dejavnosti in je določene imisije v takem okolju treba trpeti, četudi so moteče. Zaključilo je še, da je ta tolerančni prag za običajno, normalno, krajevno bivanje v obravnavani stanovanjski soseski, s tem, ko toženčev gostinski lokal obratuje (z vsemi že naštetimi posledicami glede hrupa in ostalih motilnih dejanj), absolutno presežen, s tem pa je otežena uporaba nepremičnine tožnika čez tisto mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine (stanovanjski objekt), ter glede na opisane obstoječe krajevne razmere običajna in normalna. Tak hrup, kot ga povzroča obratovanje gostinskega lokala oz. posledično gostje, je zato, ker presega krajevno običajno mero, po oceni sodišča prve stopnje prepovedan. Zaradi navedenega je razsodilo, da toženec v tem lokalu ne sme več opravljati gostinske dejavnosti in tudi ne sklepati najemnih pogodb za opravljanje te dejavnosti. Po njegovi presoji je za preprečitev opisanega vznemirjanja in omogočanja tožniku, da bo svojo nepremičnino lahko normalno uporabljal, tak ukrep ustrezen, saj je bilo tožencu treba preprečiti, da bo z uporabo svoje nepremičnine čez krajevno običajno mejo še nadalje vznemirjal tožnika. Ob tem je še pojasnilo, da pri opravljanju gostinske dejavnosti ne gre za splošno koristno dejavnost. 11. Pritožbeno sodišče najprej v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana sodna pristojnost za odločanje o zahtevku na prepoved nadaljnjega sklepanja novih najemnih pogodb in o zahtevku na prepoved opravljanja gostinske dejavnosti, ker je oba zahtevka tožnik uveljavljal kot ukrepa za prenehanje in preprečitev ponovnega vznemirjanja v skladu z določili SPZ in OZ in gre pri tem sporu tako za civilni, premoženjsko pravni spor med pravdnima strankama. Čeprav je bila tožencu z Odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, z dne 15. 11. 2019, št. 06122-731/2019/10, sicer res v 1. in 2. točki (3. alinea) odrejena prepoved uporabe gostinskega lokala, ki predstavlja del stavbe 6, številka stavbe 1552, k. o. ... ..., in opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, v 2. točki (5. alinea) pa mu je bila za navedeni del stavbe med drugim odrejena tudi prepoved sklepanja najemnih pravnih poslov, pa izdaja te odločbe na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je za vse vtoževane zahtevke tožnika podana sodna pristojnost nima nobenega vpliva, saj tožnik v tem pravdnem postopku zahteva trajno sodno varstvo pred vznemirjanjem po pravilih SPZ in OZ, odločba, na katero se v pritožbi sklicuje toženec, pa je bila izdana za povsem druge namene v inšpekcijskem, torej upravnem postopku, zaradi uporabe obravnavane nepremičnine v nasprotju z upravnimi akti (izdanim uporabnim dovoljenjem) oziroma v nasprotju s prostorsko zakonodajo, pri čemer je trajanje izrečenih prepovedi tožencu omejeno zgolj na čas do izdaje ustreznega uporabnega dovoljenja.

12. Ker izdaja prej citirane inšpekcijske odločbe iz zgoraj navedenih razlogov ni pravno odločilno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na vprašanje sodne pristojnosti, so za odločitev o pritožbi toženca pravno nepomembne tudi njegove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe napačno in v nasprotju s cit. upravno Odločbo ugotovilo, da naj bi bila tožencu v upravnem postopku odrejena le prepoved uporabe dela nepremičnine za gostinsko dejavnost, ne pa tudi prepoved sklepanja najemnih pogodb, saj iz te Odločbe jasno izhaja tudi prepoved sklepanja najemnih in drugih pogodb za predmetni del stavbe.

13. Sodišče prve stopnje je v točkah 12. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo razmejitev med sodnimi in upravnimi postopki. Prav tako je pravilno pojasnilo, da v tem civilno pravnem sporu okoliščini, ali ima toženec za opravljanje dejavnosti, iz katere izvira zatrjevano vznemirjanje oziroma večja škodna nevarnost, vsa potrebna upravna dovoljenja in ali to dejavnost opravlja skladno z izdanimi upravnimi dovoljenji, nista bistveni za presojo utemeljenosti tožnikovih zahtevkov na podlagi 1. in 2. odstavka 133. OZ in 75. člena SPZ, saj ob pravilni uporabi teh določil OZ in SPZ vplivi dejavnosti na sosednjo nepremičnino niso prepovedani, če ne presegajo krajevno običajne meje. Povedano drugače, četudi je dejavnost sicer dovoljena, prepovedane imisije (t.j. tiste, ki presegajo krajevno običajno mejo) niso dovoljene. Pravno povsem nepomembne so zato za odločitev o pritožbi toženca vse obširne pritožbene navedbe toženca, da gre pri opravljanju gostinske dejavnosti v njegovi nepremičnini, ki naj bi bila vir vznemirjanja, za dovoljeno dejavnost, zato se do vseh teh obširnih pritožbenih navedb toženca pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

14. Čeprav sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo res ni ugotavljalo dejanskega stanja in razmer v zvezi z nivojem hrupa, ki se širi s toženčeve nepremičnine na nepremičnino tožnika, v času in po stanju na dan izdaje izpodbijane sodbe oziroma v času in po stanju na dan zaključka glavne obravnave, pa to samo po sebi na pravilnost izpodbijane sodbe nima nobenega vpliva, saj je bilo z izpodbijano sodbo ugodeno zgolj prepovednemu zahtevku, za utemeljenost tovrstnega zahtevka pa zadošča že ugotovitev, da je v preteklosti že prišlo do zatrjevanega vznemirjenja tožnikove lastninske pravice3. Takšna ugotovitev namreč predstavlja resen indic, da bi se lahko istovrstno vznemirjanje ponovilo, ki narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku na prepoved istovrstnega bodočega vznemirjanja lastninske pravice tožnika, zato so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki toženca o nepravilnosti izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja razmer v času zaključka glavne obravnave, ki so posledica dejstva, da je v letu 2019 obravnavani lokal prevzel nov, sedanji najemnik.

15. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni zatrjeval, da hrup v lokalu, njegovi okolici ter v stanovanju tožnika ali drugih okoliških stanovanjih ne presega mejnih vrednosti kazalcev hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju: Uredba), prav tako tudi ni predlagal dokaza z izvedbo meritev hrupa, zato predstavljajo njegove pritožbene navedbe, da nikoli niso bile opravljane nobene meritve hrupa v lokalu, njegovi okolici ter v stanovanju tožnika ali drugih okoliških stanovanjih, na podlagi katerih bi bilo objektivno mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za preseganje mejnih vrednosti kazalcev hrupa po Uredbi, v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj toženec ni navedel nobenega razloga, zakaj tovrstnih dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati in dokazov predlagati pravočasno že pred sodiščem prve stopnje. Čeprav se lahko za presojo prekomernosti hrupa kot izhodišče upošteva tudi v skladu z Uredbo opravljene meritve hrupa, pa takšen način ugotavljanja prekomernosti hrupa v novejši sodni praksi ni edini možni način oziroma, tudi če se uporabi, ni zadosten, saj je v vsakem primeru z drugimi dokaznimi sredstvi potrebno ugotavljati krajevno običajne razmere v smislu 1. odstavku 75. člena SPZ, ker upravna določitev meja hrupa v Uredbi o teh odločilnih dejstvih ne pove ničesar4, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženca, da bi moral to, da je v obravnavanem primeru šlo za preseganje mejnih vrednosti kazalcev hrupa po Uredbi, v tem postopku trditi in tudi dokazati tožnik, da je bilo torej na njem v zvezi s temi okoliščinami trditveno in dokazno breme. Ker v zvezi s temi okoliščinami ni bilo podanih nobenih trditev pravdnih strank, se z njimi tudi sodišču prve stopnje, ki je pri odločanju vezano na podano trditveno podlago strank, ni bilo potrebno ukvarjati.

16. Toženec sam v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nivo hrupa in njegovo prekomernost ugotavljalo s pomočjo dokazov z zaslišanjem prič5, vendar ne zgolj z dokazi z zaslišanjem prič, kot to trdi toženec, temveč tudi z dokazom z zaslišanjem strank (tožnika)6, pa tudi z listinskimi dokazi, t.j. z dopisi PP Celje (priloge A19, A30)7, s poročilom PP Celje z dne 24. 6. 2020 (l. št. 49-51) spisa8, z lokacijsko informacijo (priloga A44)9 in z urbanističnim mnenjem10. V točkah 18. do 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je povzelo bistveno vsebino vseh teh izvedenih dokazov in sprejelo dejanske zaključke tako o nivoju hrupa kot tudi o njegovi prekomernosti, za te svoje dejanske zaključke pa je navedlo tudi ustrezne in povsem dovolj razlogov, da se dajo preizkusiti, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da naj bi šlo za prekomeren hrup oziroma za hrup, ki presega krajevno običajno mero, ter da prav tako tudi ni pojasnilo, kakšen oziroma kako močan naj bi bil hrup, ki naj bi ga povzročalo obratovanje gostinskega lokala ter kako je ta hrup objektivno preverilo, tozadevno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

17. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje o nivoju hrupa in njegovi prekomernosti, kot posledici izvajanja gostinske dejavnosti v obravnavani nepremičnini toženca in se v izogib ponavljanju v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami in zaključki, ki jih je sprejelo po izvedbi vseh zgoraj navedenih dokazov, v celoti tudi sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, vsebovane v izpodbijani sodbi v točkah od 18. do 22. obrazložitve izpodbijane sodbe.

18. Neutemeljeni so namreč obširni pritožbeni očitki toženca o neobrazloženi, neustrezni in zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje.

19. Tako ni pritrditi tožencu, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, zakaj ni moglo slediti trditvam tožnika (verjetno pravilno toženca) in izpovedbam prič D. D. , E. E. in F. F., da so hrup povzročali naključni mimoidoči, ki so hodili skozi prehod med obema hišama in ne gostje lokala, saj je za ta svoj zaključek navedlo povsem dovolj razlogov v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe11, da se da pritožbeno preizkusiti, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa iz tega razloga ni podana.

20. Prav tako so neutemeljeni tudi očitki toženca o neustrezni in zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ter posledično zmotni ugotovitvi dejanskega stanja o nivoju hrupa in njegovi prekomernosti. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in je prepričljiva, življenjsko logična ter obrazložena z razumnimi razlogi, namreč ne more uspešno izpodbiti z lastno enostransko dokazno oceno izvedenih dokazov, v kateri določenim izvedenim dokazom (npr. dokazom z zaslišanjem prič C. C. in A. A. ter listinskim dokazom z dopisi in poročili PP Celje) s sklicevanjem le na posamezne dele le-teh, ki mu ustrezajo, brez upoštevanja njihove celote, pripisuje drugačno vsebino kot sodišče prve stopnje, določenim izvedenim dokazom (npr. dokazom z zaslišanjem prič A. A. in B. B.) pripisuje manjšo dokazno vrednost oziroma jim odreka verodostojnost, drugim (npr. dokazom z zaslišanjem prič D. D., E. E. in F. F.) pa pripisuje večjo dokazno vrednost in verodostojnost. Čeprav je priča C. C. na vprašanje sodišča, ali so bili to (t.j. tisti, ki so povzročali hrup) striktno gostje lokala, ali je bil to kdo drug, najprej res odgovorila, da so bili to gostje lokala, da misli, da so bili gostje lokala, pa je na nadaljnje vprašanje sodišča, ali je možno, da je ta hrup, ki ga je opisovala, prihajal od teh mimoidočih, ki hodijo po tem prehodu, ali ne, povsem jasno in nedvoumno odgovorila, da ne12, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je (tudi) ta priča kategorično trdila, da ni mogoče, da so hrup povzročali ljudje, ki so hodili skozi ta prehod, temveč da so ga povzročali izključno gostje lokala. Podobno velja tudi za pričo A. A., ki je sicer res povedala, da so galamo tam po zaprtju lokala delali tudi drogeraši, je pa pred tem povsem nedvoumno, jasno in kategorično povedala, kot je to zaključilo tudi sodišče prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so hodili ven iz gostilne, da so se od zunaj drli, imeli muziko naglas in metali petarde, da je to bilo vsak drugi dan13. Tej priči so bila ob priliki njenega zaslišanja postavljena tudi vprašanja glede lege njenega stanovanja in vidnosti oziroma slišnosti dogajanja v obravnavanem gostinskem lokalu, zato toženec verodostojnosti njene izpovedi ne more ovreči zgolj z lastno laično oceno, ki nima opore v izvedenih dokazih, da iz svojega stanovanja ni mogla videti in slišati dogajanja v gostinskem lokalu, ki se nahaja v predmetni nepremičnini toženca. Enako velja tudi za pričo B. B., za katerega toženec v pritožbi prav tako trdi, da je nemogoče, da da bi karkoli slišal iz gostinskega lokala, ker živi v stavbi na naslovu Ulica 3, ki se nahaja več kot 60 metrov stran od stavbe toženca, v kateri je obravnavani gostinski lokal. Tudi tu gre zgolj za laično, dokazno nepodprto, oceno toženca, da hrupa iz tega lokala omenjena priča ne bi mogla slišati, s katero ne more izpodbiti verodostojnosti izpovedi te priče, ki je povedala, da se iz njegovega stanovanja vidi lokal in sliši hrup iz njega oziroma pred njim14. 21. Čeprav iz dopisov in poročil PP Celje, kot to pritožbeno izpostavlja toženec, res ni mogoče razbrati, kakšen je bil epilog predlaganih ali uvedenih postopkov o prekršku, ki se nanašajo na obratovanje gostinskega lokala na obravnavani nepremičnini toženca, pa se je upoštevaje tudi preostale izvedene dokaze, ki so obstoj in prekomernost hrupa prav tako potrjevali, sodišče prve stopnje povsem pravilno (upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP) oprlo tudi na dopisa in poročilo PP Celje, posledično pa so povsem pravilne tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 20. in 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, da podatki PP Celje v dopisu z dne 19. 6. 2018, ki se nahaja v prilogi A19 in v poročilu z dne 24. 6. 2020 potrjujejo, da je bilo s strani policije na obravnavani lokaciji velikokrat posredovano in tudi ukrepano, pa tudi da so bili postopki uvedeni zoper goste lokala in ne morebiti zoper naključne mimoidoče ali celo stanovalce v soseski, kot je to želel prikazati toženec, da je torej hrup, ugotovljena „galama“, dretje, razgrajanje prihajalo s strani gostov lokala, ki so se tudi po zaprtju le-tega zadrževali pred lokalom in ne morebiti s strani naključno mimoidočih.

22. Povsem pravilna je tudi dokazna ocena lokacijske informacije in urbanističnega mnenja, ki ju je sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo v točki 22. izpodbijane sodbe, upoštevalo v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, pomembnih za presojo krajevno običajnih mej. Pravilnosti dokazne ocene teh izvedenih dokazov in dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na njuni podlagi (da gre za stanovanjsko sosesko, ulico s stanovanjskimi hišami, ter bloki v bližini, v kateri je sicer dovoljeno opravljati dejavnosti, vendar zgolj take, ki predstavljajo mirno dejavnost (specializirane trgovine, intelektualne storitve, trgovina z živili, frizerski salon ipd.), torej dejavnosti, iz katerih ne izvira večje vznemirjanje, še predvsem v nočnem času, toženec ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da iz teh dokazov ne izhaja, kakšna je vsebina zazidalnega načrta ter da iz urbanističnega mnenja tudi ne izhaja, da bi bila gostinska dejavnost v predmetnem objektu nedopustna, saj vprašanje dopustnosti oziroma dovoljenosti dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje, kot je to bilo že predhodno obrazloženo, za odločitev v tej zadevi ni odločilno dejstvo.

23. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe, da pri opravljanju gostinske dejavnosti v konkretnem primeru ne gre za splošno koristno dejavnost v smislu 3. odstavka 133. člena OZ. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je splošno koristna dejavnost v smislu 3. odstavka 133. člena OZ vsaka dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov ter zato nima nobenega pomena za širšo družbeno skupnost15. V obravnavanem primeru pa gostinski lokal v opisani stanovanjski soseski po ugotovitvah sodišča prve stopnje služi zgolj interesom določenega kroga subjektov in ne celi skupnosti in zato nima bistvenega pomena za družbeno skupnost, niti v tistem območju, še manj pa za širšo družbeno skupnost. Ne gre niti za nujen pogoj bivanja, ki bi jo celota družbena skupnost priznavala kot potrebno in koristno. Drugačno pravno stališče toženca, predstavljeno v pritožbi, je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmotno. Povsem neutemeljen pa je tudi očitek toženca, da sodišče prve stopnje za ta svoj zaključek ni navedlo nobenih razlogov, saj je ta zaključek povsem ustrezno obrazložilo v točki 22. izpodbijane sodbe16, zato tozadevno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

24. Ker pri opravljanju gostinske dejavnosti v tem konkretnem primeru ne gre za splošno koristno dejavnost, saj se izvaja zgolj zaradi uresničevanja zasebnih in lastniških interesov toženca kot lastnika nepremičnine ter njegovih najemnikov kot dejanskih izvajalcev te dejavnosti, v tej pravdni zadevi uporaba določila 3. odstavka 133. člena OZ, za katero se zavzema toženec, ne pride v poštev.

25. Sodna praksa in pravna teorija sta tudi že zavzeli stališče, da je v tovrstnih primerih tako po določilu 133. člena OZ kot tudi po določilu 75. člena SPZ lahko pasivno legitimiran tako lastnik nepremičnine kot tudi njen najemnik17, ki nepremičnino dejansko uporablja in je tudi dejanski povzročitelj imisije, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca, da njegova pasivna legitimacija ni podana, ker gostinske dejavnosti, iz katere izvira prekomeren hrup, ne opravlja sam osebno, temveč njegovi najemniki, pa tudi očitki, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje, ki njemu osebno nalaga omenjeni prepovedi, nelogična in nesmiselna.

26. Utemeljeni pa so njegovi očitki o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s presojo pravnega standarda preseganja običajne meje in z njim povezanega vprašanja ustreznosti izrečenega ukrepa (prepoved opravljanja gostinske dejavnosti in sklepanja novih najemnih pogodb, po katerih bi se v tem delu nepremičnine opravljala gostinska dejavnost), saj le-ta ni bil materialnopravno pravilno zapolnjen, čeprav je toženec, na kar opozarja tudi v svoji pritožbi, že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da predstavlja prepoved opravljanja dejavnosti in sklepanja novih najemnih pogodb prekomeren in nesorazmeren poseg, ki pomeni kršenje njegove pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in pravice do lastnine iz 67. člena URS. V tem konkretnem primeru, ko si glede na dejanske zaključke sodišča prve stopnje, da prepovedano imisijo predstavlja le prekomeren hrup, ne pa morebiti tudi ostala tožbeno zatrjevana dejanja18, konkurirata na strani tožnika pravica do zdravega življenjskega okolja, ki se navzven kaže predvsem kot pravica tožnika do mirnega bivanja v lastni nepremičnini in nočnega počitka, na strani toženca pa pravici do svobodne gospodarske pobude in do lastnine, ki se v tem konkretnem primeru udejanjata kot pravica uporabljati nepremičnino za opravljanje točno določene (t.j. gostinske) dejavnosti in pravica razpolagati z nepremičnino z njenim oddajanjem v najem za opravljanje točno določene (t.j. gostinske) dejavnosti, bi moralo sodišče prve stopnje, da bi pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zapolnilo pravni standard krajevno običajnih mej ter ustreznosti ukrepa za preprečevanje ugotovljenih prepovedanih imisij, opraviti še praktično konkordanco, test sorazmernosti, ki je sicer ustavnosodna metoda ravnoteženja kolidirajočih pravic v horizontalnih razmerjih, so pa merila te metode obvezujoča tudi za redna sodišča pri sojenju na podlagi zakonskega (v tem primeru sosedskega) prava. Gre za posebno metodo oziroma test, ki ga sodišče uporabi, da razreši določen primer tako, da na koncu presoje dveh enakovrednih ustavnih pravic eno omeji oziroma da prednost drugi. Posebnost tega tehtanja je tudi v tem, da se ne nanaša le na interese nasprotujočih si strank iz konkretnega spora, ampak širše, na družbene interese. V ustavnem besedilu izrecno to načelo ni omenjeno, je pa njegovo izhodišče mogoče poiskati v tretjem odstavku 15. člena URS. Ustavno sodišče je to načelo izpeljalo tudi iz načela pravne države, pri čemer je trdilo, da gre za „splošno ustavno načelo“, ki je izvedeno iz načela pravne države.

27. Da je lahko poseg v pravico sploh dopusten morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Po prvem pogoju mora biti poseg v pravico nujen, kar pomeni, da cilja, ki se s tem posegom zasleduje, ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom. Poseg mora biti tudi primeren, da se z njim doseže zaželen in ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javnega interesa). Prav tako pa je za končno oceno nujnosti posega potrebno tehtati pomembnost prizadete pravice, ki se s posegom omejuje, v primerjavi s pravico, ki se želi s tem posegom zavarovati. Zadnje je tako imenovana sorazmernost v ožjem smislu.

28. Ker sodišče prve stopnje kljub ugovoru toženca o prekomernosti in nesorazmernosti ukrepa, o katerem se v izpodbijani sodbi tudi sicer ni izjavilo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava testa sorazmernosti ni opravilo in posledično vsaj preuranjeno sprejelo zaključek o ustreznosti ukrepa za preprečevanje nadaljnjega oziroma bodočega vznemirjanja v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, praktična konkordanca pa je metoda, ki je izrazito diskurzivne narave in zajema tudi kontradiktorno obravnavo odločilnih dejanskih okoliščin konkretnega primera, bi bilo v nasprotju z jamstvi poštenega postopka (22. člen URS), če bi jo prvo opravilo pritožbeno sodišče samo, še zlasti v tem primeru, ko sodišče prve stopnje še ni opravilo preizkusa, ali sta pravdni stranki v okviru svojih zahtevkov in ugovorov v dosedanjem teku postopka že podali zadostno trditveno podlago, ki bo sodišču sploh omogočila opravo testa sorazmernosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere praktična konkordanca, ki zajema tudi kontradiktorno obravnavo odločilnih dejanskih okoliščin konkretnega primera, ni bila opravljena, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo zato potrebno v skladu s 1. odstavkom 355. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (t.j. v točkah I. in III. izreka) razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi sicer z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje niti ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 355. člena ZPP), saj ne gre za staro zadevo, z vrnitvijo zadeve v novo sojenje pa se sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse izvedene dokaze, kar pa bi bilo glede na senatno sojenje na pritožbeni stopnji tudi povsem neekonomično.

29. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej preizkusiti, ali sta v sklopu svojih zahtevkov in ugovorov pravdni stranki navedli dovolj dejstev, ki so potrebna za presojo oziroma opravo testa sorazmernosti v tem konkretnem primeru, ko si konkurirajo na eni strani pravica do zdravega življenjskega okolja tožnika in na drugi strani pravica do svobodne gospodarske pobude in do lastnine toženca, po potrebi zaradi dopolnitve obstoječe trditvene podlage pravdnih strank v predstavljeni smeri izvesti materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP, nato pa presoditi o trku prizadetih pravic v luči 75. člena SPZ in z uporabo metode praktične konkordance, na način, ki je bil predhodno že predstavljen. Pritožbeno sodišče ob tem le še opozarja in izpostavlja tudi problematiko pravilnosti postavljanja tožbenih zahtevkov v tovrstnih sporih, saj mora biti v skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso načeloma samemu motilcu prepuščeno, kako bo nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mu je prepuščena, hkrati je to tudi njegova obveznost. Povsem določen zahtevek, kot ga je v obravnavanem primeru postavil tožnik (prepoved opravljanja gostinske dejavnosti in sklepanja novih najemnih pogodb, po katerih bi se v tem delu nepremičnine opravljala gostinska dejavnost), je namreč mogoč le v primeru, če je prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en način19. Tudi do te problematike se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju opredeliti v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

1 Prvotno je tožnik sicer tožbo vložil zoper dve toženi stranki I. I. kot prvo toženo stranko in sedanjega toženca H. H. kot drugo toženo stranko, tekom postopka pa je tožbo zoper prvotno prvo toženo stranko I. I. umaknil. 2 Dokazi, ki jih je v tem postopku izvedlo sodišče prve stopnje, so navedeni v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2282/2018. 4 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 573/2014. 5 Primerjaj točki 18. in 21. obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj točki 18. in 21. obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj točki 19. in 20. obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj točki 19. in 20. obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj točko 22. obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Primerjaj točko 22. obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 T.j., zato ker sta priči C. C. in A. A. izpovedovali o neznosnem hrupu, ki ju je motil tako čez dan, še bolj pa ponoči, ko niti pri zaprtih oknih nista mogli spati, to se je dogajalo vse dni v tednu, čez vikend pa še bolj in tudi zato, ker dejstvo, da je ″galama‶, dretje, razgrajanje prihajalo s strani gostov lokala, ki so se tudi po zaprtju le-tega zadrževali pred lokalom, potrjujejo tudi poročila PP Celje, iz katerih izhaja, da so policisti, ki so ukrepali na pozive tožnika prav na naslovu Ulica 4 (hiša v kateri se nahaja lokal), postopke uvedli zoper goste lokala in ne morebiti zoper naključno mimoidoče ali celo stanovalce v soseski. 12 Primerjaj prepis zvočnega zapisa posnetka dela glavne obravnave z dne 15. 9. 2020 v delu, ki se nanaša na pričo C. C. na strani 12-14 tega prepisa. 13 Primerjaj prepis zvočnega zapisa posnetka dela glavne obravnave z dne 15. 9. 2020 v delu, ki se nanaša na pričo A. A. na strani 23-28 tega prepisa. 14 Primerjaj prepis zvočnega zapisa posnetka dela glavne obravnave z dne 15. 9. 2020 v delu, ki se nanaša na pričo B. B. na strani 18-23 tega prepisa. 15 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 473/2001. 16 Sodišče prve stopnje je v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo in zaključilo, da imajo gostinski lokali, ki obratujejo tudi v večernih urah, tudi drugačno strukturo gostov kot jo imajo poslovni prostori, ki izvajajo mirno dejavnost (specializirane trgovine, intelektualne storitve, trgovina z živili, frizerski salon ipd.) in so odprti zgolj podnevi, nimajo vrtov, gostje ne posedajo zunaj, niso glasni, ipd., sploh pa ni prisotna večja skupina ljudi naenkrat. 17 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1112/2018 ter Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 385, in Juhart in ostali: Stvarno pravo, GV Založba, 2007, stran 661 in 371. 18 V točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namreč zaključilo, da tožniku, razen prekomernega hrupa, ostalih dejanj, ki jih je zatrjeval (polomljene rože, poškodovanje ograje, avtomobila, nastavljen nož, uporaba strelnega orožja) s strani gostov lokala ni uspelo dokazati. 19 Glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem str. 395 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 930/2014 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1112/2018.