Jedro

Dogovor z dne 10. 4. 2017, na katerega se v utemeljitev odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec pri umetni oploditvi ter da ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu ter da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice, je v nasprotju z največjo koristjo otroka, zato je ničen. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi Ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov. Tako kot odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka, nima pravnega učinka tudi dogovor, s katerim se mati v imenu otroka odpove pravnim zahtevkom, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve. Gre namreč za pravico, povezano z osebnim stanjem otroka (ter nenazadnje tudi pravico do dedovanja), s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog na ugotovitev, da je pokojni A. A. (v nadaljevanju pokojnik) oče predlagateljice (I). Sklenilo je še, da je predlagateljica dolžna nasprotni udeleženki v roku 15 dni od prejema sklepa povrniti stroške postopka v višini 3.811,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku paricijskega roka do plačila (II).

2.Zoper navedeno odločitev se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi.

3.Ne strinja se z zaključkom sodišča, da med njeno materjo ter pokojnikom ni obstajala izvenzakonska skupnost. Če bi sodišče zaslišalo predlagane priče ter se opredelilo do predložene pisne komunikacije med njeno materjo in pokojnikom, bi ugotovilo, da je med njima obstajala močna čustvena komponenta ter notranja povezanost. Nasprotuje zaključku, da naj bi njena mati vedela, da je bil pokojnik poročen. Glede dogovora z dne 10. 4. 2017 je bilo večkrat navedeno, da se je pokojnik bal stroškov, povezanih s postopkom umetne oploditve, ter da se navedeni dogovor nanaša zgolj na te stroške. Sodišče je veljavnost dogovora raztegnilo preko dejanske volje pogodbenih strank, čeprav je takšno tolmačenje v nasprotju s koristjo otroka. Četudi bi tolmačenje sodišča ustrezalo dejanskim okoliščinam, se njena mati v njenem imenu vnaprej ne bi mogla odpovedati preživnini in je takšen dogovor že po sami naravi pravno neveljaven. Prav tako iz dogovora ne izhaja, da je bil pokojnik zgolj anonimni donator sperme ter da ni želel, da bi se ugotavljalo očetovstvo oziroma da ni želel izvajati starševske pravice. Sodišče listin, in sicer dogovora z dne 10. 4. 2017 ter dodatkov k dogovoru z dne 20. 12. 2017 in z dne 9. 3. 2018, ne bi smelo upoštevati, saj so bile sodišču posredovane šele po izteku 30 dnevnega roka. Navaja, da je pokojnik vse dokumente podpisal kot izvenzakonski partner ter da napake volje niso obstajale. Iz bančnega izpiska z dne 30. 7. 2020 izhaja nakazilo v višini 150 EUR, kot namen nakazila je naveden zgolj A. A., nikakor pa iz tega nakazila ne sledi, da je bilo plačilo namenjeno za lov, ko je to napačno tolmačilo sodišče. Sodišče izjavi CSD pripisuje prevelik pomen. Dejstvo, da njena mati očetovstva pred CSD ni uredila, ne dokazuje, da se je v njenem imenu odpovedala njenim pravicam. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da pri umetni oploditvi zamik datuma za šest dni ni običajen, saj imajo zdravniki nad postopkom popolno kontrolo, niti ni zaslišalo predlaganih prič ter je posledično zagrešilo bistveno procesno kršitev. Napačna je dokazna ocena, da pokojnik ni bil prisoten ob zadnjem prenosu zarodkov v decembru 2017. Pokojnik je bil osebno prisoten tako na obravnavi 3. 12. 2017, kot tudi na obravnavi 20. 12. 2017. Sodišče samovoljno zaključi, da pokojnik v mesecu decembru ni zapuščal Avstrije, kar ni res, slednje pa tudi ni navajala nobena od strank. Pisni dogovor z dne 30. 11. 2017 je bil sklenjen, ker je imel pokojnik pomembne službene dogodke v B., ki jih ni mogel odpovedati, vendar se je kljub temu osebno udeležil vseh treh obravnav na Kliniki za reprodukcijo. Predlagateljica poudarja, da pokojnik ni izpolnjeval zakonskih pogojev za darovalca semen, saj je bil star 61 let ter je bil neozdravljiv onkološki bolnik. Meni, da je odločitev sodišča diskriminatorna in v nasprotju z ustavnimi določbami. Zaradi odločitve sodišča je predlagateljica dejansko v veliko slabšem položaju kot ostali otroci, spočeti z umetno oploditvijo darovalca, saj imajo ti dostop do zdravstvene kartoteke darovalca v primeru, da resno zbolijo, medtem ko predlagateljica tega dostopa nima, saj zdravstvena datoteka pokojnika v postopku umetne oploditve ni bila kreirana.

3.Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ter listin v spisu izhaja :

-da je med materjo predlagateljice ter pokojnikom obstajala intimna zveza, ni pa med njima obstajala izvenzakonska skupnost;

-da sta se v letu 2016 odločila za umetno oploditev ter odšla na pregled spermiograma k dr. C. C.;

-da je bil pristanek predlagateljičine matere ter pokojnika na postopek za oploditev z biomedicinsko pomočjo podan s pisnim privoljenjem z dne 14. 3. 2017;

-da iz izpisa iz matičnega registra z dne 27. 5. 2024 izhaja, da sta bila pokojnik in nasprotna udeleženka poročena od 24. 4. 1982 do njegove smrti ter da sta od leta 1985 živela na skupnem naslovu;

-da je mati predlagateljica vedela, da je bil pokojnik v času podaje soglasja poročen;

-da iz obrazca odobritve postopka zunajtelesne oploditve izhaja, da je komisija v okviru Kliničnega oddelka za reprodukcijo ginekološke klinike soglašala z izvedbo postopka OBMP pri predlagateljičini materi in pokojniku, kjer sta bila opredeljena kot zakonca/ zunajzakonska partnerja, ter da sta 14. 4. 2017 podpisala soglasje, da se strinjata z zamrzovanjem lastnih zarodkov, da je bila punkcija jajčnikov opravljena aprila 2017, da je bil nekaj dni kasneje opravljen prvi prenos zarodka, da je bil drugi prenos septembra 2017, tretji prenos pa je bil opravljen 20. 12. 2017;

-da sta mati predlagateljice in pokojnik 10. 4. 2017 podpisala dogovor, s katerim sta se dogovorila, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec sperme pri umetni oploditvi predlagateljičine matere v aprilu 2017 ter da s tem ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu in da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice. Navedeni dogovor je veljal tudi za transfer embria, ki je bil opravljen 20. 12. 2017, kar izhaja iz podpisane izjave z dne 9. 3. 2018;

-da je bila volja pokojnika, da sodeluje pri umetni oploditvi kot donator semenskih celic;

-da se je predlagateljica rodila 9. 9. 2018;

-da je mati predlagateljice po pozivu CSD 24. 10. 2018 izjavila, da priznanje očetovstva za hčer ne bo urejala.

6.Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da med predlagateljičino materjo in pokojnikom ni obstajala zunajzakonska skupnost in ker je pokojnik v postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo sodeloval le kot darovalec semenskih celic.

7.Pritožbeno sodišče nima dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da med materjo predlagateljice in pokojnikom ni obstajala zunajzakonska skupnost. Ne le zato, ker niso obstajali niti osnovni elementi za njen obstoj, temveč predvsem zato, ker je bil v tem obdobju pokojnik poročen z nasprotno udeleženko. Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je mati predlagateljice vedela za obstoj njegove zakonske zveze. Tudi ne dvomi, da je bila volja obeh podpisnikov dogovora z dne 10. 4. 2017, da bo pokojnik pri postopku umetne oploditve sodeloval zgolj kot donator semenskih celic.

8.Kot izhaja iz 5. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB), ki je veljal v času postopka oploditve matere predlagateljice z biomedicinsko pomočjo, sta do postopkov OBMP upravičena moški in ženska, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in njima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti. Medsebojna zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost mora obstajati v času vnosa spolnih celic ali zgodnjih zarodkov v telo ženske. V konkretnem primeru je bil postopek biomedicinske zunajtelesne oploditve pri kliničnem Oddelku za reprodukcijo ginekološke klinike izveden v nasprotju z obveznimi zakonskimi določili, saj pokojnik ni bil zunajzakonski partner predlagateljičine matere, kar je osnovni zakonski pogoj za izvedbo navedenega postopka biomedicinske oploditve. Postopek je bil kljub navedenemu opravljen, saj zdravstvena ustanova obstoja tega pogoja podrobneje ne more preverjati, temveč se mora zadovoljiti z izjavo prosilcev. Čeprav sta pokojnik in predlagateljičina mati obšla zakonske določbe, to ne spremeni dejstva, da je prišlo do oploditve predlagateljičine matere s semensko celico pokojnika z biomedicinsko pomočjo na podlagi pokojnikove pisne privolitve dne 14. 3. 2017 za postopek OBMP (22. člen ZZNPOB). Izjava o privolitvi zaradi obida zakonskih določb zato še ni nična oziroma neobstoječa. Torej tudi če pokojnik ni bil zakonec ali zunajzakonski partner predlagateljičine matere, je s podpisom izjave, da se predlagateljičina mati osemeni z njegovim semenom v postopku OBMP, pristal, da bo postal genetični in tudi pravni oče otroka. Z njegovo pisno privolitvijo na podlagi 22. člena ZZNPOB se je namreč vzpostavila domneva, da je oče otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo (42. člena ZZNOPOB oziroma 134. člena Družinskega zakonika).

9.Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da iz dogovora z dne 10. 4. 2017 jasno izhaja volja pogodbenih strank, da je pokojnik pri umetni oploditvi predlagateljičine matere pripravljen sodelovati le kot darovalec semenske celice, vendar pa je kljub temu zmoten zaključek sodišča, da je pokojnik v postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo sodeloval kot darovalec semenskih celic. Na podlagi določb ZZNPOB so bili sprejeti trije podzakonski akti, in sicer Pravilnik o obrazcu izjave o privolitvi v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo, Pravilnik o obrazcu o pisni privolitvi darovalke in darovalca spolnih celic ter Pravilnik o sestavi in vsebini poročila o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Obrazec in postopek za privolitev v postopek OBMP zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev je različen od obrazca in postopka OBMP s spolnimi celicami darovalca in darovalke. V konkretnem primeru je pokojnik dal privolitev na obrazcu za postopek OBMP zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev po 4. členu ZZNPOB. Kot je bilo že navedeno, gre za izjavo volje, ki ima posledice tako na področju družinskega prava kot tudi na premoženjskem področju. Pokojnik, ki je privolil v slednji postopek, se šteje za očeta otroka, ki je bil spočet s postopkom OBMP, ne glede na njegovo voljo, da je želel biti zgolj darovalec semenskih celic predlagateljičini materi. Poleg navedenega je slovenski sistem utemeljen na popolni anonimnosti darovalca, kar pomeni, da mati ne more sama izbrati darovalca, prav tako tudi otrok načeloma ne more izvedeti, kdo je njegov biološki starš.

10.Nasprotna udeleženka je zatrjevala, da je izjava o privolitvi na obrazcu za postopek OBMP zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev po 4. členu ZZNPOB obremenjena z napakami volje, saj pokojnik ni bil poučen o pravicah in obveznostih v svojem jeziku po neodvisnem tolmaču in ga je predlagateljičina mati zavedla v podpis te izjave. Pokojnik v za to določnem roku izjave o privolitvi ni izpodbijal, pa tudi sicer bi moral sam poskrbeti za to, da bi bil pravilno poučen o svojih pravicah in obveznostih, zato njegova zatrjevana malomarnost ne more iti v škodo otroka.

11.Dogovor z dne 10. 4. 2017, na katerega se v utemeljitev odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec pri umetni oploditvi ter da ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu ter da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice, je v nasprotju z največjo koristjo otroka, zato je ničen. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi Ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov. Tako kot odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka, nima pravnega učinka tudi dogovor, s katerim se mati v imenu otroka odpove pravnim zahtevkom, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve. Gre namreč za pravico, povezano z osebnim stanjem otroka (ter nenazadnje tudi pravico do dedovanja), s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok.

12.Domneva očetovstva je v sicer izrazito omejenem obsegu vendarle izpodbojna, in sicer če je prišlo do spontane nosečnosti ženske z drugim moškim v času trajanja postopkov, oziroma če dajalec semenske spolne celice ni moški, ki naj bi sodeloval v postopku.

13.V odgovoru na predlog je nasprotna udeleženka navedla, da dvomi, da bi bil pokojnik predlagateljičin oče. Iz pokojnikovega lovskega dnevnika je razbrala, da bi bil lahko oče predlagateljice eden izmed štirih moških, od katerih vsaj trije financirajo otrokovo preživljanje. Mati predlagateljice v času obiskov pokojnika nikoli ni bila samska, ampak je imela starejšega zunajzakonskega partnerja, ki ga nasprotna udeleženka ne pozna. Navedla je še, da iz predložene medicinske dokumentacije ni razvidno, da je prišlo pri predlagateljičini materi do uspešne oploditve s semenom pokojnika in da je bila posledica ravno te oploditve rojstvo predlagateljice, zato bo potrebno izvesti DNK analizo. Na listini o odobritvi postopka zunajtelesne oploditve za izvedbo prvega postopka OBMP z dne 19. 1. 2017 so bili navedeni nepravilni osebni podatki njenega pokojnega moža, ki so bili drugačni od podatkov, navedeni v njegovem potnem listu, na osnovi katerega naj bi bila preverjena njegova identiteta, zato bi v postopku lahko sodelovala kakšna druga oseba, ki je bila podobna pokojniku. Navsezadnje je moški, ki je bil vizualno izredno podoben pokojniku, spremljal mater predlagateljice tudi v Avstriji dne 30. 9. 2024. Res je bila ugovorna trditvena podlaga nasprotne udeleženke skromna, vendar pa je potrebno imeti pred očmi dejstvo, da se je znašla v trditveni in dokazni krizi, saj je predlagateljica vložila predlog za ugotovitev očetovstva šele po smrti pokojnika, čeprav za časovni zamik predlagateljičina mati ni imela nobenega utemeljenega razloga in bi priznanje očetovstva lahko uredila še v času njegovega življenja.

14.Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v nakazani smeri nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je podalo tudi svoje materialnopravno naziranje, zato naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku obravnava tudi izpodbojni ugovor nasprotne udeleženke ter o zadevi ponovno odloči (360. člen ZPP).

15.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po 355. členu ZPP v primeru, kadar je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje izjema, in sicer takrat, kadar pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Poleg tega mora biti podan še dodatni pogoj iz drugega odstavka 355. člena ZPP, to je, da razveljavitev sodbe ne bi povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16.Po oceni pritožbenega sodišča sta za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje podana oba zahtevana pogoja po 355. členu ZPP. Namreč sklop dejanskih okoliščin zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ni bil obravnavan. V večstopenjskem sistemu sojenja pred sodiščem je sodišče prve stopnje tisto, ki najprej opravi postopek, pritožbeno sodišče pa ga lahko korigira in dopolnjuje, v nasprotnem je stranki odvzeta pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz tega razloga samo ni moglo odpraviti pomanjkljivosti. Prav tako z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje ne bo prišlo do kršitve strankine pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, saj bi dopolnjen dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje in druge stopnje potekal enako dolgo, z bistveno razliko, da bi bili udeleženki, če bi postopek izpeljalo pritožbeno sodišče, prikrajšani za pravice do pritožbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 56, 56/1 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (2000) - ZZNPOB - člen 4, 5, 5/2, 5/4, 22, 22/1, 42, 42/1, 42/2 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 114, 122, 123, 126, 134, 134/1, 134/2, 188

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.