Jedro

Varstvo izvrševanja služnosti pred neupravičenim motenjem služnostnega upravičenca ne pomeni izvršitve upravne odločbe, s katero je bila služnost ustanovljena (ta se je namreč izvršila s samo izdajo odločbe oziroma njeno dokončnostjo), pač pa je služnostni upravičenec upravičen, da varuje vzpostavljeno razmerje pred motenjem na podlagi splošnih predpisov, ki urejajo služnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog družbe A. za dovolitev upravne izvršbe odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 351-819/2007-6-28 z dne 8. 5. 2008 (1. točka izreka); ter odmeril stroške postopka v višini 231,60 EUR, ki jih je dolžna povrniti družba A. na račun odvetnika B.B. (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je družba A. 16. 12. 2008 vložila predlog za izvršbo na podlagi 2. odstavka 286. člena ZUP in vlogi predložila delno gradbeno dovoljenje z dne 17. 11. 2008, fotokopije člankov, dopis z dne 24. 11. 2008 s prilogami, načrt razvoja prenosnega omrežja v Sloveniji od leta 2007-2016, delno gradbeno dovoljenje z dne 21. 9. 2004. Izvršbo je predlagala, ker jim lastnik C.C. – služnostni zavezanec preprečuje dostop do zemljišč parc. št. 1042/10, 1083/2, 1083/3 in 1084/1 vse k.o. D., kljub temu, da predlagateljica razpolaga z dokončno in izvršljivo odločbo o dovolitvi obremenitve lastninske pravice ter z dokončnim in izvršljivim gradbenim dovoljenjem z dne 17. 11. 2008. Organ je pri svojem odločanju upošteval namen, zaradi katerega se je dovolila obremenitev lastninske pravice na nepremičnine s trajno služnostjo in sicer postavitev, rekonstrukcija, nadzor, obratovanje in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2 x 110 kV ..., saj mora za poseg investitor razpolagati s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, kot izhaja iz Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). Upravni organ je 24. 2. 2009 prejel obvestilo MOP, da je dne 17. 11. 2008 investitorki izdalo gradbeno dovoljenje, ki pa še ni pravnomočno, ker je pri Upravnem sodišču RS, Oddelek v Novi Gorici, v teku upravni spor, ki se vodi pod opr. št. U 697/2008. Glede na to, da gradbeno dovoljenje še ni pravnomočno in torej ni izvršljivo, ni bilo podlage za izdajo sklepa, s katerim je bila dovoljena predlagana izvršba.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih je ta navedel, temveč iz razlogov, ki jih navaja sam. Z odločbo z dne 8. 5. 2008 je bila ustanovljena služnost v korist družbe A. za postavitev, rekonstrukcijo, nadzor, obratovanje in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2 x 110 kV ... na parcelah služnostnega zavezanca. Prvostopni organ je le ustanovil služnost v javno korist in služnostnemu zavezancu ni naložil nobene obveznosti. Zato bi se odločba, izdana v upravnem postopku izvršila v upravnem postopku le, če bi prvostopni organ naložil zavezancu kakšno obveznost (dati, storiti ali dovoliti oziroma trpeti) in mu določil rok za to. Ker pa je organ odločil po 104. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1), to pomeni, da je prenesel pravico na služnostno upravičenko še pred pravnomočnostjo odločbe, zato je upravičenka že na podlagi te odločbe pridobila posest služnostne pravice. Zato bi lahko v sodnem postopku dosegla prepoved motenja te posesti. Če pa takšnega postopka ni sprožila, lahko v sodnem postopku doseže izvršitev služnostne pravice oziroma preprečitev posega služnostnega zavezanca v pridobljeno posest služnostne pravice. S predlogom za dovolitev upravne izvršbe pa zaradi navedenega ne more uspeti. Kot pravilno ocenjuje tudi odločitev, da ni združil vseh postopkov za dovolitev prisilne izvršbe v enoten postopek, pač pa je vodil posamezno vsakega od postopkov, glede na to, da je predmet postopka konkretna upravna odločba. Zato kot pravilno ocenjuje tudi odločitev organa, da prizna vsakemu služnostnemu upravičencu njegove stroške, ki jih je imel med postopkom.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno. Odločba UE Nova Gorica o ustanovitvi služnosti v javno korist je izvršljiva, ker je bil postopek voden v skladu s 104. členom ZUreP-1 in hkrati tudi dokončna, ker je MOP pritožbo služnostnega zavezanca zavrnil kot neutemeljeno. Tožeči stranki je pri izvršitvi služnostne pravice služnostni zavezanec preprečil dostop do javne infrastrukture, kot je navedeno v predlogu za izvršbo, zaradi česar je tožnica vložila predlog za izvršbo na UE. Iz obrazložitve odločbe MOP izhaja, da je odločitev UE pravilna, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja UE, ampak drugih. To pomeni, da je bila zahteva UE po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, kot pogoj za izvršitev odločbe o ustanovitvi služnosti v javno korist, nezakonita in pritožbene trditve pritožnika neutemeljene. Ker je MOP predlog služnostnega upravičenca zavrnil, ker z odločbo o ustanovitvi služnosti ni bila služnostnemu zavezancu naložena obveznost, tožeča stranka ne ponavlja pritožbenih navedb v zvezi s pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja. Razlog zaradi katerega je MOP zavrnil izvršbo odločbe o ustanovitvi služnosti v javno korist, je materialno pravno zmoten. Odločba je bila izdana na podlagi 96., 110. in drugih členov ZUreP-1, gre torej za prisilni ukrep zoper tistega lastnika, ki ni pripravljen prostovoljno podpisati ustrezne služnostne pogodbe. Podlaga za uporabo ZUreP-1 je Energetski zakon (59. člen). Odločba govori o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v 1. in 2. točki in vsebino služnosti natančno opisuje, tako da tožeči stranki ni povsem jasna trditev, da služnostnemu zavezancu ni bila naložena nobena obveznost. Iz odločbe jasno izhaja, da je lastnik nepremičnine dolžan trpeti oziroma dopustiti tožeči stranki, da na njegovih nepremičninah postavi daljnovod DV 2 x 110 kV ... in sta v tem obsegu njegovi nepremičnini obremenjeni s služnostno pravico. Glede roka, v katerem je dolžan služnosti zavezanec trpeti obremenitve njegovih nepremičnin, pa dodaja, da je bila z odločbo ustanovljena trajna služnost v javno korist in tudi to ne more biti sporno. Tožeča stranka z odločbo o ustanovitvi služnosti ni pridobila nobene posesti. Posest pomeni dejansko oblast nad stvarjo in je s samo odločbo tožeča stranka ni pridobila. S tem, ko je postala odločba upravnega organa dokončna, je tudi nastala služnostna pravica, kot to določa 216. člen SPZ. Razen tega pa tožeča stranka ne more pridobiti posesti nečesa, česar sploh še ni. Namreč DV 2 x 110 kV ... še ni, ker poteka rekonstrukcija DV 110 kV ... Ko bo slednja zaključena, bo šele mogoče pridobiti posest služnostne pravice DV 2 x 110 kV ... Zaradi navedenega tožeča stranka ne more zahtevati sodnega varstva zaradi motenja posesti DV 2 x 110 kV ..., ker tega daljnovoda na nepremičninah služnostnega zavezanca sploh še ni. Ni jasno, kako naj tožeča stranka v sodnem postopku doseže izvršitev služnostne pravice, glede na dejstvo, da je bila odločba o ustanovitvi izdana v upravnem postopku in da 288/1 člen ZUP jasno določa, da se izvršba odločbe za izpolnitev denarnih in nedenarnih obveznosti zavezanca opravi z upravno izvršbo in sicer takrat, ko postane odločba, izdana v upravnem postopku, izvršljiva (282. člen ZUP). Da predmetna zadeva spada v upravno pristojnost in ne sodno, izhaja tudi iz odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cpg 797/2000 in zadevi II Cp 1351/2005, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Kopru. Graja tudi procesne kršitve, saj ji ni bil vročen odgovor zavezanca na predlog za izvršbo. Tudi MOP tožeči stranki ni vročil odgovora služnostnega zavezanca na pritožbo. Takšen način vodenja upravnega postopka predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar istočasno predstavlja razlog za izpodbijanje upravnega akta na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožeča stranka ni mogla ustrezno varovati javne koristi, katero se zasleduje z izvršitvijo upravne odločbe v javno korist. Posledično napačna je tudi odločitev upravnega organa o stroških postopka. O teh navedbah tožeče stranke v pritožbi drugostopni organ ni odločal, ampak je sklenil z enim stavkom, da je odločitev UE pravilna. V tem delu tožeča stranka vztraja pri vseh navedbah in dokazih, navedenih v pritožbi in predlogu za izvršbo. Predlaga odpravo odločb upravnih organov in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku C.C. na tožbo odgovarja in navaja, da iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. U 407/2008 z dne 12. 10. 2009 izhaja, da je bila odločba o ustanovitvi prisilne javne služnosti odpravljena. Glede na navedeno je jasno, da podlaga, na katero tožeča stranka opira predlog za prisilno izvršbo, ni podana. Opozarja tudi na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi opr. št. Up 89/2005 z dne 7. 12. 2006, kjer je to pojasnilo, da posebnosti gradnje infrastrukturnih naprav narekujejo izdelavo posebnih prostorsko izvedbenih načrtov, to je lokacijskih načrtov.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna zavrnitev predloga za dovolitev izvršbe odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 351-398/2008 z dne 14. 7. 2008. Tožeča stranka meni, da bi organ moral dovoliti izvršitev dokončne odločbe, s katero je bila ustanovljena služnost v javno korist z vsebino, ki vključuje tudi dostop do javne infrastrukture, ker ji je služnostni zavezanec dostop preprečil. Predlog za izvršitev odločbe o ustanovljeni služnosti v javno korist je prvostopni organ pravilno zavrnil iz razlogov, ki jih je navedel drugostopni organ, h katerim sodišče še dodaja. Z odločbo, ki je bila predlagana v izvršitev, je bila ustanovljena služnost. Na podlagi 211. člena SPZ stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. V obravnavanem primeru, ko je nastala na podlagi odločbe, določa 216. člen SPZ čas njenega nastanka in s tem čas njenega pravnega učinkovanja in sicer je to trenutek, ko postane dokončna (enako 9. odstavek 110. člena ZUreP-1 - izvrši se z dokončnostjo, v primerih kot obravnavan, ko je postopek tekel po 104. členu ZUreP-1, kot nujni). Po svoji naravi je upravna odločba o ustanovitvi služnostne pravice na podlagi odločbe konstitutivna odločba, vpis v zemljiško knjigo pa ima le deklaratorni učinek (46. člen Zakona o zemljiški knjigi). Konstitutivne odločbe – torej odločbe, ki ustanavljajo pravico, pa niso predmet izvršitve in zato je organ predlog pravilno zavrnil. Z dokončnostjo konkretne upravne odločbe je nastalo med služnostnim zavezancem in upravičencem civilno pravno razmerje, ki temelji na pravici služnostnega upravičenca, da izvršuje določena dejanja (ki so vsebina služnostne pravice in določena v upravnem aktu) na nepremičnini služnostnega zavezanca. Varstvo izvrševanja služnosti pred neupravičenim motenjem služnostnega upravičenca pa ne pomeni izvršitve upravne odločbe, s katero je bila služnost ustanovljena (ta se je namreč izvršila s samo izdajo odločbe oziroma njeno dokončnostjo), pač pa je služnostni upravičenec upravičen, da varuje vzpostavljeno razmerje pred motenjem na podlagi splošnih predpisov, ki urejajo služnosti – SPZ (tožba na prepoved vznemirjanj – 212. člen, 99. člen SPZ; samopomoč 31. člen SPZ ali na podlagi določb o posestnem varstvu). Gre za zahtevke, ki jih je potrebno uveljaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, saj se na podlagi konstitutivne odločbe – odločbe o ustanovljeni služnosti med služnostnim zavezancem in upravičencem oblikuje civilno razmerje. Varovanje oziroma uveljavitev teh zahtevkov pa ni predmet upravne izvršbe, kot napačno meni tožeča stranka in se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 797/2000 in Višjega sodišča v Kopru II Cp 1351/2005 (drugačno dejansko stanje in materialno pravna podlaga).

Tožeča stranka ugovarja še bistvenim kršitvam določb postopka. Sodišče njenemu ugovoru ne more slediti, saj kršitve, ki jih navaja (nevročitev odgovora zavezanca na predlog za izvršbo ter odgovora na pritožbo v pritožbenem postopku), niso vplivale na pravilnost odločitve. V nasprotju z določbami ZUP pa tudi ni postopanje, odločanje o vloženem predlogu, zoper vsakega posameznega služnostnega zavezanca, saj je imela tudi tožeča stranka podlago o ustanovljeni služnostni pravici na podlagi različnih odločb, ki jih je s predlogom za izvršbo predlagala v izvršitev. Posledično je zato pravilna odločitev o stroških.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke in stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.