Jedro

Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Glede na takšno višino cene neosvinčenega motornega bencina, znaša kilometrina v času prvega naroka ter osebnega pregleda pri izvedencu 0,08 EUR oziroma kilometrina skupaj 9,85 EUR, kar predstavlja cenejši prevoz kot prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi za dva potnika v višini 43,20 EUR, kolikor je potnih stroškov naračunalo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana IV. točka izreka glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 1.411,81 EUR zniža na znesek 1.210,27 EUR.

II. V presežku pa se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 17. 10. 2019 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 28. 5. 2019 (I. točka izreka) in prvotožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 24. 4. 2019 dalje (II. točka izreka). Hkrati je razsodilo, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka) ter s IV. točko izreka naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 1.411,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper točko IV sodbe glede stroškov postopka je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče tožeči stranki priznalo med drugim stroške za pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2019 v višini 225 točk ter 2 x po 60 točk za odsotnost iz pisarne zaradi udeležbe na dveh narokih za glavno obravnavo. Prav tako je sodišče tožeči stranki priznalo pravico do povračila 3,60 EUR parkirnine ter 43,20 EUR potnih stroškov. Meni, da so navedeni stroški odmerjeni v previsokem znesku. Glede stroška za pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2019 izpostavlja, da gre za dopis, ki ga je pooblaščenka tožeče stranke naslovila kot dopolnitev tožbe, pri čemer je z navedenim dopisom v spis zgolj vložila listinsko dokumentacijo. Po vsebini navedena vloga ne vsebuje nobenih dodatnih navedb oziroma opredelitev do spornega predmeta v postopku in zato priznanje stroška po 2. točki tarifne številke 15 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ni utemeljeno. Tudi sicer je pooblaščenka na sami vlogi priglasila stroške za krajši dopis oziroma obvestilo po 4. točki tarifne številke 39 OT. Zato meni, da bi sodišče za navedeno vlogo tožeči stranki lahko priznalo zgolj 20 točk. Dalje toženec navaja, da sodišče ni utemeljeno priznalo dvakrat po 60 točk za odsotnost iz pisarne. Meni, da bi sodišče za izračun trajanja poti moralo upoštevati druge dostopne podatke, na katerih je trajanje poti iz Kranja do Ljubljane ocenjeno na 22 minut. Upoštevajoč četrti odstavek 6. člena OT, po katerem odvetniku pripada za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk, bi sodišče ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, priznalo zgolj dvakrat po 40 točk, to je za čas potovanja na dva naroka in nazaj in ne dvakrat po 60 točk. Dalje toženec meni, da tudi priznanje stroška parkirnine ni utemeljeno, saj mora stranka za povračilo teh stroškov izkazati njihov dejanski nastanek s predložitvijo računa oziroma potrdila o parkiranju. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče strošek parkiranja priznalo na podlagi vpogleda v cenik parkiranja na parkirišču ob železniški postaji v Ljubljani, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je bil strošek parkiranja na tem parkirišču dejansko izkazan s predložitvijo ustreznega dokazila. Na koncu toženec nasprotuje tudi priznanju potnih stroškov tožeče stranke za prihod na prvi narok za glavno obravnavo ter pregled prvega tožnika in njegove matere za potrebe izdelave izvedenskega mnenja. Sodišče je priznalo stroške po ceniku z javnimi prevoznimi sredstvi, in sicer za nakup vozovnic za dve osebi. Po 6. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik) se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za potovanje z dražjim prevoznim sredstvom se povrnejo, če bi stroški za prevoz s cenejšim prevoznim sredstvom, skupaj z drugimi stroški, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom, presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom. Glede na to, da tako prvotožnik kot tudi zakonita zastopnica drugotožeče stranke živita na istem naslovu prebivališča in ker je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnika na pregled pripeljala mati, priznanje stroškov za javni prevoz ni skladno s 6. členom Pravilnika, saj je priznanje kilometrine za eno pot (z enim avtom) v danem primeru cenejše. Med A. in Ljubljano, kjer je potekal narok in pregled tožnika, je v eno smer 30,8 km, skupaj torej 123,2 km (4 x po 30,9 km). Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Po podatkih spletne strani kilometrina v času prvega naroka ter osebnega pregleda pri izvedencu znaša 0,08 EUR. Iz tega naslova je torej tožeča stranka upravičena do povračila 9,85 EUR kilometrine, kar je cenejši prevoz, kot prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi za dva potnika, ki ga je sodišče naračunalo v višini 43,20 EUR. Glede na navedeno toženec meni, da bi sodišče lahko tožeči stranki priznalo stroške skupaj 1.350 točk, katerim je potrebno dodati tudi materialne stroške v višini 23,5 točke, kar upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR znaša 824,10 EUR. Tem stroškom je potrebno dodati tudi 2 x po 21,83 EUR kilometrine. Skupni stroški za zastopanje tako znašajo 867,76 EUR, povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank ter 22 % za DDV, kar znaša 1.164,53 EUR. Ker imata tožnika po mnenju toženca pravico do povračila potnih stroškov v višini 9,85 EUR, bi tako skupni priznani znesek za povračilo stroškov sodnega postopka moral znašati 1.174,39 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam. Vztraja, da so stroški za pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2019 pravilno odmerjeni, pravilno pa so odmerjeni tudi stroški za odsotnost iz pisarne v času trajanja potovanja, ki zajema poleg poti tudi parkiranje in pešpot. Sodišče je po mnenju tožeče stranke ravnalo pravilno, ko je kot pravno relevanten upoštevalo cenik za parkiranje, ne pa dejstva, da ni bil predložen račun. Prav tako se ne strinja s pritožbenimi navedbami glede priznanja potnih stroškov za prihod na prvi narok za glavno obravnavo ter pregled prvega tožnika in njegove matere za potrebe izdelave izvedenskega mnenja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo in tožeči stranki priznalo stroške v previsokem znesku.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPP, Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik) ter Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju: OT).

7. Pritožba ima prav, da pripravljalna vloga z dne 25. 11. 2019, ki jo je pooblaščenka naslovila dopolnitev tožbe, predstavlja dopis, saj je z njim vložila le listinsko dokumentacijo brez dodatnih navedb. Poleg tega je pooblaščenka za navedeno vlogo tudi sama priglasila stroške za krajši dopis po 4. točki tarifne številke 39 OT. Za takšno vlogo ni nobene podlage za priznanje 225 točk, ampak 20 točk. Nadalje se pritožba utemeljeno ne strinja s priznanimi stroški za parkiranje. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da strošek parkiranja na parkirišču ... v Ljubljani, ni izkazan z ustreznim dokazilom. Posledično priglašenega stroška, ker zanj niso bili priglašeni ustrezni dokazi, ni mogoče priznati.

8. Pritožba se prav tako neutemeljeno ne strinja s priznanimi potnimi stroški za prihod prvega tožnika in njegove matere na prvi narok za glavno obravnavo ter na pregled za potrebe izvedenskega mnenja. Po 5. členu Pravilnika potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Z javnimi prevoznimi sredstvi po tem pravilniku so mišljeni vlak, avtobus, ladja in letalo. Skladno s 6. členom Pravilnika se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za potovanje z dražjim prevoznim sredstvom se povrnejo, če bi stroški za prevoz s cenejšim prevoznim sredstvom, skupaj z drugimi stroški, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom, presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom.

9. V konkretnem primeru so stroški po ceniku z javnimi prevoznimi sredstvi za nakup dveh vozovnic presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom (6. člen Pravilnika). Priznanje kilometrine za en avtomobil in eno pot, bi namreč za tožnika in zakonito zastopnico, njegovo mater, s katero živita na istem naslovu A. 7 D in kot je ugotovilo sodišče, je tožnika na pregled pripeljala mati, bilo cenejše. Razdalja med A. ter Ljubljano, kjer je potekal narok in pregled prvega tožnika je v eno smer 30,8 km, skupaj torej 123,2 km (4 x po 30,8 km).

10. Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZUJF) se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Glede na takšno višino cene neosvinčenega motornega bencina, znaša kilometrina v času prvega naroka ter osebnega pregleda pri izvedencu 0,08 EUR oziroma kilometrina skupaj 9,85 EUR, kar predstavlja cenejši prevoz kot prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi za dva potnika v višini 43,20 EUR, kolikor je potnih stroškov naračunalo sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljeno pa pritožba uveljavlja znižanje stroškov za čas odsotnosti iz pisarne. Pri odsotnosti iz pisarne se namreč upošteva čas potovanja od naslova odvetnika do naslova sodišča. V konkretnem primeru je to sicer res iz Kranja do Ljubljane, vendar ni mogoče upoštevati zgolj 22 minut, kolikor je trajanje poti na tej relaciji uradno ocenjeno, ampak celotno pot od začetka potovanja do končnega cilja. Ob upoštevanju četrtega odstavka 6. člena OT, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo za čas odsotnosti iz pisarne 2 x po 60 točk oziroma skupaj 120 točk. 12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče znižalo stroške za pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2019 na 20 točk, potne stroške iz 43,20 EUR na 9,85 EUR ter črtalo stroške za parkiranje. Glede na vse ostale nesporne priznane stroške (300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 11. 2020, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 11. 2021, 200 točk za zastopanje na prvem naroku, 150 točk za zastopanje na drugem naroku, 2 x po 60 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko in 50 točk urnine) znaša skupaj 1.390 točk, pri čemer je potrebno dodati še materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 23,90 točke oziroma skupaj 1.413,90 točke. Pri vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 848,34 EUR. Navedenemu znesku je potrebno dodati še dvakrat po 21,83 EUR, to je 43,66 EUR in še 9,85 EUR kilometrine tako, da znašajo stroški postopka 901,85 EUR, povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (90,18 EUR) ter še 22 % DDV (218,24 EUR). Skupaj tako znašajo stroški postopka 1.210,27 EUR.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep v IV. točki izreka spremenilo tako, da je prisojene stroške postopka v višini 1.411,81 EUR znižalo na znesek 1.210,27 EUR. V presežku (to je glede časa odsotnosti iz pisarne v času potovanja) je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa o stroških (2. točka 365. člena ZPP) ter v skladu z določbo 154. člena v povezavi z določbo 155. člena ter prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da stroške odgovora na pritožbo trpi tožeča stranka sama, saj z njim k razjasnitvi sporne zadeve ni bistveno pripomogla ob v pretežnem delu ugodeni pritožbi toženca.