Jedro

Ker je obramba želela s predlaganim dokazom osvetliti okoliščine v zvezi z nastankom obsojenčevih poškodb, to je dogajanje po storitvi kaznivega dejanja, kar je za obravnavani primer brezpredmetno in ne more biti v korist obsojenca, predlagani dokaz ni materialnopravno relevanten. Sodišči prve in druge stopnje zato z njegovo zavrnitvijo nista kršili obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 10.9.2002 je bil obsojeni M.M.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila zgolj povprečnine, ne pa tudi ostalih stroškov postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 25.2.2003 delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega M.M.M. ter mu v okviru pogojne obsodbe določeno kazen znižalo na dva meseca zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 4.7.2003 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "kršitve Ustave Republike Slovenije, kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, kršitve Kazenskega zakona ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagali, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da iz zagovornikovih navedb izhaja, da se v pretežni meri ne strinja z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vlagati zahteve za varstvo zakonitosti. Ne drži tudi trditev, da bi bile obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja in do obrambe, saj sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, dolžno pa je ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za razsojanje. Drži sicer zagovornikova navedba, da je v poškodbenem listu zapisano, da je obsojenec utrpel poškodbe ob padcu stola na policijski postaji. Vendar ne gre za precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu glede odločilnih dejstev. Okoliščina, ali je obsojenec utrpel poškodbo ob upiranju pred dvorano G. ali ob razgrajanju na policijski postaji za obravnavan primer ne predstavlja odločilnega dejstva. Zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in da je bilo pristransko, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe; ta je namreč v korist obsojenca predlagala, da naj postavljena izvedenka medicinske stroke odgovori tudi na vprašanje o načinu in vzrokih nastanka obsojenčevih poškodb glave, ki jih je bilo potrebno zdravniško oskrbeti s šivanjem in ki po mnenju zagovornikov ne morejo biti posledica zakonitega dela policije. Ker naj bi bil obsojenec pretepen s strani policije in ker sodišče ni dovolilo, da bi se v postopku ugotovila vsa pravnorelevantna dejstva, ki bi pripeljala do oprostilne sodbe, je po oceni zagovornikov sodišče kršilo določbe 23. člena Ustave, "pravico do obrambe", ki jo obsojencu zagotavljata Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah ter določbe 17. člena ZKP, po katerih mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti in preizkusiti tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist. Vrhovno sodišče je pri presoji zatrjevanih procesnih kršitev izhajalo iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Ta v zvezi z okoliščinami nastanka obsojenčevih poškodb, ki jih zahteva izpostavlja kot ključne za presojo zadeve, ugotavlja, da je obsojenec poškodbe glave dobil ob upiranju policistom, ko so ti zakonito uporabljali prisilna sredstva. To pa se je zgodilo po tem, ko je obsojenec policistu že izrekel žaljive besede, ki so predmet obtožbe, torej že po storjenem kaznivem dejanju.

V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče sme predlagane dokaze tudi zavrniti, če oceni, da ne bi koristili razjasnitvi zadeve. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo omenjeni dokazni predlog obrambe kot nepomemben za odločitev v zadevi. Takšni oceni je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je ob preizkusu pritožbenih navedb zavrnilo pritožbeni očitek, da postopek zaradi neupoštevanja dokaznega predloga obrambe ni bil pošten. Pridružilo se je stališču prvostopenjskega sodišča, da predlagani dokaz materialnopravno ni relevanten, saj je obramba želela z njim osvetliti okoliščine v zvezi z nastankom obsojenčevih poškodb, to je dogajanje po storitvi kaznivega dejanja, kar pa je za obravnavani primer brezpredmetno in ne more biti v korist obsojenca. Sodiščema prve in druge stopnje zato ni mogoče očitati kršitev, na katere se sklicujejo zagovorniki, saj sta zadostili kriterijem ustavno sodne presoje glede dokaznega predloga obrambe.

Iz zahteve je razbrati, da naj bi bila protipravna sila policistov zoper obsojenca uporabljena "ob" samem dogodku oziroma, da naj bi bile "pikre besede, ki bi jih bilo mogoče šteti kot žalitev, "izrečene kot obsojenčev odgovor na "nezakonito pretepanje" policije. S takšnimi navedbami vložniki zahteve glede časa nastanka obsojenčevih poškodb potek dogajanja prikazujejo drugače, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, kar pomeni, da nedovoljeno uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Uveljavljanje enakega - neupoštevnega izpodbojnega razloga pomenijo tudi ostale navedbe v zahtevi, četudi so označene kot kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovorniki opozarjajo, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, (obvestilo o telesni poškodbi, list. št. 33), da naj bi obsojenec utrpel poškodbe ob padcu s stola na policijski postaji, sodišče pa naj bi v razlogih sodbe ugotavljalo, da je iz dokumentacije razvidno, da je poškodbe dobil ob izvajanju policijskih ukrepov pred dvorano G. Razlogi prvostopenjske sodbe naj bi bili zaradi tega nejasni in v precejšni meri s seboj v nasprotju, obstajalo pa naj bi tudi precejšno nasprotje med tem, kar se "nahaja" (pravilno: navaja) v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Nestrinjanje vložnikov zahteve z dokazno oceno in ugotovitvami izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na okoliščine nastanka obsojenčevih poškodb in so v sodbi obrazložene v pravno pomembnih točkah, pomeni nedovoljeno izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar so tudi te navedbe neupoštevne. Sodišče prve stopnje (sodba, stran 7) na podlagi zdravstvene dokumentacije, na katero se sklicuje zahteva, ugotavlja le, da je bil obsojenec poškodovan po glavi. Na podlagi izpovedbe oškodovanca in ostalih dokazov, ki njegovo izpovedbo podpirajo, pa ocenjuje, da se je to zgodilo po storitvi kaznivega dejanja, oziroma izvajanju policijskih ukrepov. Zato vprašanja, ki jih zahteva problematizira, kot je že bilo omenjeno, presegajo okvir obravnavanja kazenske zadeve na podlagi izrednega pravnega sredstva kot ga določa 1. odstavek 420. člena ZKP in so za odločitev neupoštevna.

Ker zahteva ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji.