Jedro

Za razsojo v odškodninskem sporu med zavodom in direktorjem zavoda je stvarno pristojno redno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor krajevne pristojnosti drugotožene stranke zavrglo, ugovor stvarne pristojnosti pa zavrnilo.

2. Drugotožena stranka meni, da je odločitev glede zavrženja nepravilna, ker je pravočasno ugovarjala krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani. Dejstvo, da je o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče enkrat že odločalo, ne pomeni, da tega ugovora ni mogoče še enkrat uveljavljati iz drugih razlogov. Ugovor krajevne pristojnosti sedaj uveljavlja zaradi dogovora o krajevni pristojnosti. Ima pravni interes, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču, saj je to bolj ekonomično. Pri odločitvi o stvarni pristojnosti je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bo v zadevi potrebno odločati na podlagi določb Zakona o zavodih (ZZ) in na podlagi delovnopravne zakonodaje, ne pa na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). V pogodbi o zaposlitvi je izrecno dogovorjena stvarna pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, oddelek v Murski Soboti. Predlaga višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru krajevne in stvarne pristojnosti in zadevo odstopi Okrožnemu sodišču v Murski Soboti (očitno misli Delovnemu in socialnemu sodišču).

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o zavrženju ugovora krajevne pristojnosti je pravilna. Glede na določilo 1. odstavka 22. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je ugovor krajevne pristojnosti pravočasen le, če je podan najkasneje v odgovoru na tožbo. O ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je drugotožena stranka podala pravočasno, je sodišče že odločalo in je odločitev o zavrnitvi ugovora pravnomočna. Naslednjič pa je tožena stranka podala ugovor krajevne pristojnosti v pripravljalni vlogi z dne 25. 01. 2011, kar je glede na prej navedeno zakonsko določilo prepozno, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je, ne da bi se spuščalo v njegovo vsebino, zavrglo. Zmotna obrazložitev, da druga toženka za ponovno uveljavljanje ugovora krajevne pristojnosti nima pravnega interesa, na pravilnost odločitve ne vpliva.

6. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi ugovora stvarne pristojnosti. V nasprotju s pritožbenim mnenjem, se pogodbeniki o stvarni pristojnosti ne morejo dogovoriti, saj so določila o stvarni pristojnosti sodišč kogentna.

7. Da je imela druga toženka pri tožeči stranki oziroma njenem pravnem predniku dvojni položaj, in sicer statusno pravni položaj direktorice in delovnopravni položaj delavke v delovnem razmerju, ni sporno. Druga toženka ugovor stvarne pristojnosti temelji na dejstvu, da je bila v delovnem razmerju pri pravnem predniku tožeče stranke. Za določitev stvarne pristojnosti je odločilno na katero pravno področje se nanaša zahtevek - kje je urejena pravna podlaga za odločitev. To pa je odvisno od vsebine zahtevka. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji jo toženca povzročila kot vršilca dolžnosti (v.d.) direktorja s tem, ker naj ne bi ravnala kot dobra gospodarja z njeno nepremičnino, in ker naj bi opustila določena ravnanja, ki bi jih morala opraviti kot poslovodji. Zatrjevana odškodninska odgovornost torej izhaja iz funkcije poslovodje. Očitane kršitve tožeča stranka temelji na pogodbi o ustanovitvi zavoda in statutu zavoda A. C., ki sta določala pristojnosti in odgovornosti direktorja ter 31. členu ZZ. Slednji določa, da je poslovodni organ zavoda direktor (ali drug individualni organ) ter da organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda; če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi zavoda določeno, da sta poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela zavoda ločeni, pa vodi tudi strokovno delo zavoda. Po vsebini gre torej za spor med zavodom in bivšima (v.d.) direktorjema, ki naj bi zavodu zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja povzročila škodo.

8. Določbe ZZ se uporabljajo, če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena (6. člen ZZ). Odškodninska odgovornost v ZZ ni urejena. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v 182. členu na splošno ureja odškodninsko odgovornost v delovnem razmerju, posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij nima. Ima pa jih ZGD-1, ki v 263. členu posebej ureja odgovornost članov uprave za škodo kot posledico kršitve njihovih obveznosti. Njihova odškodninska odgovornost je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, povsem razumljivo. Tak je bil tudi položaj tožencev, zato so v obravnavanem primeru uporabljajo določbe 263. člena ZGD-1. Pripomniti še velja, da ne gre za gospodarski spor, ker spor med zavodom in njegovim direktorjem o odškodninski odgovornosti slednjega ni zajet v določilih 481. do 484. člena ZPP.

9. Ne gre torej torej za delovno pravni zahtevek, zato ni podana stvarna pristojnost po 1. odstavku 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, pa tudi nobenega od uradoma upoštevnih, v 2. odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih pritožbenih razlogov višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo druge toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).