Jedro

Ukrep pridržanja je legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden ne iz tožbenih navedb in tudi ne iz tožnikove izpovedbe, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi in kjer je opisal razmere v Centru za tujce.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve odločilo, da se tožniku kot tujcu, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1990 v kraju ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija), odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce Postojna (točka 1 izreka); od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 7. 6. 2018 od 12.35 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 23. 5. 2018 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V nadaljevanju toženka navaja podatke iz policijske depeše PP Črnomelj z dne 27. 3. 2018 in registracijskega lista ter navedbe tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Navaja, da je po podaji prošnje za mednarodno zaščito bil tožniku 4. 4. 2018 ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce Postojna zaradi preverjanja/ugotavljanja njegove istovetnosti in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil ter je bil izdan 6. 4. 2018 pisni odpravek sklepa, zoper katerega je tožnik sprožil upravni spor, ki je bil končan s sodbo Upravnega sodišča I U 780/2018 z dne 17. 4. 2018, s katero je bila njegova tožba zavrnjena.

2. Toženka je nato z odločbo z dne 16. 4. 2018 tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Upravno sodišče je s sodbo I U 917/2018 z dne 4. 5. 2018 tožnikovo tožbo zavrnilo in je odločba postala 4. 5. 2018 pravnomočna ter je toženka v zvezi s pravnomočno končanim postopkom 10. 5. 2018 obvestila Policijsko postajo Črnomelj, ki je tožnika obravnavala pri vstopu v Republiko Slovenijo. Toženka je 11. 5. 2018 prejela tožnikovo lastnoročno pisno izjavo, v kateri je izrazil željo, da želi v Republiki Sloveniji vnovič zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je toženka sprejela na zapisnik 23. 5. 2018 in ga istega dne seznanila z njegovim pridržanjem v Republiki Sloveniji. V razgovoru v zvezi z naznanitvijo je tožnik povedal, da ni pridobil nobenega dokumenta in da je na sodišču dal sliko vize za Turčijo. Zakaj nima nobenega dokumenta pa je pojasnil, da jih ima doma in da lahko prosi domače, da mu jih pošljejo. Tega ni storil, ker dokumenta ne rabi in ga lahko dostavi naknadno. Toženka je v zvezi s pridržanjem tožnika dne 25. 5. 2018 izdala sklep, ki ga je Upravno sodišče s sodbo I U 1963/2018 z dne 4. 6. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

3. Toženka je tožnika vnovič ustno seznanila z njegovim pridržanjem v Republiki Sloveniji z zapisnikom z dne 7. 6. 2018. Tožnik je povedal, da je dal sliko potnega lista na sodišču in da originalnega dokumenta ne more pridobiti, ker nima nobenega, ki bi lahko odšel v glavno mesto in poslal dokument, saj se kurirska služba DHL nahaja samo v glavnem mestu Alžirije, ki je od njegovega kraja ... oddaljen okoli 120 km. Zakaj je svojo pisno izjavo o tem, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito podal, ko je izvedel, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno končana (8. 5. 2018) ne pa že prej, glede na to, da so po njegovem obstajali razlogi že prej, pa je pojasnil, da je na prvi prošnji to pozabil povedati, da je gej oziroma, da ni pozabil, samo povedal ni, ker ni vedel, da je to pomembno dejstvo. Sedaj je povedal zato, da bi ga izpustili iz Centra za tujce in mu pomagali.

4. Toženka navaja tretji odstavek 78. člena ZMZ-1, po katerem pridobijo pravice iz prvega odstavka tega člena (pravice prosilcev, tudi državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki pri pristojnem organu vložijo prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, in sicer do izvršljivosti sklepa o zavrženju tega zahtevka oziroma izvršljive odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene). Toženka navaja določbo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerem, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganje ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, med drugim, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja). Toženka navaja drugi odstavek istega člena, po katerem se lahko, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Toženka navaja napotilo iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1263/2018, ki ga je upoštevala v ponovljenem postopku in ponovno presojala vse okoliščine in razloge konkretnega primera za pridržanje na Center za tujce.

5. Ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, da je istovetnost prosilca oziroma tujca, ki je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, nesporno ugotovljena le, ko ta predloži eno od navedenih listin, določenih v 97. členu ZTuj-2, na katerega glede ugotavljanja istovetnosti prosilca napotuje četrti odstavek 34. člena ZMZ-1. Ker tožnik ni predložil nobenega dokumenta s sliko, njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Zato se poraja dvom v osebne podatke tujca, pri čemer se toženka sklicuje na izjavo tožnika z dne 23. 5. in 7. 6. glede njegovih osebnih dokumentov, iz katerih izhajajo neprepričljiva pojasnila in v katerih je navajal popolnoma drugačne podatke glede tega, ali ima in kje se nahajajo originalni dokumenti. Toženka zato navaja, da se tožnik izmika temu, da bi sam pripomogel k razkritju svoje prave istovetnosti in da išče izgovore, zakaj tega ne more storiti. Navaja kontradiktorne izjave tožnika, zakaj tega ne more storiti. Toženka navaja, da je bil glede osebnih dokumentov v prvem postopku povprašan velikokrat, da tožnik glede svojih dokumentov ne govori resnice, saj je svoje izjave nenehno spreminjal in ni uspel zadovoljivo pojasniti, kaj v zvezi z njegovimi originalnimi dokumenti je pravzaprav res. Toženka tudi navaja, da tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil niti kopije potnega lista, za katero je zatrjeval, da jo ima. V ustni seznanitvi pridržanja 7. 6. 2018 je navedel, da je na sodišču predal sliko svojega potnega lista. Iz sodbe I U 780/2018 je razvidno, da je tožnik sodišču po elektronski pošti posredoval kopijo fotografijo turške vize. Toženka navaja sodbo Upravnega sodišča I U 1263/2018, kjer je upravno sodišče navedlo, da je potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete nedvomno izkazana, še zlasti ob dejstvu, da se je tožnik v BiH predstavil z drugimi osebnimi podatki (B.) in da je odvrgel vse listine bosanskih migracijskih organov, zato toženka meni, da se dejansko stanje od izdaje sodb Upravnega sodišča I U 780/2018 z dne 17. 4. 2018 in I U 1243/2018 z dne 4. 6. 2018 v delu, ki se nanaša na identiteto tožnika, do izdaje izpodbijanega sklepa ni v ničemer spremenilo.

6. Dodaten dvom v verodostojnost tožnikovih navedb o istovetnosti se toženki poraja tudi zaradi tožnikovih navedb o dogajanju v Bolgariji, ker je navedel, da je bival okoli 14 mesecev in da so mu tam odvzeli prstne odtise. V prvem postopku je navedel, da mu kljub več poskusom niso dovolili zaprositi, medtem ko je v razgovoru v zvezi s pridržanjem v postopku za uvedbo ponovnega postopka zatrjeval, da je v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega toženka iz baze EURODAC ni dobila nobenega zadetka, kar pomeni, da njegove navedbe ne držijo, zato se toženki poraja upravičen dvom, da je tožnik ta, za katerega se izdaja in da je vse, kar je o svoji istovetnosti navedel, res. Toženka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 621/2018. 7. Toženka kot razlog za izdajo izpodbijanega sklepa navaja tudi tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ in meni, da so podani pogoji za pridržanje tujca tudi na tej pravni podlagi. Iz tožnikovih izjav, kakor tudi iz njegovega ravnanja je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije, pri čemer je imel ves čas možnost, da vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Toženka navaja, da je odločba o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene postala pravnomočna 4. 5. 2018 po sodbi Upravnega sodišča RS I U 917/2018 in izvršljiva 8. 5. 2018, o čemer je bila toženka seznanjena 10. 5. 2018. Toženka navaja, da je istega dne o tem obvestila pristojno policijsko postajo (PP Črnomelj), 11. 5. 2018 pa je prejela tožnikovo ročno napisano izjavo, za katero se je po prejemu prevoda izkazalo, da gre za izjavo o namenu, da želi v Republiki Sloveniji vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Prav dejstvo, da je tožnik svojo namero napisal 8. 5. 2018, istega dne, ko je bila o sodbi Upravnega sodišča RS I U 917/2018 in dejstvu, da je s tem zavrnilna odločba toženke z dne 16. 4. 2018 postala pravnomočna, obveščena tožnikova pooblaščenka (in s tem tudi tožnik), po mnenju toženke izkazuje, da je tožnik s takim ravnanjem izkazal, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Pri tem toženka navaja, da je imel tožnik ves čas svojega bivanja v Centru za tujce možnost, da tak zahtevek vloži, kjer je bil tudi v stiku z različnimi uradnimi osebami, kot tudi je imel pravno pomoč pooblaščencev. Nenavadno je, da je zahtevek po uvedbi ponovnega postopka podal prav na isti dan, ko je izvedel za pravnomočnost in izvršljivost odločbe, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena, kar izkazuje, da je tožnik podal tak zahtevek z namenom, da bi zadržal izvedbo odstranitve iz države, ki je stekla prav z dnem izvršljivosti navedene odločbe. Toženka navaja, da se tujec, ki v Republiki Sloveniji nima veljavnega dovoljenja za prebivanje, vizuma ali odprte prošnje za mednarodno zaščito (torej statusa prosilca), ali pa na kakšni drugi zakonski podlagi legalno prebiva na teritoriju Republike Slovenije, na ozemlju nahaja ilegalno. Zoper takega tujca steče postopek odstranitve iz države. To se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Da se je postopek odstranitve iz države za tožnika začel, pa po mnenju toženke izkazujeta tudi dokumenta, ki ju je izdala PP Črnomelj, in sicer Odločba o nastanitvi v Centru za tujce, ker tožnika ni bilo takoj mogoče odstraniti iz države in Odločba o vrnitvi, ki sta del dokumentacije upravne zadeve. Tako so po mnenju toženke podani tudi pogoji, da se tožniku omeji gibanje tudi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka navaja, da je tožnik z vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka želel zgolj priti iz Centra za tujce v Azilni dom. Tožnik je 17. 4. 2018 v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito navedel, da se v Centru za tujce počuti dobro in da je zadovoljen z bivanjem, hrano in zdravniško oskrbo. Pri ustni naznanitvi pridržanja z dne 7. 6. pa je izpostavil, da v svojih razlogih, ki jih navaja v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka prej ni govoril, ker ga je bilo sram, da je sedaj te razloge navedel zato, ker je želel, da bi ga izpustili iz Centra za tujce, kjer ne more živeti.

8. Toženka v nadaljevanju pojasni razloge za izrek ukrepa, in sicer je preverjala ali bi bil v konkretnem primeru primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma in ob upoštevanju konkretnih okoliščin meni, da je tožnik s svojim ravnanjem in izjavami dokazal, da je izrazito begosumen. Iz poti do Republike Slovenije jasno izhaja, da je prečkal več varnih držav – Bolgarija, Srbija, BiH, Hrvaška in tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, pa tega ni storil (Bolgarija, Srbija, Hrvaška), bodisi pa je za zaščito sicer zaprosil (BiH), a je državo zapustil pred prejemom odločitve, ker je pač pot raje nadaljeval v EU. Hkrati ugotavlja, da tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija in ker mu ni preostalo nič drugega, kar je sam priznal, saj bi drugače nadaljeval pot v Francijo, kjer ima sorodnike. Toženka v nadaljevanju navaja glede okoliščin varovanja v azilnem domu, pri čemer navaja, da se je pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 9. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Toženka je oprla svojo odločitev na navedbe, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče po 97. členu ZTuj-2 ugotoviti njegovo istovetnost. Izpodbijani sklep pomeni kršitev 2. člena in 19. člena Ustave Republike Slovenije. Toženka je pridržala tožnika iz nezakonitih razlogov. Osebno svobodo je mogoče vzeti samo v primeru in po postopkih, ki ga določa zakon, kar ni bilo spoštovano. Posegla je v osebno svobodo z nezakonitega in neobstoječega razloga, zaradi ugotavljanja istovetnosti ter zaradi določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito (slednje ne izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa - opomba sodišča).

10. Toženki očita, da je spregledala, da je tožnik že v prvem postopku pred Upravnim sodiščem v zadevi 780/2018 (pravilno I U 780/2018 - opomba sodišča) predložil kopijo turške vize s svojega potnega lista, kasneje pa je uspel pridobiti tudi kopijo potnega lista, ki ga je predložil v postopku pred Upravni sodiščem v zadevi I U 1263/2018 in v predlagal vpogled v oba sodna spisa, zato ni mogoče trditi, da tožnik prikriva in skriva svojo identiteto, niti mu ni mogoče očitati, da se ni dovolj trudil, da bi dokumente predložil toženi stranki. Glede pridobitve originalov pa je večkrat pojasnil, da jih ne more pridobiti, bodisi ker je predrago oziroma preveč komplicirano. Neprimerni so očitki, da je spreminjal svoje navedbe glede pridobivanja svojih osebnih dokumentov iz Alžirije. Toženki očita, da ni z ničemer konkretno izkazala, da bi bili njeni razlogi opravičeni. ZMZ-1 predvideva, da se pridržanje odredi le, če obstoji očiten dvom v istovetnost prosilca, navedbe o verodostojnosti navedb tožnika v zvezi z dogajanjem v Bolgariji niso takšen razlog, saj toženka ni preverila navedba tožnika. Tožnik dodaja, da je tekom postopka večkrat konsistentno navajal, da dokumentov nima pri sebi, da pa jih lahko pridobi, vendar ga k temu nihče ni izrecno pozval. Predložil pa jih je v sodnem postopku kopije osebnih dokumentov. Toženka ni pojasnila razlogov za odvzem svobode pri ponovni omejitvi, tožnik pa je konsistentno pojasnil, da nima namena oditi v Francijo.

11. Zgolj navedbo, da ni predložil nobene listine ni pravilen, saj dvom v verodostojnost zatrjevanja identitete ne more obstajati vsakokrat, ko prosilec ne more predložiti dokumentov o istovetnosti. Iz dejanj tožnika nedvomno izhaja pripravljenost po pridobitvi dokumentov. Tožnik je svoje izjave, za katere tožeča stranka navaja, da so nasprotujoče, smiselno pojasnil. Obstoj fotografij in osebnih dokumentov pa pomeni ravno nasprotno, da dvom v istovetnost ni očiten. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 46/2010. Tudi na dvom toženke, da naj bi tožniku v Bolgariji ne vzeli prstnih odtisov, da tožnik nima nanje nikakršnega vpliva. Dejstvo je, da so mu bili prstni odtisi odvzeti. Iz dokumentacije je razvidno, da je vseskozi trdil, da je A.A. (verjetno tožnik misli A.A. - opomba sodišča), da je bil rojen ... 1990 v kraju ... in po narodnosti Berber ter državljan Alžirije. Glede okoliščin, da Slovenija ni njegova ciljna država, je tožnik tekom postopka navedel, da če bi imel možnost in zaposlitev, da bi ostal tudi v Sloveniji, zato ne držijo trditve, da bi odšel in onemogočil postopek odstranitve in vrnitve. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, na podlagi katerega je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, zaradi neustrezne obrazložitve in neobrazloženosti sklepa so kršena tudi postopkovna pravila.

12. Glede begosumnosti tožnika in razlogov po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ toženka navaja drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter navaja, da so neutemeljeni očitki, da je podana begosumnost tožnika. Tožnik nima namena zadrževati izvedbo odstranitve iz države. Njegov primarni namen je, da pridobi mednarodno zaščito v Sloveniji. Edini razlog, zakaj je podal ponovno prošnjo je v tem, da je v novi prošnji podal nove razloge, katere se v prvi prošnji ni upal podati in ga je bilo sram. Tožnik je na ustnem razgovoru povedal, da je želel vložiti ponovno prošnjo že pred dvajsetimi dnevi, ker je želel z novimi razlogi seznaniti toženko. Tožnik je jasno izpovedal 23. 5. 2018 ob ponovni prošnji ter ustnem razgovoru, da je vložil prošnjo, ker ima psihične težave, ker je homoseksualec. Prvo tega ni navedel, ker ni vedel, da bi mu to lahko pomagalo. Tožniku ni jasno, iz česa izhajajo navedbe toženke o izraziti begosumnosti, saj tega ni podkrepila s konkretnim opisom okoliščin. Tudi ne zdržijo trditve toženke, da želi tožnik priti iz Centra za tujce v Azilni dom le iz razloga, da bi nemoteno odšel iz države, saj je pojasnil tudi sam, ko je navedel, da želi ostati v Sloveniji. V centru se slabo počuti in ima vedno večje težave, saj mu je omejena svoboda gibanja. Glede izrečenega ukrepa pridržanja na prostore in območje Centra za tujce tožnik navaja, da toženka ni imela podlage za izrek ukrepa obveznega zadrževanja na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in bi morala upoštevati določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, kar pojasni. Toženki očita, da ne navaja razlogov na strani tožnika, ki narekujejo pridržanje v Centru za tujce, temveč le svoje omejitve v Azilnem domu. Njene navedbe o begosumnosti so zelo pavšalne. Po mnenju tožnika znatna nevarnost pobega ni izkazana. Omenjeni center je institucija zaprtega tipa, gibanje in bivanje se izvaja v spremstvu policistov, bivanje po urniku dnevnih aktivnosti, ki se jih je treba strogo držati, tudi rekreacija, ki se izvaja pod nadzorom policistov in traja zgolj eno uro na dan, kar je premalo za povprečnega človeka. Posamezne omejitve so razvidne iz Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik).

13. Navedeni režim se v velikem delu približuje režimu, kot se izvaja v zaporih zaprtega tipa ter v priporih. Tožniku ni zagotovljeno enako varstvo pravic po 22. členu Ustave. Nesporno je, da je pri ukrepu tožniku ni omejeno le njegovo gibanje, temveč mu je tudi odvzeta prostost. Ukrep pridržanja ne zdrži tudi strogega testa sorazmernosti, ki ga je v obravnavanih primerih postavilo Ustavno sodišče. Tudi ni zanemarljivo, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce že od 4. 4. 2018, da so se mu začele pojavljati zdravstvene težave zaradi daljšega trajanja odvzema svobode in omejenega gibanja, da se bodo brez dvoma še začele pojavljati dodatne zdravstvene težave. Tožnik je v sodnem postopku v zadevi I U 780/2018 izpovedal, da ima glavobole in krče v želodcu, ter da pogreša svobodo, v zadevi I U 1236/2018 pa je izpovedal, da se ne počuti dobro in je v stresu, ter da se obdobja nespečnosti in stresa od prihoda v Center iz dneva v dan podaljšujejo, zaradi česar je pričel jemati tablete proti nespečnosti, zato se pojavljajo pri njem zaradi hude omejitve svobode vedno hujše zdravstvene težave. Glede strožjega ukrepa omejitve gibanja pridržanja navaja, da je argumentacija toženke pavšalna in pomanjkljiva. Nesporno je, da bi bil za tožnika mnogo bolj ugoden ukrep omejitev gibanja na območje Azilnega doma, za kar navaja razloge ter navaja, da so razlogi, na katere se toženka sklicuje, izključno na strani toženke in logistične in organizacijske narave posledic, katerih ne more trpeti tožnik.

14. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik je izkazal, da niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa mu bo izvrševanje takšnega ukrepa povzročilo nastanek težko popravljive škode. Tožnik se v centru zelo slabo počuti in je pod nenehnim stresom glede natančno določenega ritma aktivnosti, ponoči ne spi in je njegovo psihično in zdravstveno stanje zelo slabo. Z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode po 9. členu Ustave in 5. členu EKČP in 6. členu Listine EU. Navedeno brez dvoma predstavlja težko popravljivo škodo samo po sebi. Toženki naj sodišče naloži, da mora na podlagi neposredne uporabe določb drugega odstavka 9. člena (3) Recepcijske direktive po sprejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Sodišču predlaga, da naj toženki odredi tako postopanje. Prav tako pa v primeru, da je treba tožniku zgolj že izrečeni ukrep nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Tožnik navaja sodbo Upravnega sodišča I U 1289/2014. Predlaga tudi, da sodišče izda začasno odredbo tudi v primeru, če bo izpodbijani sklep odpravilo in ga vrnilo v ponovno odločanje, saj odprava pomeni tudi, da je odvzem svobode nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve, podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek toženki in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu.

15. V odgovoru na tožbo toženka ne sprejema tožnikovih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato pri njem vztraja in sodišču predlaga, da postopa v skladu z uveljavljeno sodno prakso ter tožbo zavrne.

16. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri tožbi in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K točki I izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče je na glavni obravnavi 19. 6. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v listine sodnih spisov I U 780/2018, I U 917/2018 in I U 1263/2018 in v skladu z določbo 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da je bila ob odhodu iz Alžirije njegova ciljna država Francija, kjer ima tam strica in prijatelje, počakal pa bo v Sloveniji do konca postopka. Na posebno vprašanje glede svojih osebnih dokumentov je izpovedal, da je imel ob odhodu iz Alžirije do Turčije, kamor je odpotoval z letalom, pri sebi svoj potni list in turško vizo. Le-tega je pustil pri tihotapcu in njegov prijatelj je prišel v Istanbul in ga vzel in ga poslal k mami v Alžirijo, kjer ima tudi osebno izkaznico. Na posebno vprašanje, ali bi mu lahko domači njegov osebni dokument poslali, je povedal, da je pred mesecem poklical mamo, ki je stara in bolna in da bi težko šla v glavno mesto, ki je oddaljeno 180 km in mu od tam poslala potni list. Tožnik pove, da mu je bila v postopku ponujena možnost, da predloži osebne dokumente in da so ga opozorili, da mora predložiti osebne dokumente, in da jim je dal kopijo potnega lista in turške vize, ki ju je tudi predložil v tožbi. Glede dokumentov, ki naj bi jih je dobil od organov v Bolgariji, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pove, da jih je pustil v azilnem domu v Bolgariji, kjer so mu omejili gibanje. V BiH je dobil papir za izgon iz države, ki pa ga je odvrgel. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ga policija ni aretirala, v Sloveniji pa bi zaprosil za mednarodno zaščito, tudi če ga policija ne bi prijela, ker je bil njegov cilj, da bi šel sam na policijo. Alžirijo je zapustil, ker ni zaposlen in nima službe in ker ni varna država in je prisoten terorizem. Na posebno vprašanje, zakaj je povedal razloge za ponovno uvedbo postopka istega dne, ko je izvedel, da je njegova prošnja zavrnjena, in ne že prej, je povedal, da ker je (prej) pozabil povedati.

19. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah ZMZ-1 in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka) in kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena), medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa, če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

20. V konkretnem primeru je tožniku omejeno gibanje iz obeh navedenih razlogov, ki sta oba sporna in ki sta podlaga izpodbijane odločitve (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (d) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (prim. sodbo SEU C-18/16, tč. 36). V zadevi pa je sporen tudi način omejitve gibanja na Center za tujce.

21. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, kot so navedene v 97. členu ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Slednji določa, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. 22. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa upravnemu organu ni predložil nobenega takšnega dokumenta s fotografijo. Ni pa pristojni organ podvomil v identiteto tožnika samo iz tega razloga, temveč tudi iz drugih razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako zaradi spreminjanja njegovih izjav glede njegovih osebnih dokumentov, na kašen način jih lahko predloži, kot zaradi ugotovitev, da se je tožnik v BiH predstavil z drugimi osebnimi podatki (B.) in da je odvrgel vse listine bosanskih organov. Njegove izjave glede tega, na kakšen način lahko predloži osebne dokumente so celo kontradiktorne in tožnik, kljub večkratnemu opozorilu, da je dolžan predložiti oziroma priskrbeti osebne dokumente, v vseh dosedanjih postopkih pred upravnim organom ni predložil ničesar. Da je osebne dokumente (alžirski potni list), ko je bil v Turčiji, poslal po prijatelju nazaj v Alžirijo, potem, ko ga je pustil sprovajalcu, (v prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da ga je dal prijatelju, ki ga je odnesel nazaj v Alžirijo), ker ga je bilo strah, da ga v Bolgariji na podlagi potnega lista vrnili nazaj v Alžirijo, je tožnik izjavil tudi na naroku v obravnavani zadevi. To pomeni, da je tožnik dejansko sam ustvaril situacijo, da nima ustreznega dokumenta in da svojo identiteto skriva. Zato je pristojni organ že iz tega razloga lahko in tudi utemeljeno podvomil v podatke, ki jih je tožnik ustno posredoval pristojnim organom. Tako vzbuja dvom v resničnost tistega, kar je povedal, stalno spreminjanje izjav v postopku glede razloga za nepredložitev osebnih dokumentov, ki da jih ne more predložiti, ker je drago, da mu jih lahko pošljejo, da originalov ne rabi, da ni vedel, da jih toženka potrebuje, da pa jih pa lahko naknadno dostavi in da jih ne more dostaviti, ker nihče od njegovih ne more oditi v glavno mesto, kjer je DHL služba. Na naroku je povedal, da ima doma v Alžiriji le bolno mater, ki bi zelo težko šla v glavno mesto, ki je 180 km oddaljeno in mu poslala potni list. Tožnik je naroku tudi povedal, da mu je v postopku bila ponujena možnost, da predloži dokumente. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je o tem bil o tem večkrat povprašan, in ne le v tem, temveč tudi že že v predhodnih postopkih (pri odločanju o omejitvi gibanja in o prošnji za mednarodno zaščito). Zato so očitki tožbe, da ni bil pozvan na predložitev osebnih dokumentov tudi protipisni.

23. Tožnik je v tožbi predložil barvni fotokopiji slik potnega lista in turške vize, ki naj bi izkazovala njegovo identiteto, na naroku pa je v tej zvezi navedel, da je listini predal tudi uradnim organom. Nasprotno pa iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 7. 6. 2018 (ki je bil tožniku prebran v arabskem jeziku in na katerega tožnik ni imel pripomb) izrecno sledi, da tožnik dokumenta, s katerim naj bi dokazal svojo identiteto na poziv pristojnega organa ni predložil oziroma izhaja, da je ne želi predložiti, saj je navedel, da je sliko potnega lista dal sodišču, kar pomeni, da je ni predložil toženki. To pa pomeni, da gre pri omenjeni listini, ki jo je tožnik predložil v tem upravnem sporu sodišču tem za dokaz, ki je nov in ki ga je imel tožnik možnost predložiti že v upravnem postopku, pa tega ni storil, niti ni pojasnil razlogov, zakaj te listine kot dokaza ni predložil že v upravnem postopku in ga zato sodišče v skladu z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v skladu s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v postopku sodnega varstva po tem zakonu, obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto in ga ne more upoštevati pri odločanju. Tožnik je sicer tudi v postopku navedel, da ima v telefonu fotografijo potnega lista in da jo bo dostavil, vendar pa iz upravnih spisov to ne izhaja, čeprav tožnik v tožbi navaja drugače. To pa obenem pomeni, da je dejansko stanje v pogledu tožnikove identitete oziroma očitnega dvoma vanjo (v smislu prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) glede na razpoložljive podatke v izpodbijanem sklepu ugotovljeno pravilno in zato sodišče tožbene očitke v tej zvezi kot neutemeljene zavrača. Sklicevanje na predložitev teh fotokopij dokumentov v predhodnih postopkih pred sodiščem, v zadevah I U 780/2018 in I U 1263/18, na drugačno odločitev ne more vplivati, saj je sodišče v obeh primerih enako ocenilo, da so razlogi toženke glede tega, da je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, utemeljeni.

24. Sodišče po povedanem v obravnavanem primeru ocenjuje, da so utemeljeni razlogi toženke, da je podan očiten dvom v identiteto tožnika, še zlasti ob dejstvu, kot ga navaja tudi toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da se je tožnik v BiH predstavil z drugimi osebnimi podatki in sicer z drugačnim imenom (B.) in da je odvrgel vse listine bosanskih organov, kar je izpovedal tudi na naroku, kjer je povedal tudi, da je dokumente, ki jih je dobil od pristojnih bolgarskih organov, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in kopijo svoje osebne izkaznice, pustil v azilnem domu v Bolgariji, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Glede slednjega pa toženka ugotavlja, kar je skladno tudi s podatki upravnega spisa, da v podatkih v bazi Eurodac ni podatkov o tem, da je tožnik v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito. Zato se po presoji sodišča toženki utemeljeno poraja upravičen dvom, da je tožnik ta, za katerega se izdaja. Kolikor bi v Bolgariji resnično podal prošnjo za mednarodno zaščito, bi se tudi po presoji sodišča to v bazi Eurodac zasledilo, saj je Bolgarija članica EU in je zavezana k spoštovanju evropske migracijske zakonodaje in je del enotnega evropskega azilnega sistema, kar pravilno poudarja tudi toženka. Glede na vse povedano, je v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete nedvomno izkazana, v razlogih toženke pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel v postopku. Sodišče zato očitane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve v tem pogledu ne ugotavlja. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nesorazmerno zasledovanemu cilju, sodišče navaja, da je ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo tudi zato, da se prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu Uvodne izjave 12 Recepcijske direktive (in zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku). Tako kot je Upravno sodišče že večkrat poudarilo v svojih odločitvah, pa je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete in da prosilec sam nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. člen do 23. člen ZMZ-1) (prim. sodbi I U 621/2018 in I U 624/2018). Ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih je zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

25. Po presoji sodišča se dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) in pravilno v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce v Postojni, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način toženka po presoji sodišča pravilno obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, z vidika katerega tudi pravilno ugotavlja izrazito begosumnost tožnika. Omejitev gibanja tožniku na Center za tujce je strožji ukrep in ga je mogoče v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 odrediti samo, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka istega člena, to je obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je pristojni organ to presojo opravil in pri tem ugotovil ter obširno obrazložil, zakaj meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni. Sodišče se z razlogi, ki jih vsebuje izpodbijani sklep strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Tožbene navede ter tožnikova izpovedba na naroku ne prepričajo o nasprotnem. Sodišče verjame tožniku, da si želi več svobode ter da pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, vendar pa s tem že niso podane takšne okoliščine, ki bi z ozirom na varnostno situacijo, kakršna obstaja v Azilnem domu v Ljubljani, pretehtale učinkovito zasledovanje oziroma doseganje že navedenih ciljev iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pri čemer je že v izreku izpodbijanega sklepa pravilno in skladno z določbami petega odstavka 84. člena ZMZ-1 toženka navedla, da odrejena omejitev gibanja (na Center za tujce) lahko traja le do prenehanja razlogov.

26. Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden ne iz tožbenih navedb in tudi ne iz tožnikove izpovedbe, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi in kjer je opisal razmere v Centru za tujce. Tožnik je sicer izpovedal, da se ne počuti dobro in da si želi svobode, pri tem pa razen nespečnosti in stresa, za kar mu je bila v Centru za tujce nudena zdravniška pomoč in predpisane tablete, ki jih jemlje zvečer pred spanjem, drugih problemov posebej ne izpostavlja.

27. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah ZMZ-1 in vsak od razlogov je samostojen. Sodišče v obravnavanem primeru ne razbere dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato sodišče razloge toženke, da je v obravnavani zadevi podan (tudi) razlog po tretjem odstavku 84. člena ZMZ-1 kot neizkazanega zavrača. Po presoji sodišča toženka ni pojasnila razlogov, na podlagi katerih ocenjuje, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V tem delu se razlogov toženke ne da preizkusiti. Toženka je sicer navedla, da se je postopek odstranitve iz države za tožnika, začel, kar naj bi izkazovala dokumenta, ki ju je izdala PP Črnomelj in sicer Odločba o nastanitvi v Center za tujce, ker tujca ni mogoče takoj odstranitvi iz države št. 2253-42/2018750 in Odločba o vrnitvi št. 2253-41/2018/51( 3J693-093), obe z dne 16. 5. 2018. Ob dejstvu, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka 8. 5. 2018, toženka ni pojasnila, na podlagi česa je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Zgolj sklicevanje toženke na to, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka istega dne, ko je bila njegova pooblaščenka (in s tem tudi tožnik) obveščen o sodbi Upravnega sodišča I U 917/2018 in dejstvu, da je s tem zavrnilna odločba toženke z dne 16. 4. 2018 postala pravnomočna, po presoji sodišča ne zadostuje.

28. Po povedanem sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita iz razlogov po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in je pravilno uporabljeno materialno pravo, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS. V obravnavani zadevi tudi ne gre izrečen ukrep na pravni podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato se sodišče glede očitkov tožbe glede te pravne podlage ne izreka.

K točki II izreka:

29. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po določbi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

30. Zato je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.