Jedro

V skladu z načelom hitrosti postopka ureditev postopka izdaje začasne odredbe v ZIZ ne terja nujno predhodnega vročanja predloga za izdajo začasne odredbe dolžniku oziroma toženi stranki. Kontradiktornost postopka je v takšnih primerih, ko sodišče izda predlagano začasno odredbo pred vročitvijo predloga za njeno izdajo (da bi učinkovito zavarovalo uveljavljano terjatev), zagotovljena pred sodiščem prve stopnje v nadaljnjem ugovornem postopku zoper sklep o začasni odredbi.

Strogo upoštevanje stališča, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo, ker ga prikrajša v njegovi razpolagalni pravici kot bistvenem elementu lastninske pravice, bi pripeljalo do popolnega izničenja prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin iz 2. točke 271. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke vložen dne 3.1.2011. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. Poudarja, da je kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče namreč tožencu pred odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe predloga ni vročilo in tako toženec pred odločanjem sodišča ni imel možnosti, da se izjasni na navedbe tožeče stranke o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato temelji odločitev sodišča izključno na navedbah tožeče stranke. Enaka postopkovna kršitev je storjena tudi v ugovornem postopku. Sodišče je odgovor na ugovor posredovalo šele skupaj z odločitvijo o samem ugovoru. Ker temelji odločitev sodišča na navedbah iz odgovora na ugovor, ki so povzeta v utemeljitvi odločitve, je sodišče ponovno kršilo načelo kontradiktornosti na škodo toženca. Takšna kršitev pomeni kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki daje stranki ustavno zagotovoljeno enako varstvo pravic. Gre za absolutno kršitev pravil postopka, ki terja razveljavitev odločbe. Da temelji odločitev sodišča na navedbah iz odgovora na ugovor, je mogoče ugotoviti s primerjavo vsebine odgovora na ugovor in obrazložitve sodišča. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-419/10 z dne 2.12.2010. Sodne prakse ni treba posebej navajati, saj se predpostavlja, da sodišče sodno prakso pozna. Sodišče se sicer sklicuje na odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 947/2009 in I Cp 1638/2009. Vendar je treba odločitve razlagati skozi namen izdane začasne odredbe, izpolnitve vseh procesnih predpostavk in obravnave vsakega primera posebej. Sodna praksa je enotna, da je treba uporabo začasne odredbe iz 3. odstavka 270. člena ZIZ razlagati zelo ozko in ne tako, kot je storilo sodišče prve stopnje. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 425/2007, ko je bilo sprejeto stališče, da prepovedi odtujitve in obremenitve osmih parcel, na katere je bila izdana začasna odredba, ni mogoče enačiti s pojmom škode, ki ni neznatna. Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo in zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice. Višje sodišče v Celju pa je v sklepu Cp 454/2008 zapisalo, da mora za obstoj neznatne škode na strani dolžnika upnik zatrjevati konkretna dejstva in predlagati konkretne dokaze (npr. bilanca premoženja, stanje prihodkov in izdatkov, da ni eksistenčne potrebe za prodajo nepremičnine itd.). Za uporabo tega instituta je treba dokazati konkretne okoliščine, da obstoja bojazen, da bo toženec nepremičnine odtujil (objava prodaje oziroma oglaševanja, prošnje za hipotekarne kredit ipd.). Dokazno breme za uporabo instituta neznatne škode je na strani tožeče stranke. Tožeča stranka uporabo tega instituta ni dokazala in je zato odločitev procesno napačna. Enako velja za trditev, da ni dokazala, da bi toženec nepremičnine zagotovo prodal tretji osebi, če ne bi bilo zaznambe spora. Zaznamba spora ni ovira za prodajo nepremičnine. Neprimerna je argumentacija, da je tožnik zaposlen in da živi v hiši staršev. Ni razumljivo, na kakšni podlagi lahko sodišče šteje, da ima toženec eksistenco zagotovljeno, če živi v hiši staršev. Eksistence nima zagotovljene, saj nima pravne varnosti glede na določbe Stanovanjskega zakona, ker s staršema nima sklenjene nobene stanovanjske pogodbe, in starša lahko v vsakem trenutku zahtevata njegovo izselitev. Tožeča stranka je izpostavila prenos lastnine, pri čemer pa ni povedala, da gre za lastnino toženčevih staršev, ki zagotovo ne bosta dopustila, da bi bili sadovi njunega dolgoletnega dela in odrekanja predmet morebitnih rubežev in prodaj. Enako velja za poslovni deleže firme. Toženec je to moral storiti, sicer bi starša vložila zoper njega tožbo na vrnitev premoženja. Sodišče pa vrnitev premoženja staršem ne more šteti kot izmikanje toženca plačilu dolgov. Pritožnik se sklicuje še na članek dr. Aljoše Dežmana v Pravni praksi 2009 (št. 36, stran 8), ki obravnava tudi institut neznatne družbene nevarnosti po 3. odstavku 270. člena ZIZ. Avtor je zapisal, da začasna odredba, s katero sodišče onemogoči razpolagalno upravičenje lastnika nepremičnine, pomeni močan poseg v njegovo pravno zavarovana upravičenja. Zato je treba verjetno izkazati okoliščine na podlagi subjektivnega merila in ne zadostuje le verjetnost zdajšnega in bodočega obstoja terjatve. Podana mora biti verjetnost nastopa nevarnosti za uveljavitev terjatve. Sicer bi vsak upnik lahko uspešno dosegel prepoved razpolaganja s premoženjem. S tem bi prišlo do močnega posega v lastninsko pravico, saj bi njen imetnik za časa obstoja take začasen odredbe lahko izvrševal le tista upravičenja, ki se kažejo v dejanski sferi same stvari, ne pa tudi tistih, ki se nanašajo na pravno sfero razpolaganja s pravico. Dokazno breme, da toženec s prepovedjo ni oškodovan, je na strani tožeče stranke; tožeča stranka mora izkazati, da večina argumentov govori v prid okoliščine, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo pretrpel škode oziroma, da ta ne bo dosegla njene višine neznatne škode. Tožeča stranka pa ni izkazala pogojev iz 270. člena ZIZ. Tožencu je tudi onemogočeno, da bi pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta v skladu s planskimi akti občine, da bi oplemenitil svoje premoženje, da bi zboljšal svojo eksistenco, da bi pridobil dobiček itd. Sodišče je bilo zavedeno s tem, ko je tožnica operirala z nepravnomočno odločitvijo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je sledilo trditvi tožnice, da je v manj kot dveh letih skupnega življenja s tožnikom, s plačo prodajalke in drastičnim povečanjem svojih prihrankov ustvarila premoženje več 100.000,00 EUR vrednosti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da niso izpolnjene niti subjektivne niti objektivne okoliščine za izdajo izpodbijane začasne odredbe niti niso izpolnjeni kumulativni pogoji, ki jih zahteva ZIZ.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Ena od temeljnih značilnosti postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe je njena hitrost, tudi zato, da se zagotovi učinkovito varstvo terjatve tožeče stranke (1). V skladu s tem načelom tudi siceršnja ureditev postopka izdaje začasne odredbe v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne terja nujno predhodnega vročanja predloga za izdajo začasne odredbe dolžniku oziroma toženi stranki. Kontradiktornost postopka je v takšnih primerih, ko sodišče izda predlagano začasno odredbo pred vročitvijo predloga za njeno izdajo (da bi učinkovito zavarovalo uveljavljano terjatev), zagotovljena pred sodiščem prve stopnje v nadaljnjem ugovornem postopku zoper sklep o začasni odredbi. V ugovoru tako lahko dolžnik oziroma tožena stranka tudi odgovori na navedbe v predlogu oziroma se do njega opredeli, istočasno, ko izpodbija razloge sklepa o začasni odredbi. Takšno procesno možnost je imela tožena stranka tudi v konkretnem primeru.

Prav tako tudi ni kršeno načelo kontradiktornosti, ker je prvostopno sodišče toženi stranki vročilo odgovor na ugovor šele z odločitvijo o samem ugovoru. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-419/10, z dne 2.12.2010 (2). V tej odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ustava od sodišča ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov omogočala opredelitev do vlog, ki ne morejo vplivati na izid postopka, oziroma do prepoznih, nedopustnih, očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotnika in do vlog, ki ne vsebujejo ničesar novega. Analiza vsebine odgovora na ugovor pa pokaže, da v njem tožeča stranka zgolj povzema navedbe v toženčevem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ter jih pavšalno oziroma posplošeno zavrača, po drugi strani pa povzema odločilne razloge sklepa sodišča prve stopnje ter jim prav tako posplošeno pritrjuje. Njena vloga torej ne vsebuje ničesar izvirnega in novega, česar ni navedla že v predlogu za izdajo začasne odredbe in kot takšna tudi ni mogla vplivati na odločitev prvostopnega sodišča. V bistvu gre zgolj za predlog tožeče stranke, opremljen z navedenima povzetkoma ugovora in razlogov prvostopnega sklepa, da sodišče ugovor zavrne. Zato ravnanja prvostopnega sodišča, ki odgovora na ugovor ni takoj vročilo pritožnici, ni mogoče uvrstiti med tista, ki jih je Ustavno sodišče označilo kot takšna, ki kršijo pravico do enakega varstva pravic oziroma pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS.

Ob povedanem torej ni storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (preprečitev možnosti stranki obravnavanja pred sodiščem).

Res sicer pomeni izdaja tovrstne začasne odredbe poseg v lastninsko pravico in sicer v njeno razpolagalno upravičenje. Tej z ustavo zagotovljeni pravici (33. člen Ustave RS) pa stoji nasproti prav tako z ustavo zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva (23. člena Ustave RS). Z izdajo začasne odredbe se zagotavlja učinkovito sodno varstvo glede zahtevkov, ki jih tožeče stranke uveljavljajo tudi v pravdnih postopkih. Postopek za izdajo začasne odredbe je vezan na postopek o stvari sami in varuje neposredno ogrožene pravne dobrine ali pravno zavarovane interese pred težko popravljivimi posegi ali posledicami. Z začasno odredbo se začasno uredijo pravna razmerja med udeleženci glavnega postopka in prizadetimi tretjimi, ob upoštevanju in tehtanju nasprotujočih si interesov strank (3). Ob tehtanju obeh ustavno zagotovljenih pravnih dobrin pa ima v spornem primeru sodišče prve stopnje prav, ko poudarja, da bi strogo upoštevanje stališča, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo, ker ga prikrajša v njegovi razpolagalni pravici kot bistvenem elementu lastninske pravice, pripeljalo do popolnega izničenja prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin iz 2. točke 271. člena ZIZ. Res sicer že na abstraktni ravni vsak poseg v lastninsko pravico predstavlja okrnitev te pravice. Vendar pa takšna okrnitev nujno še ne predstavlja tudi nastanka konkretne škode, kakršno omenja določba 3. odstavka 270. člena ZIZ. Presoja o tem, kateri od obeh omenjenih z ustavo zagotovljenih pravic dati prednost, že ob do sedaj povedanem terja natančno presojo konkretnih okoliščin. Če torej zgolj abstrakten poseg v lastninsko pravico vselej ne zadošča (izdaja sklepa o začasni odredbi), je treba iskati druge dejanske okoliščine, ki bi podprle tezo, da je poseg v lastninsko pravico v konkretnem primeru nedopusten. V spornem primeru pa ni izkazanih dejanskih okoliščin, ki bi prepovedovale poseg v razpolagalno upravičenje toženčeve lastninske pravice, prav nasprotno – izkazane so konkretne okoliščine, ki na ravni verjetne izkazanosti dajejo prednost tožničini pravici do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničinih trditev, katerim toženec niti ni substancirano nasprotoval, lahko ugotovilo, da je toženec zaposlen in da odtujitev ali pravna obremenitev nepremičnin ni nujno potrebna za pridobivanje sredstev za njegovo preživljanje, da ima toženec vendarle za sedaj rešen stanovanjski problem, saj prebiva v hiši svojih staršev, pri čemer tudi ni izkazal, da starši že terjajo njegovo izselitev. Zato tudi ni pravno pomembno, da s staršema ni sklenil ustrezne pogodbe. Okoliščine, da naj bi že pridobival gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta v skladu s planskimi akti občine, s čimer bi oplemenitil svoje premoženje - predmetni parceli, ki sicer predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (pritožnik šele v pritožbi prvič omenja to okoliščino, pri čemer niti ne navaja razlogov zakaj je ni navedel že prej – glej določbo 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pa kvečjemu kaže na to, da za sedaj pritožnik niti nima kakšnih težav v zvezi s svojim preživljanjem in da - kar je najpomembneje - ne namerava uresničiti svoje razpolagalne pravice temveč zgolj upravičenji do uporabe in upravljanja s spornima parcelama. To pa torej prav nasprotno pomeni, da ne bo utrpel škode, ker spornih parcel v času trajanja izdane začasne odredbe ne bo mogel odtujiti oziroma ju pravno obremenjevati. Zato po stališču pritožbenega sodišča v spornem primeru pretehta tožničina pravica do učinkovitega sodnega varstva pred toženčevo lastninsko pravico. Ker je izkazan že ta razlog za izdajo začasne odredbe, se pritožbenemu sodišču niti ni bilo treba ukvarjati s tistimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na drug razlog za izdajo začasne odredbe in sicer izkazano nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Na ta razlog pa sicer sodišče prve stopnje niti ni oprlo izpodbijane odločitve, temveč je zgolj (sicer po nepotrebnem) na podlagi ugotovljenih okoliščin, da je toženec večino svojega premoženja že odsvojil in da prejema le minimalno plačo, ki je celo obremenjena z preživninskimi obveznostmi do otrok, dodatno utemeljevalo svojo odločitev. Bistveno je zgolj to, da ob povedanem toženec z izdano začasno odredbo ne bo utrpel konkretne škode.

Ob povedanem je torej sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 270. člena ZIZ, torej je izpodbijana začasna odredba tudi materialnopravno pravilna.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (353. člen ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

(1) Glej dr. Vesna Rijavec: „Civilno-izvršilno pravo“, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 261. (2) Uradni list RS 107/2010. (3) Glej tudi v dr. Vesna Rijavec: Ibid, stran 260 in 261.