Jedro

Vsebino pogodbe, tudi pogodbe o zaposlitvi, določijo stranke te pogodbe. Če je sporna vsebina ali razlaga pogodbe, kot v konkretnem primeru, je za odločitev bistvenega pomena izpoved obeh strank pogodbe in tudi tistega, ki je pogodbo pripravil. Iz tega razloga zaslišanje samo ene izmed strank pogodbe privede do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zgolj pavšalna navedba, da se predlagani, a neizvedeni dokazi zavrnejo kot nepotrebni, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, ne zadošča, saj stranki ne omogoča vsebinskega dialoga s sodiščem in krni njeno pravico do pritožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem, ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 15. 7. 2009 dalje, mu obračunati plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Nadalje je odločilo, da se tožba v delu, v katerem tožnik uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 14. 7. 2009 zavrže. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep (v delu, v katerem je sodišče tožbo zavrglo in odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Tožnik poudarja, da sta pravdni stranki dne 6. 11. 2007 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007, v katerem sta dogovorili, da ima tožnik po prenehanju funkcije pravico ostati zaposlen pri toženi stranki tako, da mu ta ponudi drugo ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da aneks ne spreminja določila v pogodbi o zaposlitvi, v katerem je navedeno, da gre za delovno razmerje za določen čas. Sama vsebina razpisa za funkcijo poslovodenja pri toženi stranki ne more imeti učinka na delovnopravno razmerje, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj se je le to tekom trajanja spreminjalo oz. dopolnjevalo z aneksi. S spremembo 17. čl. pogodbe o zaposlitvi sta stranki spremenili tudi časovno obdobje, v katerem je tožnik v delovnem razmerju. O tem, kakšen je bil namen sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi, je tožnik predlagal zaslišanje B.P., tedanjega predsednika nadzornega sveta, ki bi lahko ponazoril okoliščine primera in namen sklepanja aneksa. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, s čimer je kršilo določila pravdnega postopka, kar vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je ta dokazni predlog brez ustrezne obrazložitve zavrnilo, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Dejstvo je, da je bil tožnik dne 15. 6. 2009 odpoklican s funkcije člana uprave, vendar pa mu je tožena stranka dne 12. 8. 2009 vročila ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, iz katere izhaja, da mu z dnem 15. 7. 2009 preneha pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje v družbi. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 54. čl. ZDR, ki se nanaša na transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, obenem pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je svojo ugotovitev, da je šlo v ugotovitvi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zgolj za pisno napako v datumu, oprlo izključno na izpoved priče M.B., ki naj bi se zatipkal. Listinski dokazi pa kažejo drugačne okoliščine primera in pogojujejo drugačno ugotovitev dejanskega stanja, saj je tožena stranka tožniku evidentno priznavala obstoj delovnega razmerja vsaj do datuma 15. 7. 2009. Do tega dne mu je namreč priznala vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Dejstvo je, da je bila primopredaja poslov opravljena dne 1. 7. 2009 in da sta se pravdni stranki tega dne pogovarjali tudi o novi pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je toženi stranki tudi sporočil, da je v bolniškem staležu. Tožena stranka sama je v ugotovitvi zapisala, da tožniku delovno razmerje preneha dne 15. 7. 2009 in sicer „na podlagi zavrnitve ponudbe iz 6. odst. 17. čl. pogodbe o zaposlitvi“. V obrazložitvi so tudi kronološko zajeti dogodki od 15. 6. 2009 do 15. 7. 2009. Glede na samo vsebino „ugotovitve“, ki jo je podal delodajalec, je v nasprotju z vsebino listin zaključek sodišča, da je šlo pri datumu 15. 7. 2009 zgolj za pisno napako. Sama vsebina te listine potrjuje zaključek, da je bila izpoved zaslišane priče M.B. prirejena za potrebe tega postopka. Sodišče nadalje v razlogih sodbe ugotavlja, da je bil tožnik od 16. 6. 2009 dalje v bolniškem staležu iz česar zaključi, da po datumu 15. 6. 2009 ni dejansko ostal na delu. Takšno sklepanje je materialnopravno zmotno, saj določilo 54. čl. ZDR ne izključuje primerov, ko je delavec v bolniškem staležu. Smisel tega določila je v tem, da se šteje za transformirano delovno razmerje takrat, ko ostane delavec na delu tudi po poteku časa, če je med strankama tudi po poteku pogodbe za določen čas obstajal konsenz glede nadaljnjega obstoja delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa je tožena stranka tožniku priznavala obstoj delovnega razmerja vse do trenutka, ko je prejela njegovo obvestilo, da ne sprejema ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in da je prav to obvestilo pri njej sprožilo odločitev, da mu preneha delovno razmerje. Upoštevajoč navedeno stališče, bi sodišče prve stopnje moralo presojati listino „ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe“ kot odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre nedvomno za enostranski akt tožene stranke, s katerim tožniku na dan 15. 7. 2009 odpoveduje delovno razmerje. Ta akt (odpoved) pa ne vsebuje predpisanih elementov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 86. čl. ZDR, česar sodišče v razlogih sodbe niti ne ugotavlja, s čimer je sodba pomanjkljiva. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ki se nanaša na presojo ustreznosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka ponudila tožniku in jo je slednji zaradi neustreznosti zavrnil. Pravdni stranki sta se v aneksu dogovorili, da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi zaposlitev za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je izkazal, da je raven njegove izobrazbe VIII/1 in ima strokovna znanja s področja poslovodstva. Glede na jasno določilo v aneksu, da mu je tožena stranka dolžna ponuditi zaposlitev ter delovno mesto, ki ustreza „njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem“, je sodišče zmotno uporabilo 90. čl. ZDR, saj je ob specialnem pogodbenem določilu dolžno uporabiti slednje in ne določbe zakona, ki velja za primere, ko kriteriji niso posebej dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi oz. aneksu. Ob sklepanju aneksa je bil tožnik že magister znanosti, zato bi mu morala tožena stranka ponuditi delovno mesto, za katero se zahteva ta stopnja izobrazbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo zato potrebno zaključiti, da tožena stranka s tem, ko je tožniku ponudila delovno mesto, za katero se zahteva VI/2 oz. alternativno VII. stopnja izobrazbe, ni zadostila pogoju iz sklenjenega aneksa. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev zato, ker se za ponujeno delovno mesto zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu. Sodišče s takšnim razlogovanjem povsem izniči dogovor med pravdnima strankama, ki sta ga povsem jasno zapisali v aneks. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je potrebno tožbo zavreči v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pojem nesklepčnosti je vezan na materialnopravno neutemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi tožbenih navedb in sodišče lahko v takšnem primeru tožbeni zahtevek kvečjemu zavrne in ne zavrže. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik dne 4. 11. 2005 s sklepom nadzornega sveta imenovan za člana uprave, dne 6. 6. 2006 pa za namestnika predsednika uprave. Pravdni stranki sta dne 6. 6. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe in aneks z dne 27. 11. 2006. Dne 22. 3. 2007 sta pravdni stranki sklenili prenovljeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe (A 1

in B 4

), v kateri sta dogovorili, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, vsebina in namen pogodbe je poslovodenje družbe od dneva imenovanja do izteka petletnega mandata, to je do 4. 11. 2010. Dne 6. 11. 2007 sta pravdni stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi (A 2

in B 5

), v katerem sta dogovorili pravico tožnika in obveznost tožene stranke, da tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudi zaposlitev in delovno mesto, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je bil dne 15. 6. 2009 na seji nadzornega sveta tožene stranke odpoklican kot namestnik predsednika uprave zaradi hujših kršitev obveznosti. Tožena stranka je tožniku dne 8. 7. 2009 ponudila zaposlitev za nedoločen čas od 16. 6. 2009 dalje na delovnem mestu „komercialist za področje ekonomske cone“, za katero se zahteva raven izobrazbe VI/2 alternativno VII. družboslovne/tehnične smeri, podpis takšne pogodbe pa je tožnik zavrnil, ker je menil, da delovno mesto ne ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je namreč univerzitetni diplomirani ekonomist, ki ima od 16. 6. 2006 dalje pridobljen tudi znanstveni naslov magister znanosti. Po prejemu odgovora s strani tožnika, je tožena stranka dne 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe (A 5

), v kateri je navedeno, da je pogodba o zaposlitvi tožniku in delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo dne 15. 7. 2009. S tem dnem je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje in mu je bila tudi zaključena delovna knjižica, za pol meseca julija je tožnik prejel tudi nadomestilo plače (B 13

). Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega dejanskega stanja zaključilo, da pogodba o zaposlitvi v 2. čl. jasno opredeljuje, da namestniku predsednika uprave preneha delovno razmerje z družbo v trenutku, ko mu preneha funkcija namestnika predsednika uprave, zato stranki z aneksom z dne 6. 11. 2007 nista spremenili časa trajanja delovnega razmerja, temveč je tožnik z aneksom pridobil le pravico, da mu mora tožena stranka po prenehanju funkcije ponuditi zaposlitev za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem, pri čemer ta pravica v ničemer ne vpliva na trajanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker pa je v konkretnem primeru med dnevom odpoklica (15. 6. 2009) in dnevom prenehanja delovnega razmerja (15. 7. 2009) dejansko prišlo do razlike enega meseca, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe M.B. zaključilo, da je slednji naredil napako v datumu in je namesto 15. 6. 2009, ko je bil tožnik odpoklican, navedel kot datum prenehanja delovnega razmerja datum 15. 7. 2009. Ta očitna pisna napaka v dokumentu „ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas“ (A 5

), zaradi katere je bil tožnik en mesec dlje v delovnem razmerju, pa ni pomenila transformacije delovnega razmerja, še posebej, ker je bil tožnik po 15. 6. 2009 dalje v bolniškem staležu in dejansko ni delal, zato te ugotovitve tudi ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V konkretnem sporu je bistvenega pomena vprašanje, ali je imel tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 3. 2007 in aneksa k tej pogodbi z dne 6. 11. 2007 sklenjeno delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Razlaga pogodbenih določil individualne pogodbe o zaposlitvi in aneksa k tej pogodbi je s strani pravdnih strank diametralno nasprotna, dvom v časovno trajanje delovnega razmerja pa je v zadevo vnesla tudi tožena stranka sama, ki je tožniku dejansko priznavala obstoj delovnega razmerja še mesec dni po tistem, ko ga je nadzorni svet odpoklical s funkcije namestnika predsednika uprave.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vsebino in namenom sklenjene pogodbe in določil aneksa k tej pogodbi zaslišalo tožnika, G.V., predsednika uprave tožene stranke ter priči M.B., vodjo pravne službe pri toženi stranki in P.Š., vodjo kadrovsko-organizacijske službe pri toženi stranki (vse navedene priče je predlagala tožena stranka). Nobena od zaslišanih prič ni niti pripravljala niti sodelovala pri podpisu aneksa z dne 6. 11. 2007 (list. št. 58, 59). Sodišče prve stopnje pa ni zaslišalo B.P., priče predlagane s strani tožnika, in ki je aneks z dne 6. 11. 2007 podpisal kot predsednik nadzornega sveta, in ki bi po tožnikovih navedbah vedel izpovedati o tem, kakšen je bil namen zadevnega aneksa. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je njegova izvedba nepotrebna in lahko o zadevi odloči tudi brez tega.

Iz ustavne pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije, izhaja obveznost, da sodišče dokazne predloge strank pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna. Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah (npr. sklepih opr. št. Up-332/02 z dne 25. 11. 2003, opr. št. Up-391/02 z dne 29. 1. 2004, opr. št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004) poudarja načelno dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi.

ZPP v drugem odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vendar obenem tudi, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek istega člena) in da sodišče zavrne le tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (2. odstavek 287. člena ZPP). Ne gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, temveč dolžnost ravnanja sodišča v skladu s to določbo.

Vsebino pogodbe, tudi pogodbe o zaposlitvi (še posebej individualne pogodbe, sklenjene po 72. čl. Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR), določijo stranke te pogodbe. Če je sporna vsebina ali razlaga pogodbe, je za odločitev bistvena izpoved obeh strank take pogodbe in tudi tistega, ki je tako pogodbo pripravil. V konkretni zadevi sodišče ni zaslišalo B.P., ki je bil kot takratni predsednik nadzornega sveta na podlagi Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006, ZGD-1, 283. čl.) upravičen s tožnikom podpisati aneks z dne 6. 11. 2007, in ki je aneks dejansko tudi podpisal. Zato ni mogoče trditi, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že z zaslišanjem zdajšnjega predsednika uprave tožene stranke in zaposlenih pri toženi stranki, ki pri sklenitvi aneksa niti niso sodelovali. Tožnik v pritožbi tako utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka, do katere je prišlo zaradi neizvedenega pomembnega dokaza. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje ne temelji na celovito izvedenem dokaznem postopku.

Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne sodbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da je sodišče lahko razsodilo, ne zadošča. Takšna pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.

Pritožba nadalje pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj je v zvezi s trajanjem delovnega razmerja verjelo priči M.B., da je v listini „ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi“ storil pisno napako in tako kot datum prenehanja delovnega razmerja zapisal 15. 7. 2009 namesto 15. 6. 2009, kljub temu, da iz navedene listine (A 5

) jasno izhaja, da tožniku dne 15. 7. 2009 delovno razmerje v družbi preneha na podlagi zavrnitve ponudbe iz 6. odst. 17. čl. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe in aneksa k pogodbi z dne 6. 11. 2007 in na podlagi 3. odst. 2. čl. pogodbe. V tej listini je dejansko opisan kronološki potek dogodkov po 15. 6. 2009, tako da sama vsebina te listine v resnici poraja dvom v izpovedbo priče M.B., da je v listini zgolj napaka, še posebej zato, ker je tožena stranka tožniku dejansko priznavala obstoj delovnega razmerja še en mesec po 15. 6. 2009 (ko je bil tožnik s strani nadzornega sveta tožene stranke razrešen) in torej do zavrnitve ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika. V tem delu se sodbe sodišča prve stopnje dejansko ne da preizkusiti v zadovoljivi meri, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Tožnik je bil dne 15. 6. 2009 odpoklican s funkcije namestnika člana uprave. Prišlo je do situacije, ko tožnik (po 15. 6. 2009) ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela člana uprave po ZGD-1. Navedeno pa ne pomeni, da bi tožniku v konkretnem primeru tudi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z odpoklicem. Ali je temu tako, je odvisno od tega, kaj sta stranki individualne pogodbe o zaposlitvi v to pogodbo zapisali oz. kakšen je bil namen pogodbenih strank v zvezi s samim trajanjem delovnega razmerja. Tožena stranka je bila tožniku po prenehanju mandata nedvomno dolžna ponuditi drugo ustrezno delovno mesto v družbi. Ali je navedeno določilo aneksa z dne 6. 11. 2007 dejansko pomenilo to, da ima tožnik v družbi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, vzporedno pa mu teče mandat za funkcijo namestnika predsednika uprave, pa je možno ugotoviti le tako, da sodišče ugotovi pravo voljo in namen strank v času, ko sta aneks podpisali. Navedeno prav tako velja za razlago aneksa v delu, ki se nanaša na ponudbo delovnega mesta, ki ustreza „tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem“.

Ker so pravno relevantna dejstva ostala nedokazana in ker predlagani dokaz ni bil tak, da bi bil očitno neprimeren ali da bi dokazoval nekaj, kar bi bilo že dokazano, bi ga moralo sodišče prve stopnje izvesti (ali pa zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti). Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno obrazložiti, zakaj je kljub vsebini listine pod A 5

, verjelo priči M.B.. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). Enako je pritožbeno sodišče storilo z izpodbijanim delom sklepa (354. čl. ZPP v zvezi z 365. čl. ZPP). Ker dejansko stanje v zvezi s trajanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še ni v dovoljšnji meri razjasnjeno, tudi ni še mogoče zaključiti, kakšna je narava listine „ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi“ (priloga A 5

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.